Filmski puritanizem

Poleg številnih revolucionarnih novosti, s katerimi je slovensko nacijo na področju medijev in kulture obdarila nova vlada, se kmalu obeta še ena. Nad filmsko produkcijo bo po novem bedel državni Filmski inštitut Republike Slovenije. Nad njegovo uzakonitvijo in ustanovitvijo so se ta teden po večini strinjali tudi pri Nacionalnem svetu za kulturo. S tem bodo razpustili Filmski sklad, ki je zdaj vsaj nekako neodvisno skrbel za državne donacije slovenskim filmskim ustvarjalcem. Eden najbolj gorečih zagovornikov ideje o filmskem inštitutu je generalni direktor direktorata za medije Igor Prodnik, ki je sicer po funkciji tudi član Nadzornega sveta Filmskega sklada RS. Nacionalnim kulturnim svetnikom je razložil, da Filmski sklad ni bil sposoben ustvariti dialoga niti s producenti niti s Filmskim studiem Viba film in da so nekateri nedokončani filmi posledica nespoštovanja pogodb. Z novim zakonom pa med drugim hočejo doseči, da se jasno opredeli delež države pri posameznih filmih že ob podpisu pogodbe. Več denarja bodo dobili tisti, ki bodo po godu državnim vladarjem.

Tranzicija filmskega sklada v filmski inštitut je bil tudi eden glavnih vzrokov, da je nadzorni svet razrešil zadnjo direktorico FS Ireno Ostrouško, saj je bila javno precej kritična do obstoja osrednje slovenske filmske institucije v sedanji obliki.

V ozadju te tranzicije pa se dogajajo čudne, skoraj neverjetne zgodbe. Nadzorni svet FS je namreč začel z nenavadnimi argumenti zavračati številne filmske projekte. Tako smo lahko prebrali v Dnevniku, da so Damjanu Kozoletu zavrnili dva projekta, Temna stran zemlje in Slovenka. Eden naj bi bil premalo slovenski, drugi pa naj bi bil banalen, črnovalovski in preživet. Filmski projekt so zavrnili tudi Danijelu Hočevarju, pod drobnogledom nadzornikov pa naj bi bil sedaj novi projekt Jana Cvitkoviča.

Med zavrnjenimi filmi, ki sta jih odobrila strokovni svet in bivša direktorica FS, sta tudi film Vena Jemeršiča, kjer naj bi imel glavno vlogo Magnifico kot strokovnjak na področju seksa, in Srednja šola Dražena Štaderja. Bila naj bi preveč komercialna. Kot nam je povedal Štader, so mu neuradno očitali, da gre za subverziven, celo pornografski filmski projekt. Puritanskim nadzornikom ni bilo všeč, ker so v filmu predvidene scene najstniškega seksa, vendar ne eksplicitne. Film sam naj bi opozarjal na krizo družbe in šolskega sistema. Menda naj bi filmu najbolj nasprotoval ravno Prodnik. Za slednjega smo že večkrat slišali, da se je filmsko kalil tudi s snemanjem spolnih aktov. Za Finance pa je dejal, da o svoji pornografski karieri ne namerava odgovarjati, "ker gre za vprašanja zasebne narave".