Knjiga namesto Jorasa

Slovensko zunanje ministrstvo se pripravlja objaviti belo knjigo o hrvaško-slovenskih odnosih. V času samostojnosti se je Slovenija odločila za objavo bele knjige le enkrat. Marca 1996 je Slovenija objavila belo knjigo o odnosih med Italijo in Slovenijo zaradi nasprotovanja takratne Berlusconijeve vlade, da Slovenija vstopi v evropski integracijski proces. Za začetek pogajanj z EU pa ni bila ključna objava bele knjige o italijanskem ravnanju v odnosih s Slovenijo, pač pa padec Berlusconijeve vlade in podpora, ki jo je Slovenija dobila od vlade Romana Prodija.

Bela knjiga o Hrvaški vsebuje podroben popis dejanj, ki jih Hrvaška ni storila, pa bi jih po mnenju uradne Ljubljane morala zaradi sklenjenih dogovorov ali že uveljavljenih mednarodnih spoorazumov. Osrednja pozornost je namenjena dokumentaciji slovenskih trditev o nekredibilnosti hrvaških vlad v letih od 1991 do danes. Sedanjo slovensko vlado je zlasti razjezilo dogovarjanje Sanaderjeve in Berlusconijeve vlade glede določitve epikontinentalnega pasu v Jadranskem morju. To se je stopnjevalo tudi po svečani "zaobljubi prijateljskih" odnosov med Sanaderjevo in Janševo vlado 10. junija lani na Brionih. Nekateri v Ljubljani so to hrvaško-italijansko dogovarjanje občutili kot nož v hrbet. Ni sicer jasno, zakaj samo s strani Hrvaške in ne tudi Italije. Ni tudi jasno, zakaj so bili nad temi dogovori v Ljubljani presenečeni, ko pa so italijansko-hrvaški dogovori o odnosih na Jadranu potekali že v času Račanove vlade in so se v času Sanaderja samo nadaljevali. Očitno se je ponovila že znana slovenska značilnost: vsaka slovenska vlada iz ne povsem jasnih razlogov a priori ter do onemoglosti zaupa vsaki vladi v Zagrebu, ki ji je sorodna po politični usmeritvi.

Hrvaško-slovenski politični odnosi so trenutno daleč od dobrih. Nervozo je občutiti na obeh straneh. Tega zanesljivo ne bo izboljšala sicer legitimna objava bele knjige. Ostaja vprašanje, kaj vse stoji za namero uradne Ljubljane, da objavi belo knjigo o hrvaško-slovenskih odnosih. Vztrajnim trditvam uradne Ljubljane navkljub v Bruslju menijo, da so problemi med državama predvsem bilateralne narave. To velja zlasti za vprašanje meje na kopnem in na morju. Hrvaško članstvo v EU se v Bruslju ocenjuje kot dejstvo. Odvisno je le od hrvaške sposobnosti pogajanja in uvajanja sprejetih zavez v realno življenje. Ključna ovira naj ne bi bil niti sprejem institucionalnih sprememb v EU. Kljub formalnim možnostim v resnici članstvo Hrvaške v EU ni odločilno odvisno od Slovenije. To so uvideli tudi nekateri v Ljubljani.

Zato se rojevajo nove ideje. Pozornost naj bi se preusmerila na hrvaško članstvo v Natu. Slovenija medtem ostaja brez daljnoročne strategije nacionalne zunanjepolitične usmeritve na ozemlju nekdanje Jugoslavije za čas, ko bo v EU in Nato ne samo Hrvaška, ampak tudi druge države zahodnega Balkana. Domet slovenske in tudi hrvaške zunanje politike vseh dosedanjih vlad je očitno zamejen s hojo po "evropski poti." Tisti Jorasovi v Sečovljah.