Pravice na papirju

Priročnik, ki ga ne obvladajo, in plakati za posmeh

Plakat na policiji

Plakat na policiji
© Igor Škafar

Da je slovenska policija posebna po marsikakšnem kazalcu, ni novost. K sreči se časi spreminjajo, tako kot države in povezave. Na spletni strani www.policija.si najdemo celo vodnik po človekovih pravicah oziroma po policijskem delu, ki ga je izdal Svet Evrope. Slovenski prevajalci so na prvi strani opozorili: "V marsikakem kazalcu bomo odkrili drugačno spoštovanje človekovih vrednot, kot ga poznamo pri nas."

Kar pomeni: veliko je govora o notranjih in zunanjih preiskavah, ki jih pri nas ni, da ne govorimo o "samostojnem in neodvisnem poročanju o primerih uporabe prisilnih sredstev, ki lahko povzročijo smrt." Naši policisti o tem komajda poročajo, tudi če pride do najhujšega. Vprašanja tipa "Ali policija podpira konstruktivno kritiko?" so retorična, pri človekovih pravicah "v primerih rasnih in drugih sovražnih kaznivih dejanj in nasilja v družini" pa ostajajo številne alineje neskladne.

Prava katastrofa sledi v četrtem poglavju o vodenju: pri izbiri zaposlenih za višje upravne položaje nikjer ne omenjajo političnih, temveč zgolj "neodvisne in odprte postopke". Pri Mehanizmih za boj proti korupciji in nepotizmu se jim je zapisalo, da postopki za napredovanje temeljijo na "poklicnih pristojnostih in razvojnih možnostih". Seveda niso pozabili tudi na izjeme v svojih vrstah, ki jih ljubkovalno poimenujejo kar "tožibabe" oziroma "ovaduhi".

Sicer imajo tudi do drugih ljudi, ki imajo opravka s policisti, različen in netransparenten odnos. Tako na policijski postaji na Trdinovi v Ljubljani visi plakat o človekovih pravicah, na katerem tolažijo kriminalca, da je v kehi "na varnem", ter ugotavljajo: "Ko odslužiš, se vidiva."