Propadanje mestnih pljuč

Po gozdovih v središču Ljubljane so v letošnjem poletju hrumele motorne žage in traktorji. Konec julija je namreč drevje podiral veter, avgusta pa so morali lastniki gozdov s svojih gozdnih parcel pospraviti več kot 300 smrek, ki so jih uničili lubadarji. V dveh poletnih mesecih je samo v delu krajinskega parka Tivoli-Rožnik-Šišenski hrib padlo tisoč kubičnih metrov lesa. Ob takšni naravni katastrofi je učinkovito le hitro ukrepanje. Tu pa se stvari zataknejo. Zakon namreč pravi, da morajo za gozdove skrbeti njihovi lastniki, ti pa večinoma ne poznajo niti meja svojih posesti, kaj šele, da bi bili vajeni dela v gozdovih. Od približno 550 lastnikov mestnih gozdov, med katerimi prevladujejo zasebniki, so le redki sposobni sami skrbeti za gozd, a jih to ne odvezuje obveznosti. Če namreč sami ne znajo skrbeti za gozd, so dolžni poiskati in plačati usposobljenega izvajalca.

V primeru namnožitve lubadarja jim je naložen posek manjvrednega lesa, hkrati pa morajo po sečnji za seboj pospraviti precej bolj natančno kot v nemestnih gozdovih. Zaradi strožjega režima so stroški poseka in spravila lesa v mestnih gozdovih za dobrih 20 odstotkov višji kot v nemestnih. Poleg tega so lastniki mestnih gozdov v svojih pravicah precej omejeni. Sekati smejo precej manj kot lastniki nemestnih gozdov, rabo svoje zemlje morajo dovoljevati tudi športnikom in sprehajalcem, medtem ko prihodek od prodaje posekanega lesa pogosto ne zadošča niti za plačilo davka za katastrski dohodek.

Zavod za gozdove Slovenije je ljubljansko mestno oblast na te probleme začel opozarjati že pred sedmimi leti. Skupaj z mestno upravo so pred dobrim letom pripravili osnutek odloka o razglasitvi gozdov s posebnim namenom, vendar je zaradi pomanjkanja sredstev začasno obležal v predalu. Odlok bi določal režim gospodarjenja z mestnimi gozdovi, izvajalca režima ter ureditev in opremo gozdov, pa tudi zavezanca za zagotovitev stroškov, ki bi nastali v zvezi z odlokom. Skupaj s pravilnikom o odškodninah in odkupih takih gozdov bi bili urejeni tudi pogoji za izplačilo odškodnin lastnikom zaradi omejenosti pri uživanju gozdne lastnine oziroma za odkup gozdov, ki bi jih lastniki želeli prodati mestni občini. Odlok bi zajel 1413 hektarjev gozda, in sicer Rožnik in Šišenski hrib, Grajski grič, Golovec do obvoznice, občinski del Šmarne gore z Grmado, Tabor s Straškim hribom, Soteški hrib, Zajčjo dobravo, Koseški boršt in druga manjša nižinska območja. Zdaj je v zasebni lasti 76 odstotkov teh območij, ostalo pa je v lasti občin, države in javnih podjetij. Če bi se vsi zasebni lastniki odločili za odškodnine, bi jim občina morala izplačati dobrih 12 milijonov tolarjev na leto, za odkup vseh mestnih gozdov v zasebni lasti pa bi občina v proračunu morala rezervirati dobro milijardo tolarjev. Z ekonomskega vidika plačilo odškodnin ali odkup morda res nista smotrna, toda mestni gozdovi so javno dobro.

Za rekreacijo jih uporabljajo vsi meščani, zato skrb zanje ne bi smela biti preložena le na ramena zasebnih lastnikov. Tega se zavedajo v vseh večjih evropskih prestolnicah, zato so podobne odloke o razglasitvi gozdov s posebnim namenom sprejeli na Dunaju, v Oslu, Amsterdamu ... Še več. Že pred leti sta tak odlok sprejeli tudi mestni občini Novo mesto in Celje, ljubljanska mestna oblast pa se ne zgane. Odgovora na vprašanje, kdaj naj bi odlok zagledal luč sveta, na občini nismo dobili. Morda pa bo res potrebna nova nacionalizacija.