Ruski umetnik popljuval Žižka

Pred obiskom disidentske pop ikone Chomskega je na velikonočno soboto v Štihovi dvorani Cankarjevega doma predavalo resnično veliko ime sodobne filozofske misli, Giorgio Agamben, ki s svojimi razmišljanji iz mešanice filozofskih, političnih, literarnih, religijskih in umetnostnih teorij sodi v sam vrh trenutne lestvice svetovnih mislecev.

Uvod v predavanje z naslovom Hvalnica profanacije je s predstavitvijo italijanskega filozofa začel filozof Slavoj Žižek, kateremu je sledilo Agambenovo predavanje, ki je kot izhodiščno tematiko obravnavalo profanost. Agambenovo razmišljanje pa na žalost ne bo tisto, po čemer si bo večina slušateljev zapomnila njegovo gostovanje v Rotovnikovem kulturnem domu. Po predavanju, ko so tudi obiskovalci dobili možnost razpravljanja, je namreč prišlo do neprijetnega incidenta, ki ga je nad Žižkom izvedel ruski umetnik Alexander Brener.

Slednji je namreč med postavljanjem vprašanja Agambenu naletel na repliciranje Slavoja Žižka. Brener je Žižkove replike dojel kot intelektualno nasilje nad njim, zato je v zanj značilnem slogu napadel nazaj. Racionalno, a vendar spontano je v vnemi prestopil nekaj sedišč, prišel do Žižka in ga nekajkrat pljunil. Navzoči, ki so poznali dosedanje performanse Brenerja, recimo tistega, ko je na uvodni tiskovni konferenci Manifeste 2000 z napisom na projekcijskem platnu tovrstno umetnost in umetnike označil za “liberalne služabnike globalnega kapitalizma”, so menili, da je to še en v nizu njegovih vnaprej pripravljenih protestnih performansov. Toda Brener pravi, da se s perfomansi ne ukvarja več. Najraje bi videl, da o dogodku, ki ga imenuje incident, ne bi pisali. Šlo je le za njegov osebni protest zoper Žižkovo intelektualno nasilje.

Ruski umetniki Žižka resda, poleg Negrija in Chomskega, štejejo za prvovrstnega predstavnika glamurozne pop akademske srenje, toda to ni razlog njegove reakcije. Žižka je pljunil v obraz, preprosto zato, ker se je počutil napadenega. Nesprejemljiva metoda pljuvanja, ki jo je Brener uporabil že večkrat, pa je zanj nenormalna metoda, s katero opozarja na nenormalnosti, ki jih ima današnja družba za normalne. Ko smo za komentar o incidentu poprosili Slavoja Žižka, je bila njegova prva reakcija: “No comment,” v poznejšem pogovoru pa je povedal, da je on tako ali tako platonist, ki bi vse umetnike nagnal iz mesta/polisa; za Brenerja do tedaj sploh ni slišal, sklepal je, da gre za enega v nizu njegovih performansov, ki kažejo čisto nemoč misli in služijo sistemu, ki ga umetnik želi subvertirati. Žižek pravi, da je ponižujočo izkušnjo izbrisal iz mentalnega spomina, saj “bom na tej točki tudi jaz aroganten in ne bom dovolil, da takšni izpadi kradejo moj dragoceni čas”.