15. 12. 2006 | Mladina 50
Žalovanje zaradi lastne katastrofe
Generalni sekretar OZN Kofi Anan o Iraku
Situacija v Iraku je mnogo hujša od državljanske vojne, je za BBC na začetku tedna komentiral Kofi Anan. Gre še za eno pest pepela, s katerim se zadnje čase posipajo svetovni voditelji - zdaj ko je za to že vsaj tri leta prepozno. Tri leta? Ne, veliko več. Iraška morija v takšnem obsegu se ni začela z invazijo Koalicije voljnih, temveč dobrih 15 let prej z uveljavitvijo mednarodnih sankcij, ki jih je sprejel Varnostni svet OZN. Med drugim je bil Iraku prepovedan uvoz otroških zdravil, ker so ZDA in VB vztrajale, da bi Sadam Husein iz njih lahko izdelal kemično orožje. Gre za absurd brez primere (razdelitve pomoči ni nadziral Sadam, temveč agencije OZN), vendar je vodstvo svetovne organizacije o tem načeloma ves čas molčalo. Tudi potem ko je postalo jasno, da so sankcije povsem zgrešene. Dvanajstega maja 1996 je novinarka televizijske hiše CBS, Lesley Stahl, v oddaji 60 Minutes gostila Madeline Albright, takrat še predstavnico ZDA v OZN. Stahlova: "Vemo, da je zaradi sankcij umrlo že več kot pol milijona otrok. To je več, kot je bilo vseh žrtev v Hirošimi. Se vam zdi cena upravičljiva?" Albrightova: "Mislim, da je bila to zelo težka odločitev, ampak cena - mislimo, da je cena upravičljiva."
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
15. 12. 2006 | Mladina 50
Situacija v Iraku je mnogo hujša od državljanske vojne, je za BBC na začetku tedna komentiral Kofi Anan. Gre še za eno pest pepela, s katerim se zadnje čase posipajo svetovni voditelji - zdaj ko je za to že vsaj tri leta prepozno. Tri leta? Ne, veliko več. Iraška morija v takšnem obsegu se ni začela z invazijo Koalicije voljnih, temveč dobrih 15 let prej z uveljavitvijo mednarodnih sankcij, ki jih je sprejel Varnostni svet OZN. Med drugim je bil Iraku prepovedan uvoz otroških zdravil, ker so ZDA in VB vztrajale, da bi Sadam Husein iz njih lahko izdelal kemično orožje. Gre za absurd brez primere (razdelitve pomoči ni nadziral Sadam, temveč agencije OZN), vendar je vodstvo svetovne organizacije o tem načeloma ves čas molčalo. Tudi potem ko je postalo jasno, da so sankcije povsem zgrešene. Dvanajstega maja 1996 je novinarka televizijske hiše CBS, Lesley Stahl, v oddaji 60 Minutes gostila Madeline Albright, takrat še predstavnico ZDA v OZN. Stahlova: "Vemo, da je zaradi sankcij umrlo že več kot pol milijona otrok. To je več, kot je bilo vseh žrtev v Hirošimi. Se vam zdi cena upravičljiva?" Albrightova: "Mislim, da je bila to zelo težka odločitev, ampak cena - mislimo, da je cena upravičljiva."
Petnajstletne sankcije OZN proti Iraku so v tej državi za seboj pustile okoli 1,2 milijona otroških grobov. V času, ko je nekdanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld javno razlagal, da bodo koalicijski vojaki pričakani kot osvoboditelji, se je Albrightova v svoji knjigi Madame Secretary opravičila za izjavo na 60 Minutes: "Najbrž sem bila nora ..." Bomo videli, kaj bo o svoji (ne)vlogi pri vsem skupaj nekoč zapisal Kofi Anan; najbrž bo svoje kesanje pretopil v diplomatski jezik in kot Albreightova upal, da mu bo prihodnost oprostila. Tudi prav, a nekaj nam bo pa vedno šlo na živce. OZN je bila ustanovljena, da se ne bi več ponovile grozote 2. svetovne vojne. In odtlej poslušamo eno in isto - navedimo zgolj polpretekle primere: ne sme se več ponoviti Ruanda, ne sme se več ponoviti Srebrenica, ne sme se več ponoviti Kongo, čez čas pa bomo poslušali, da se ne smeta več ponoviti Irak ter Darfur. In takrat se bo katastrofa odvijala spet kje drugje, kakor trenutno kaže - v Afganistanu.
Niti nam ni treba preveč udrihati po Ananu; lahko ga mirno pustimo, da se upokoji v lastni sramoti. Sramoti, ker je v obeh svojih mandatih storil občutno premalo, da bi lahko upravičil funkcijo generalnega sekretarja. Če namreč trdi, da je Irak popolna katastrofa, bi lahko šel še korak naprej in kot moralna avtoriteta, če nič drugega, zahteval, da zanjo kdo odgovarja. Vendar tega ni storil, v maniri deja vu je zgolj predal posle svojemu nasledniku Banu Ki Munu.
