Hotel namesto azila

Poletne, pa tudi zgodbe iz drugih letnih časov, ki govorijo o zapuščenih in zavrženih živalih, ki jih najrazličnejši sadisti in ljubitelji podobnih umetnosti trpinčijo, mečejo v smeti ali reke, so stalnica našega življenja. Nekako velja, da so mačke še v veliko slabšem položaju kot njihovi pasji prijatelji, morda tudi zaradi znamenitega ljudskega reka, da ima mačka devet življenj. Pred nekaj dnevi je srednje mlada Ljubljančanka pred vhodom v službo iz bližnjega zabojnika zaslišala nekakšno cviljenje. Ko si je zvoke ogledala od blizu, je na dnu zabojnika zagledala tri mlada mačkasta bitjeca, ki so lezla iz napol zavezane vreče. Ker ji duša pač ni dala, da bi tri mladiče obsodila na smrt z zadušitvijo s smetmi, jih je pobrala. Začela se je telefonada, kdo bi imel kakšnega mačka, da bi sama postala krušna mati, pa je bilo neizvedljivo. Preostalo ji ni drugega, kot da mladiče, stare nekaj dni, odpelje v sirotišnico na Gmajnico. Ko je prišla tja, edino ljubljansko občinsko zavetišče je odprto do sedmih popoldan, ji je uslužbenka mirno dejala, da tako mladih mačk ne morejo sprejeti, ker je veterinar do 20. avgusta na dopustu, pa tudi osebja nimajo, da bi skrbelo za tako mlade živali, saj jih je treba hraniti po steklenički, edina nadomestna mati v zavetišču pa je preobremenjena. Oni pač delajo od sedmih do sedmih zvečer, ponoči je tam samo vratar, čeprav bi morali po zakonu o zaščiti živali in pravilniku o pogojih za zavetišča za zapuščene živali osirotele mladiče sprejeti, če pa že ne, bi jim morali najti vsaj nadomestno oskrbo za določen čas pri najditelju ali v drugem zavetišču. In kaj naj človek počne s tremi mladimi mački v košari ob sedmih zvečer? Drama.

Naslednja pot je bila na veterinarsko kliniko, kjer so ji povedali, da so mladički videti zdravi in da ji ne morejo pomagati ter naj se obrne na ljubljansko društvo proti mučenju živali. Tam so ji nazadnje res pomagali, oskrbeli mačke in jim našli domove. Ljubljansko društvo že dalj časa opozarja, da je azil na Gmajnici, ki spada v sklop živalskega vrta, ta pa pod občinsko upravo, neprimeren, neustrezno voden, predvsem pa, da uprava nima nikakršnega nadzora, kaj šele politike, kako naj bi zavetišče delovalo. Kot po naključju je ravno naslednji dan po zgodbi z mačkami iz zabojnika v Dnevniku izšel intervju z vodjo zavetišča Milanom Hrovatinom. Ta je javno priznal, da je v zavetišču bilo in je še nekaj stvari res zgrešenih, predvsem, kar zadeva mačje težave. "Mačke do junija sploh niso imele izpustov, lokacija karantene je zgrešena, zato sem že marca poslal predlog občini, naj jo prestavi. Karantena za mačke sploh ni bila predvidena." Kot pravijo v ljubljanskem društvu proti mučenju živali, gre bolj kot za prizadevanje za čimboljšo ureditev mačjih težav za politične igrice nekdanje in zdajšnje županje. Da so stvari popolnoma ušle izpod nadzora, se kaže tudi v tem, da se veliko mačk evtanazira, namesto da bi zanje poskrbeli, vendar je to nedokazljivo. Največja bizarnost v vsej zgodbi pa je, da je šef živalske sirotišnice Hrovatin napovedal, da bodo del stavbe, katere gradnjo načrtujejo, celo spremenili v hotel za živali in tam opravljali pridobitno dejavnost.