Mesto ne želi financirati košarke

Vrhunskemu športu v Sloveniji je vse težje. Lahko bi celo rekli, da so naši športniki svetovni prvaki, če primerjamo vložek z rezultati, ki jih dosegajo naši športniki. Težave se začnejo z najbolj osnovnimi stvarmi, kot je infrastruktura. Pravzaprav je le Celje nekaj naredilo v tej smeri z novo dvorano in novim štadionom. Ob letošnjih dobrih igrah KK Union Olimpije, ki že vrsto let nastopa v Evroligi, se postavlja vprašanje, kaj ljubljanska mestna politika misli o vrhunskem športu v Ljubljani. Po potopu nogometnega kluba Olimpija in prevladi Jeseničanov v hokeju je Ljubljani ostala samo še košarka.

Če sodimo po tem, da so jim zmanjšali pomoč s 56 na 27 milijonov tolarjev, niso ravno navdušeni nad vrhunsko košarko. Če k temu dodamo, da Ljubljana nima niti dvorane in da so se pojavili novi stroški ob vsaki domači tekmi, ko morajo delavci zavoda Tivoli postavljati parket v ledeno dvorano, vse kaže na to, da niso navdušeni nad vrhunskimi košarkarskimi tekmami. Sicer pa poleg finančnih sredstev MOL omogoča brezplačno uporabo 630 ur dvorane Tivoli, 22 ur telovadnice in 23 ur fitnesa. V načrtu razvojnih programov do leta 2007 ni predvidene nove dvorane, so nam še sporočili iz mesta.

Lahko pa si pogledamo, kako druga evroligaška mesta pomagajo svojim košarkarjem, ker se jim zdi, da rabijo evroligaško promocijo. V Berlinu si tako zelo želijo evroligaša, da imajo ob razpisih za oddajo koncesij za javne storitve, kot je na primer odvoz smeti, določeno, da mora zmagovalec razpisa določen del denarja, ki ga tako zasluži, nameniti košarkarjem ali nogometašem. Sponzor kluba Alba je tako recimo eno največjih podjetij za reciklažo. Na drugi strani je francoski Pau, mesto z 90.000 prebivalci, ki zaradi svoje turistične promocije vlaga neverjetnih 2 milijona evrov na leto v svojo košarkarsko moštvo. Še več, za njihove potrebe so zgradili eno najbolj sodobnih dvoran v Evropi. Klub pa jim nato vrača določen odstotek od vstopnine za uporabo dvorane. Tako so oboji stimulirani, saj če ni gledalcev, ni denarja. Podoben primer je tudi v Sieni, ki je prav tako turistično mesto. V Turčiji pa so se zadeve lotili kar na državni ravni. Sprejeli so pravilnik, da športnikom določen čas ni treba plačevati davkov. To je takoj pomenilo določeno prednost za turške klube, ki so lahko svoje igralce bolje plačevali. Ker se je zadeva prijela in so klubi postali zanimivi tudi za sponzorje, ki zdaj več vlagajo, je vrhunska košarka ostala tudi po preteku tega moratorija. Drago plačani igralci pa sedaj vračajo v državno blagajno določena sredstva prek plačevanja davkov. Tudi nam bližji Zagreb se je odločil, da mora imeti evroligaša in mesto je letos iz proračuna dalo klubu Cibona kar 800.000 evrov. Torej načinov je več. Menda so ljubljanski košarkarski delavci že predlagali celo način, kako bi prek prodaje kart del investicije v novo dvorano vračali mestu. Vendar se mora najprej ljubljanska politika odločiti, ali sploh hoče imeti vrhunsko košarko.