Arheološko izginotje

Ena cerkev manj na slovenski zemlji

Agonija od vseh pozabljenih ostankov romanske cerkve sv. Štefana v Fijerogi pri Pomjanu je končana. Od skoraj štirinajst metrov dolge in šest metrov široke cerkve iz okoli 13. stoletja, ki je bila edinstven primerek te vrste romanskih cerkva v Sloveniji, ni ostalo nič. Ruševine cerkve in v njeni bližnji okolici najdeni trije grobovi so bili izkopani, arheološko obdelani in dokumentirani že pred sedemnajstimi leti. Prav v tistem času nastajajoči družbeni plan Mestne občine Koper, ki naj bi varoval arheološke najdbe, območja, na katerem je stala cerkev, ni zajel. Po besedah vodje Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran Toneta Mikelna je to najdbo "stroka takrat prezrla, saj je bila osnova za vpis sakralnih objektov seznam, pridobljen s strani rimskokatoliške cerkve, ki pa ni bila lastnica zemlje, kjer je stala cerkev sv. Štefana". Omenjeni družbeni plan občine Koper, ki je bil rešilna bilka cerkve sv. Štefana, se je dopolnjeval in spreminjal in leta 1990 iz neznanih razlogov najdbo ponovno zaobšel. Prezrtje najdbe v Fijerogi je tu že bolj videti kot zatiskanje oči. Istega leta je namreč najdba dokončno izginila, na njenem mestu pa je zrasla zasebna stanovanjska hiša in pozneje poleg nje še ena. Zavod se je takrat sicer zavzel za cerkev sv. Štefana, vendar bi bilo rušenje moč ustaviti le, če bi bila cerkev takrat že zajeta v družbenem planu občine Koper.

Cerkev oz. takrat le še spomin nanjo se je leta 1996 znašla tudi v knjigi Sto najlepših cerkva na Slovenskem avtorja Ivana Sedeja. Arheološka srenja sicer meni, da neupravičeno, saj naj tja ne bi spadala ne po svoji lepoti ter ohranjenosti in tudi ne po zgodovinski pomembnosti. V knjigo naj bi jo avtor uvrstil predvsem kot opozorilo in zaušnico mladi slovenski državi, kako naj se s svojo kulturno dediščino ne bi ravnalo.

Na piranski izpostavi Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije menijo, da jim je območje nekdanje cerkvice končno uspelo kot kulturno dediščino uvrstiti v ponovno prenovljeni družbeni načrt, ki naj bi bil sprejet v kratkem. To bi jim omogočalo varovanje vsaj še nepozidanega dela območja, kjer naj bi bilo tudi starodavno pokopališče, in bi vse nadaljnje posege pogojevalo soglasje s strani zavoda. Območje bo končno prišlo pod varstvo države, vendar kaj, ko tam sedaj žal stojijo hiše in raste trta. Morda je cerkva v Sloveniji res precej in izginotje ene ni konec sveta, vendar bi se v sodobni državi spodobilo, da tak objekt konča po pravno nesporni poti in ne zaradi očitne namenske pozabljivosti.