Pismo z Doba

Dvakrat ožigosani

Človeku se vse zgodi, tudi to, da se znajde v zaporu oziroma zavodu za prestajanje kazni zapora. V Sloveniji je bilo lani v povprečju dnevno zaprtih 1120 oseb. Dnevna oskrba zaprte osebe v zavodu davkoplačevalce stane 14.986,00 tolarjev. Iz proračunske malhe gre torej za zapornike vsak dan kar 16,800.000,00 tolarjev, na leto pa po novem to pomeni več kot 25 milijonov evrov. Zaporniki kar precej stanejo. Čeprav se število obsojencev v letnem povprečju zmanjšuje, so zavodi v Ljubljani, na Dobu, v Mariboru in Celju še vedno prezasedeni. Stanje naj bi se nekoliko izboljšalo po preureditvi in graditvi novega objekta na Dobu prihodnje leto. V času preurejanja Doba naj bi okoli 120 obsojencev premestili v novo zgrajeni zapor v Koper, kjer bodo v eno- in dvoposteljne sobe namestili dodatne pograde.

V zavodih, kjer je poseben režim bivanja in imajo obsojenci omejene stike z ljudmi na svobodi prek telefona ali pisem, naj bi prihajalo s strani odgovornih v naših zaporih do kršitev človekovih pravic. Znana odvetnica Marjetica Nosan iz Celja je po pooblastilu 184 obsojencev z Doba naslovila varuhu človekovih pravic pobudo za vložitev zahteve za oceno ustavnosti Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in podrejenega pravilnika. Obsojenci so prepričani, da tudi hišni redi v zavodih niso v skladu z zakoni in ustavo.

V zaporih prestajajo kazni storilci najrazličnejših kaznivih dejanj, tako s področja cestnega prometa in umorov. Med njimi je večina ljudi iz siromašnejšega sloja prebivalcev, ki so kradli majhne stvari, celo samo hrano zgolj za preživetje. Seveda se med zaprtimi znajde tudi kakšen premožnejši, vendar mu največkrat sodišče že prej blokira sredstva in premoženje. Tako pristanejo v zaporu brez denarja. V zavodu takim brezplačno razdelijo pribor za osebno higieno, oblačila in obutev. Če so na metadonskem programu, jim ne omogočijo dela v zaporu, tako da nekateri nimajo denarja niti za znamke. V takih primerih jim priskoči na pomoč država oziroma zavod, ki jim omogoči, da pošiljajo pisma svojim domačim brezplačno. Znesek za znamko v višini 48,00 SIT v skladu s pogodbo, ki jo ima zavod sklenjeno s Pošto Slovenijo, obsojencu podari država. Vendar! Pismo, ki ga odda obsojenec brez znamke, zavod predhodno označi z velikim žigom v premeru 4,5 cm, ki obsega skoraj polovico pisma. Naj se ve, da je pošiljatelj, ki mora na hrbtno stran obvezno napisati svoje ime in priimek, zaprt, naslovnik pa opomnjen, da je pismo prišlo iz zapora. V manjših krajih tako zaposleni na poštah takoj vedo, kdo ima kakšnega sorodnika zaprtega, obsojenec pa je tako kar dvakrat ožigosan. Enkrat, ker se je znašel v zaporu, drugič pa ga ožigosa še zapor.

V novem koprskem zaporu na pisma udarijo velik okrogel žig z dvojezičnim napisom v slovenščini in italijanščini, čeprav imajo na Upravi za izvrševanje kazni tudi manjše žige.