Sistemsko žrtvovanje Zasavja

Znano je, da je Zasavje najbolj onesnažena in bolna slovenska regija. Ljudje v njej najpogosteje umirajo za rakom, pogostejši so splavi, rizične nosečnosti, motnje v spolnem razvoju, duševne motnje, samomori ... Da ne bomo suhoparni, ponazorimo s številkami le en detajl, na primer možnosti dojenčkov za preživetje: na tisoč živorojenih jih v Zasavju umre 8,2, kar je več kot dvakrat višja vrednost od slovenskega povprečja, ki znaša 3,8.

Krivec za pospešeno umiranje življenja v Zasavju je industrija, znotraj katere velja posebej izpostaviti Lafarge Cement Cementarno Trbovlje (LCCT), ki med domala vsakodnevnimi izpadi filtrov bruha v okolje tolikšne količine strupov, tudi najnevarnejših in najtežje razgradljivih, da jo bodo v vsakem primeru, pa če se jutri zapre, preklinjali še potomci naših potomcev. Da ne bo pomote, emisije iz LCCT daleč presegajo meje dovoljenega. In, zamislite si, LCCT je pred kratkim na črno, brez gradbenih dovoljenj, na svojem dvorišču postavila nove kapacitete, s pomočjo katerih naj bi v prihodnje sežigala nevarne odpadke. Poudariti seveda moramo, da je tričetrtinski lastnik trboveljske cementarne francoski gigant Lafarge Cement, ki se mu je na račun tujega okolja in prebivalstva toliko lažje "delati francoza". In še zanimivost: LCCT svojo javno podobo v veliki meri gradi ravno na prilizovanju otrokom (likovni natečaji ipd.), kar je vsled zgoraj navedene statistike o umiranju dojenčkov skrajno perverzno - po drugi strani pa tudi logično.

Ker je javnost o prekomernem onesnaževanju in o črnih gradnjah LCCT že kar nekaj časa seznanjena, nič se pa ne spremeni na bolje, so se člani zasavskega naravovarstvenega društva Eko krog obrnili na Inšpektorat RS za okolje in prostor, in sicer na njegovo glavno inšpektorico Bojano Pohar. Opozorili so jo na zakonske podlage, s pomočjo katerih bi Poharjeva morala posredovati zoper LCCT, ter ji zastavili enajst vprašanj v zvezi z njenim (ne)ukrepanjem. Na koncu so ji postavili dve povsem upravičeni zahtevi: prvo za predstavitev sanacijskega programa LCCT in drugo za uvedbo trajnih meritev emisij iz LCCT.

Sledil je odgovor Poharjeve, ki razgalja ponižno servilnost Inšpektorata RS za okolje in prostor kapitalu: prezrla je vse pravne podlage za ukrepanje zoper LCCT (niti stališča do njih ni zavzela), odgovorila ni niti na eno od jasno zastavljenih vprašanj, obe zahtevi pa s sklepom zavrgla. Za nameček je zasavskim borcem za znosnejše življenje še cinično svetovala, naj se v prihodnje za zadovoljitev svojih zasebnih interesov ne obračajo več nanjo, temveč na sodišče. Tako torej! Čemu potem sploh inšpekcijske službe? Kdo bdi nad (ne)spoštovanjem zakonov? ...

Vsaj glede Poharjeve smo si na čistem: zanjo je pravica na strani močnejšega. Če si dovolj močan, tudi pravica do nespoštovanja zakonov! In, kot kaže, je francoski Lafarge Cement dovolj močan, da je slovensko glavno inšpektorico za okolje prepričal, da je ustavna pravica do zdravega okolje zgolj manj vredna kategorija zasebnega interesa, ki se nikakor ne more primerjati z velikim javnim interesom nezakonitega delovanja LCCT. No, verjetno ni treba posebej razlagati, da gre v tem primeru prav gotovo za interes francoske in ne slovenske javnosti.