Ukradena zemlja

Pred triindvajsetimi leti je takrat še nedoletni Robert Mavrič, ki ga je zastopal oče, po pogodbi s kmetom Francem Zavašnikom dobil svoj kos slovenske zemlje. Bolj natančno, dobil je 462 m2 veliko parcelo v Podutiku, vpisano pod 745/1 v katastrski občini Glince. Leto pozneje je občina Ljubljana Šiška na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, z odločbo odvzela Robertu Mavriču pravico do prometa s gradbeno parcelo, hkrati pa mu je isti organ priznal prednostno pravico do gradnje hiše na tej parceli. To je bilo v tistih časih povsem običajno, saj je tako država odvračala tržne razmere na področju zazidljivih zemljišč in hkrati lastnikom dovoljevala gradnjo. Prednostno pravico so sicer pogojili z rokom petih let, vendar s tem takrat ni bilo težav, saj tovrstne omejitve lastninske pravice brez odškodnine niso mogoče, pa tudi vse potrebne prispevke in dovoljenja za gradnjo je Robertova mama Sonja takrat že poravnala in zbrala. Enako se je takrat godilo tudi Robertovim sosedom.

Leta 1992 je ustavno sodišče razveljavilo vsa izvajanja starega režima na področju poslovanja z zemljišči in izvedla vrnitev v prvotno stanje. Tako se je lastnikom parcel v Podutiku vrnilo stanje iz leta 1980. Svoje parcele so spet dobili nazaj v absolutno last. Pri Robertu je bilo drugače. Ker ni ves čas bdel nad stanjem v zemljiški knjigi, si je šišenska izpostava Upravne enote Ljubljana leta 1994 njegovo parcelo preprosto vpisala na svoje ime in jo po hitrem postopku spravila v pravni promet in jo tudi uspešno prodala. Na vprašanje, zakaj so Robertovi sosedje v povsem enakih razmerah parcele dobili nazaj, na MOL-u odgovarjajo z neprepričljivim: “Predmet obravnave je postopek, ki se nanaša na Roberta Mavriča,” in hkrati zavrnejo odgovor na vprašanje, kdo vse so bili ljudje, ki so v minulih letih ukvarjali s parcelo 745/1 k. o. Glince in tako nosijo svoj del odgovornosti.

Na MOL-u kot razlog za odvzem parcele navajajo naslednje: “Po zakonu je prenehala pravica za gradnjo po preteku petih let od izdaje odločbe, torej pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča. Po prenehanju veljavnosti odločbe o pravici za gradnjo je zemljišče prešlo v uporabo občine, s katerim je le-ta prosto razpolagala.” Sklicujejo se očitno prav na zakone, ki jih je Ustavno sodišče razveljavilo v celoti, torej skupaj z omejitvijo pravice do gradnje na lastni parceli na pet let! Hkrati pa priznavajo, da so Robertovo parcelo prodali dve leti za tem, ko je Ustavno sodišče že razveljavilo vsa poprejšnja izvajanja občine glede parcele in izvedlo vrnitev v prejšnje stanje!

Robertov boj za njegovo parcelo v Podutiku se nadaljuje, sodišča se namreč ukvarjajo le s stanjem od leta 1994 naprej, torej od vpisa šišenske izpostave na Robertovo parcelo. Prav tako na MOL-u tudi vztrajno varujejo zanje očitno precej nerodne in neugodne podrobnosti glede sporne parcele.