(Pred)vojno dobičkarstvo

Potrebnega je veliko razmišljanja in odpovedovanja načelom, da se nazadnje sprijazniš s sklepom: Dick Cheney je v redu. Skoraj nikoli ni lahko pisati o tesni prepletenosti dela ameriškega političnega vrha z do Amerike sovražnimi režimi prek zasebnega sektorja, in če človek dovolj glasno vztraja pri tem, njegovim besedam hitro pritaknejo stigmo teorija zarote. Zato smo, vsaj nekateri, hvaležni za Dicka Cheneyja. Če pogledamo njegovo kariero v zadnjem desetletju in pol, vidimo, da je Cheney vzrok in proizvod tega procesa hkrati. Bil je obrambni minister, potem je predsedoval direktorskemu odboru naftne korporacije Halliburton, zdaj pa je podpredsednik ZDA, a še vedno dela usluge nekdanjemu podjetju. Rušimo, služimo, vladamo, služimo, bi moral biti njegov moto.

Tudi zato Georga Busha nihče ne jemlje resno. Halliburton je leta sodeloval s Sadamovim režimom pri sanaciji uničene naftne infrastrukture, potem pa pride Bush s svojimi izgovori za invazijo in tuli, kako je Sadam ne vem kje nabavil aluminijaste cevi, s katerimi bo počel vsega vraga. Predvidevamo lahko, da v odboru Halliburtona še danes kdo poka vice na ta račun. In zgodba se seveda ponavlja. Tako Bush že nekaj časa vodi gonjo proti iranskemu jedrskemu programu (nazadnje ob srečanju G8, da bi upravičil protibalistični ščit), pri tem pa se resnično malokdo obregne ob to, da je njegov namestnik vodil podjetje, ki je Iranu leta v tajnosti prodajalo ključne sestavne dele za jedrski reaktor. Posli so se vlekli vsaj do januarja 2005 in vključevali iransko korporacijo Oriental Oil Kish. Julija isto leto so iranske oblasti aretirale podpredsednika odbora tega podjetja Cyrusa Nasserija in ga zaslišale v zvezi z domnevno prodajo iranskih jedrskih skrivnosti, za kar naj bi bil od Halliburtona prejel okoli milijon dolarjev. Poleg tega je OOK januarja 2005 javno potrdil, da je del projekta iskanja plina na jugu države zaupal podjetju Halliburton Products and Services Ltd. Gre za podružnico, ki se v Teheranu po navedbah časopisa Wall Street Journal predstavlja kot podjetje, ki je bilo registrirano leta 1975 na Kajmanskih otokih, ima sedež v Dubaju in je "neameriško".

Senat je leta 2005 sprejel dopolnilo zakona, ki predvideva kazni za ameriška podjetja, ki prek svojih podružnic, ustanovljenih v davčnih nebesih, poslujejo s t. i. malopridnimi državami. Seveda so elite takoj protestirale, češ da bo to še bolj škodovalo odnosom s temi režimi, in tu smo spet pri Cheneyju. On jih razume. Ko je še vodil Halliburton, se je večkrat javno zavzel za poslovanje z Iranom, pri čemer je hvalil podjetja, ki "gradijo odnose". Posel je posel, pa čeprav ven pricurlja bogati uran.