Nezaslišan primer izbrisanih

Giusto Catania, evroposlanec italijanske Komunistične prenove, sicer članice evropske levice, je izbrisanim obljubil, da bo njihovo vprašanje sprožil v evropskem parlamentu. Catania se je z njihovo zgodbo seznanil na nedavnem protestu proti odprtju enega največjih italijanskih centrov za tujce v Gradišču ob Soči. Tja so izbrisani prišli podpret pravice brezpravnih "Neevropejcev", ki poskušajo v trdnjavi Evropi zase poiskati košček boljšega življenja. Namesto tega jih pričakajo sodobna "koncentracijska taborišča", v katerih so kot ilegalci izpostavljeni trenutni volji svojih nadzornikov.

Nečloveške razmere v centrih, obdanih z bodečo žico in neprodušno zaprtih za javnost, je nazorno opisal novinar rimske revije L'Espresso, Fabrizio Gatti. Problem vstopa je rešil tako, da se je dobesedno vrgel v morje na jugu Italije, počakal, da ga opazijo in kot kurdskega imigranta zaprejo v center za tujce v Lampedusi. Njegovih osem dni so zaznamovala sadistična izživljanja paznikov, sedenje v urinu, celodnevno čepenje na žgočem soncu in vedno novi prihodi lačnih in izmučenih otrok, žensk in moških z napačne strani schengenskega zidu.

Proti takšnim centrom in proti rasistični migrantski politiki, ki dehumanizira imigrante in institucionalno krši njihove osnovne človekove pravice ter prisilno izseljuje na tisoče ljudi in mnoge tako izroča v roke totalitarnim režimom, ki so jim komaj pobegnili, je v Gradišču ob Soči pod geslom "Nikoli več taborišč, nikoli več centrov za tujce", demonstriralo približno 3000 aktivistov iz severne Italije. Pridružilo se jim je tudi okrog sto pripadnikov gibanj in predstavnikov izbrisanih iz Slovenije. Mnoge izbrisane so namreč po izbrisu deportirali iz Republike Slovenije ali pa jih zaprli v centre za tujce. Pri nas se danes, če je le mogoče, o izbrisanih ne govori, jih pa očitno začenjajo opažati evropski poslanci. Catanii se zdi njihov primer "nekaj nezaslišanega za članico EU". Zahteva, da bi jim vrnili vsaj stalno prebivališče, pa se mu zdi povsem upravičena.