Slovensko ali nič

Univerza v Ljubljani v evropskem programu za izmenjavo študentov Socrates Erasmus sodeluje že tretje leto. Ljubljanski študentje lahko tako del študija preživijo v tujini, tuji študentje pa po načelu recipročnosti največ leto dni v Ljubljani. Slovenska prestolnica je vse bolj priljubljena, saj se ji letos obeta 80 tujih izmenjav. Vendar pa črno senco nanjo mečejo prav Erasmusovi izmenjalni študentje. Na birokratske težave, ki jih imajo s pridobitvijo dovoljenja za začasno prebivanje, smo že opomnili. Kaj jih torej še muči?

Večina o slovenščini nima pojma, zato k nam pridejo kot angleško govoreči izmenjalni študentje. Na voljo jim je seveda tečaj "eksotične" slovenščine, a kaj, ko se tako naučijo le splošnega komuniciranja, ne pa tekoče slovenščine, ki bi jim omogočila obiskovanje predavanj in prebiranje študijske literature.

Po slovenski zakonodaji morajo predavatelji naših univerz predavati v slovenščini. V drugem jeziku smejo predavati le, če predavajo tuji jezik, če so gostujoči profesorji ali če isti predmet obstaja tudi v slovenščini. A na nekaterih fakultetah, tudi na tistih, ki k sebi vabijo Erasmusove študente, ni predavanj v tujih jezikih oziroma je takšnih predavanj zelo malo. Tako so nekateri študentje obsojeni na konzultacije. Kar pomeni, da morajo vsakega profesorja, čigar predmet želijo poslušati, prepričati, da jim snov spredava na individualnih urah. Vendar Helena Deršek Štuhec iz Službe za mednarodno sodelovanje Univerze v Ljubljani pravi: "Tuji študentje točno vedo, kakšni so pogoji, saj se pred prihodom v Slovenijo dogovorijo s svojimi koordinatorji." Včasih pa, kot kaže, tudi dogovori niso dovolj.

To potrjuje izpoved dveh španskih izmenjalnih študentk, ki ju je profesor skupaj s sošolci povabil v Elan, kjer naj bi oblikovali kolekcijo smuči. Ko je začel po slovensko razlagati, kaj naj delajo, sta ga vprašali, ali bo predaval le v slovenščini. In je pritrdil. "Zato sva vstali in odšli. Saj ni imelo smisla, da ostaneva. Naloge seveda nisva naredili. Ravno zaradi tega pa bodo doma mislili, da sva bili na počitnicah," pravita. Še ena izmenjalna študentka, ta je s Fakultete za družbene vede, je prikrajšana zaradi jezika. "Rekli so mi, da bom predmete izbrala, ko pridem. Koordinatorica mi je dala seznam predmetov in čudno se mi je zdelo, ker so bili to predmeti, ki niso imeli zveze z mojim študijem. Ker pa sem verjela, da so to vsi obstoječi predmeti, sem profesorje prosila, da mi jih spredavajo individualno, ker predavanj v angleščini pač ni." Pozneje pa je dobila v roke seznam vseh predmetov na FDV-ju. Med njimi so bili tudi tisti, ki bi jih sicer poslušala na domači fakulteti. "Koordinatorica pa mi seznama prej ni pokazala zato, ker ga ni imela v angleščini!!! Morala sem izbrati predmete, od katerih ne bom imela nič, ker mi jih doma ne bodo priznali," je zgrožena. Sicer pa na predavanja ne hodi, študentov ne srečuje, vse dela sama ... Kar pa gotovo ni (bil) namen programa Erasmus.

Izmenjalni študentje so v Ljubljani odvisni od dobre volje fakultet in predavateljev in s tem se strinja tudi Helena Deršek Štuhec, ki dodaja, da bo tako, dokler ne spremenimo zakonodaje. Morda bi se bilo še bolje vprašati, zakaj se je Univerza v Ljubljani sploh vključila v program Erasmus, če, kot kaže, vsem izmenjalnim študentom ne more ponuditi spodobnega študija.