Raziskovalna garsonjera

V raziskovalnih krogih je vsak dan več nesoglasij. Na žalost se ne moremo znebiti občutka, da je za vsemi temi razhajanji bolj kot raziskovalni problemi v ospredju politika. Tako smo lahko pred časom spremljali delovno raziskovalni prepir med raziskovalcema Urošem Staničem in Pavlom Oblakom ter direktorjem Instituta Jožef Stefan Vitom Turkom. Končalo se je z odpustom raziskovalcev, zaradi česar so se odzvali tudi nekateri raziskovalci s protestnim pismom predsedniku vlade. 41 raziskovalcev s prvopodpisanim Juretom Zupanom v pismu opozarja na nesprejemljivost postopka in samega odpusta. Potem pa še dodajo: "Dejstvo je, da so vsi (ne samo mladi) raziskovalci v Sloveniji zelo hitro dojeli sporočilo direktorja: 'Če ne boste ubogljivi in poslušni, vas lahko takoj odpustim. Če lahko to storim znanstvenim svetniku, lahko toliko lažje odpustim mladega raziskovalca'."

Zanimivo, da je Jure Zupan nekdanji sodelavec IJS, ki je danes tudi predsednik znanstvenega častnega razsodišča. In ravno predsednik znanstvenega častnega razsodišča je pred leti od IJS dobil v uporabo garsonjero v ulici Koseskega 3 v Ljubljani. V pogodbi med drugim tudi piše, da jo mora tudi vrniti oziroma da je ne sme dati v podnajem niti jo zamenjati. Ko pa ga je pravna služba IJS 1991 tožila za izpraznitev garsonjere, je ugotovila, da je bila ta garsonjera pravzaprav oddana M. H. Koliko najemnine in komu je plačeval, za zdaj še ni znano. Znano je, da je zdaj že pokojni M. H. uveljavljal obstoj svoje stanovanjske pravice, o čemer še vedno teče nepravdni oziroma pravdni postopek.

Zakaj garsonjera ni bila vrnjena IJS-ju, kot je bilo določeno v pogodbi, smo povprašali Zupana: "Kaj je z garsonjero, v kateri sem stanoval pred 20 leti, ne vem. Ko sem leta 1984 sezidal hišo v Dragomerju, sem se tja preseli." Torej bi jo moral leta 1984 vrniti. Bolj kot z vprašanjem, zakaj je ni vrnil, pa se je potrudil razložiti: "Če problem zadeva vladajočo garnituro in njihove 'sopotnike', potem, kot vedno, Mladine problem kot tak sploh ne zanima, ampak le oseba, ki je problem sprožila." Najbrž ga je zmotilo, da smo ga kot predsednika znanstveno častnega razsodišča vprašali, kako lahko razloži, da je napisal dva povsem enaka članka in ju objavil v dveh različnih revijah pod dvema različnima naslovoma, pri tem pa mu je enkrat pomagal kolega iz Nemčije, enkrat pa raziskovalec iz Španije: "Vsebine predavanj, poglavij v knjigah in člankov so si bile velikokrat zelo podobne, včasih tudi identične. Z nevronskimi mrežami se da v kemiji modelirati in obdelovati podatke na precej načinov - teorija, ki stoji za njimi, pa je vedno enaka. Vsebini dveh del sta npr. lahko enaki, če imate nekje predavanje, nato pa je to predavanje objavljeno v reviji ali posebnem zborniku." Kako lahko različni avtorji opravijo dobesedno enako predavanje ali napišejo dobesedno enak članek, pa še vedno ostaja skrivnost.