Afganistan. Irak. Kuba?

Jasno je, da sta se Bushevi vojaški intervenciji v Afganistanu ter Iraku, katerih skupni imenovalec je bila sprememba tamkajšnjih režimov, sprevrgli v polomijo. Ameriški zavezniki v prvi državi obvladujejo le prestolnico (predsednik Hamid Karzai ima med ljudmi naziv "župan Kabula"), v Iraku pa se stiskajo v t. i. zeleni coni v Bagdadu. Pa vendar Bushev vojaški buldožer, ki se poganja na hlape iluzije širjenja demokracije po svetu, očitno ne misli mirovati. Njegova naslednja tarča naj bi bil Castrov režim na Kubi.

Bela hiša se sooča s hudimi kritikami, ker ni poskrbela za jasen načrt povojne 'obnove' Afganistana in Iraka. A tokrat je drugače. Vladna agencija Commission for Assistance to a Free Cuba je izdelala temeljit načrt zrušenja Castrovega režima in demokratizacije Kube. Za destabilizacijo otoka bo vlada za začetek uradno namenila 80 milijonov dolarjev, potem pa še po 20 milijonov letno. Poleg vlaganja denarja v propagandno vojno in tajne operacije ameriških plačancev bodo ZDA okrepile gospodarsko blokado otoka in kaznovale sleherno državo, ki bo povečala svojo pomoč Kubi. Zrušenju režima (vojaška akcija bo tu nujna) naj bi sledila celovita obnova države, ki bo temeljila na privatizaciji komunikacijskega, transportnega, industrijskega, kmetijskega, bančnega, turističnega sektorja ... Obnova naj bi tako združila prizadevanja "mednarodne skupnosti" (ameriške korporacije) in "Kubancev v azilu" (ameriški državljani). Prebivalci otoka bodo seveda radodarno pomoč odplačali s posojilom pri Mednarodnem denarnem skladu, s čimer bodo v bistvu predali svoja naravna bogastva. V Miamiju se redno srečujejo predstavniki Gospodarske zbornice ter raznih korporacij in se že pogajajo o razdelitvi pogače. Eden izmed scenarijev, ki bi upravičil vojaško intervencijo, sloni na propagandi, da je bila kubanska revolucija delo enega človeka (tirana) in da si prebivalci strastno želijo vrnitve v objem ZDA. Smrdi po napalmu. Hkrati je na dan pricurljala še novica, da bo kmalu prišlo do menjave v vrhu Ameriškega južnega poveljstva (U.S. Southern Command), kar daje slutiti, da se res pripravlja nevihta. A če se v Beli hiši res odločijo intervenirati na Kubi (recimo pred predsedniškimi volitvami 2008), ne morejo pričakovati mednarodne podpore, kot so jo delno uživali pri napadu na Irak. Novembra 2005 je Generalna skupščina ZN razglabljala o odpravi sankcij proti Kubi. Od 186 držav so bile samo štiri proti Kubi: ZDA, Izrael, Maršalski otoki ter Palau. To pa bi bila res Koalicija dobre volje!