Krvava trgovina za mir

V srbskih in bosanskih časopisih so zadnje tedne spet moderne zgodbe o znamenitem domnevnem sporazumu med nekdanjim vodjo bosanskih Srbov Radovanom Karadžićem in tedanjim ameriškim odposlancem Richardom Holbrookom o tem, da se Karadžiću v zameno za odstop s položaja vodje bosanskih Srbov leta 1996 ponudi neke vrste status zaščitene priče in nedotakljivost pred haaškim sodiščem. Kopije pisnega dogovora med dvema glavnima podpisnikoma naj bi v Beogradu in Sarajevu postale celo papir, s katerim se ljudje radi postavljajo pred prijatelji in znanci. Javnost je še toliko bolj vzhičena, ker naj bi se bilo za papir zanimalo celo posebno tožilstvo za vojne zločine v Beogradu, vendar vznemirljivega podatka piarovci sodišča niso niti potrdili niti zanikali.

Prič, ki naj bi dokazovale obstoj sporazuma, je kar nekaj. Če odmislimo Karadžićevo ženo in brata, ki prisegata, da jima je "Rašo" pokazal papirje, jih nekaj domuje še v Haagu, nekaj pa jih spomine obuja po časopisih. V kolumni za Glas Javnosti je še enkrat spregovoril Vlado Nadeždin, nekdanji šef kabineta jugoslovanskega ministra za zunanje zadeve v mandatu Milana Milutinovića. Vnovič je potrdil pristnost dokumenta, ki se ga Amerika tako boji, ter celo povedal, da je izvirnik na ministrstvu za zunanje zadeve. Nadeždin je še dejal, da se mu zdi, da je dokument, ki je zakrožil po nekdanji Jugi, verjetno ponaredek in da je bil dokument podpisan v obdobju pred Daytonom. Torej se njegove trditve razlikujejo od trditev nekdanjega zunanjega ministra Republike srbske Aleksa Buhe, ki je pred časom za banjaluški dnevnik Fokus povedal, da je bil zraven, ko je bil sporazum podpisan, in da so papir usklajevali Karadžić, Momčilo Krajišnik in Biljana Plavšić, priče dogovora pa so bili Milošević in takratni zunanji minister Milan Milutinović ter Holbrooke in takratni direktor Cie George Tenet. Podobni so spomini ene ključnih prič haaškega sodišča Jovice Stanišića, nekdanjega šefa Miloševićeve tajne policije, ki je pričal, da sta Holbrooke in Tenet prišla v Srbijo ter Miloševiča prisilila, da je dokument, ki sta ga sama sestavila, osebno dostavil Karadžiću v podpis.

Holbrooke in ekipa seveda vseskozi zanikajo obstoj dokumenta, je pa jasno, da se posebnemu odposlancu, ki je v svoji karieri že skrbel za dobro podobo indonezijskega diktatorja Suharta v očeh svetovne javnosti, ni treba preveč bati, saj papir, ne glede na pristnost, ne zanima tako rekoč nikogar več. Tako kot tudi aretacija Radovana Karadžića ne. Zanimiva je le njegova izjava, da ni nikdar podpisal nobenega sporazuma in "da je samo Nato kriv, da se ta človek uspešno skriva pred Haagom".