Spodleteli propagandni poskus

Gregor Krajc, direktor vladnega urada za informiranje, je korakal gor in dol po hodnikih vladne stavbe ter sporočal, kako se bo spremenil urnik nastopov nemškega zunanjega ministra Joschke Fischerja. Urnik je bil zapleten, ves čas se je spreminjal, v 60 minut je moral stlačiti novinarsko konferenco in pogovor za TV Slovenija. Novinarski ceh, čakajoč na Fischerjevo tiskovko, pa je zastrigel z ušesi, ko je Krajc sporočal, na katero časovno točko se je prestavil intervju za prilogo Ona. Tiskovka, TV in Ona torej. Ko pa je bila priloga Ona nekaj dni pozneje natisnjena, intervjuja s Fischerjem ni bilo.

V zgodovinskih dneh, ko je slovenska vlada ob pomoči tujih državnikov prepričevala lastne državljanke in državljane, kako koristen je vstop v evroatlantske integracije, je bil urad za informiranje zadolžen tudi za razpečevanje zanimivih ponudb. Urad je ponujal intervjuje z gosti. Ekipa strategov iz več ministrstev in vladnega urada za informiranje je ocenila, da bi bilo najbolj učinkovito, če bi intervju z nemškim zunanjim ministrom Fischerjem ponudili reviji Ona, ki je priložena Delu in Slovenskim novicam.

In zakaj bi bil Joschka Fischer, eden najbolj lucidnih evropskih politikov, zanimiv za publiko priloge, ki cilja predvsem na žensko populacijo? Zakaj ga ne bi plasirali, denimo, v Delovo Sobotno prilogo? Zato ker je medijski strateški štab vedel, da bo Delova Sobotna priloga objavila intervju s koordinatorjem evropske varnostne politike Solano. Joschka Fischer pa ni le eden najbolj lucidnih evropskih mislecev, pač pa je tudi zanimiva persona. Zakaj se je torej medijski strateški štab odločil, da Fischerjev intervju uvrsti v Ono? Zaradi orjaške naklade. In vprašanja za revijo, ki cilja na žensko publiko, se ponujajo kar sama: Gospod minister, tehtali ste 120 kilogramov ... koliko jih imate zdaj? Čestitamo! Kako vam je uspelo? Toskanska hrana, pravite? Pa vas tek na dolge proge ne dolgočasi? Dovolite drobno predrznost: zdi se nam, da ste se zadnje mesece vendarle spet nekoliko zredili. Sta krivi zima in zmanjšana telesna aktivnost ali morda bolj zapletene mednarodne razmere? No, ko smo že pri zapletenih mednarodnih razmerah: kaj bi svetovali Sloveniji? NATO je najboljše zagotovilo za našo varnost, mar ne?

Odločitev, da je strateški medijski štab intervju s Fischerjem plasiral v Ono, ima celo znanstveno podlago. Javnomnenjska znanost namreč kaže, da je bil ženski del populacije glede vstopa v Nato bolj zadržan. In sivolasi minister, ki je bil včasih bolj vihrave narave, bi lahko celo s svojimi osebnimi anekdotami pojasnil, da ima človek sicer pravico biti nabrit kritik sistema, hkrati pa je treba biti pri varnostnih rečeh odgovoren.

Potem pa se je zgodila katastrofa. Uredništvo revije Ona je na intervju poslala novinarko Ano Jud. Ta pa je navodilo, naj bo intervju provokativen, razumela po svoje. Nemškega zunanjega ministra ni vprašala, za koliko kil se je zredil, odkar so svetovne razmere bolj zapletene. Zadnji takti intervjuja so bili namreč posvečeni Fischerjevemu mladostnemu boju proti sistemu, molotovki, ki je menda zadela policaja, in orožju, ki so ga nekoč našli v Fischerjevem avtu. Intervju se je končal z vprašanjem: "Gospod minister, bi lahko sami zase rekli, da ste bili nekoč, v mladih letih, potencialni terorist?"

Na vprašanje, ki sicer temelji na površnem in tabloidnem razumevanju dogodkov v sedemdesetih letih, nemški zunanji minister pač ni želel odgovoriti. Štorija pa se s tem še ni končala. Na uredništvu One so začeli zvoniti telefoni. Novinarka Ana Jud je izvedela, da intervju ne bo objavljen. Zato je intervju in štorijo o tem, zakaj ta ni bil objavljen, postavila v forum spletnega naslova društva novinarjev novinar.com. Trdi, da je uredništvo One intervju umaknilo zaradi intervencije nemške ambasade, ki da je post festum zahtevalo avtorizacijo. Pa tudi direktor urada za informiranje Gregor Krajc naj bi ji rekel, da bo, če bi bil intervju objavljen, "sranje".

Direktor urada Krajc priznava, da je v pogovoru z novinarko Ano Jud res uporabil besedo "sranje", hkrati pa zagotavlja, da ni klical na uredništvo in ni zahteval umika intervjuja.