Jezus ji je našel parkirno mesto

Ljudje verjamejo v marsikaj. Eni v Dannyjeve zvezde, drugi v Maručine kristale, tretji v to, da je Jezus iz vode delal vino. Med slednjimi se je znašla tudi znana radijka in televizijka Saša Einsiedler, ki prijatelje prepričuje in širno Slovenijo prek medijev nagovarja, da sprejmejo v svoje srce Kristusa, Marijo, vse svetnike ... Kot je povedala za revijo Božje okolje, in so jo povzeli še v Družini, je že od srednješolskih let iskala nekaj več, zato je že takrat obiskovala vedeževalke in vidce. Ko je začela razpadati njena družina, se je zatekla k prakticiranju joge, ki pa je ni napolnila z notranjim mirom.

Tega je našla šele po obisku prve maše v Zgornji Ložnici: "'To je to!' je vzkliknilo moje srce in v hipu sem vedela, da sem našla odgovore. Čutila sem, kako se me prav Jezus dotika, čeprav takrat sploh nisem vedela, kdo Jezus je, kdo je Bog." Med molitvijo je začutila, kako jo očiščuje: "Jokala sem in čutila kepo, ki se vali iz mene." Potem ko je v krizi srednjih let medijska zvezda našla rešitev v vsevišnjem, nima več nikakršnih težav: "Rečem mu: Izročam ti svoje skrbi - in potem mi ni treba nič več skrbeti." Pred tem je imela težave z možem, saj ni hotela biti njegova služkinja. Sedaj nima težav, saj rada ponižno izpolnjuje vse ženske dolžnosti: "Postala sem bolj ženska. Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da prej nisem hotela biti ženska. Zdelo se mi je, da biti ženska ne sodi v ta svet, da moramo biti bolj podobne moškim. Zdaj si upam biti to, kar sem. Najbolj luštno na svetu mi je, če mi ni treba služiti denarja in sem lahko doma, pečem jabolčne zavitke ..."

Dokaza za obstoj boga pa ni iskala daleč naokoli, saj ji svojo navzočnost razkriva na vsakem koraku. S svojima hčerkama je v avtomobilu prosila Jezusa za parkirno mesto, ki jih v Ljubljani nikoli ni dovolj, in glej ga, zlomka, tudi v tej prošnji jo je uslišal, kot da ne bi imel v celem vesolju za početi nobene druge stvari: "Naredimo en krog in točno izpred vrat tiste hiše, kamor sem morala po opravkih, nekdo odpelje in dobile smo parkirno mesto. Stopimo iz avta in - včasih kar malo pozabim, da nisem v cerkvi ali pri molitveni skupini - dvignem roko proti nebu ter zakličem: 'Aleluja! Hvala ti, Jezus, za tole parkirno mesto! Saj nisem mislila čisto pred vrati!"