Vojaško-mafijske uspešnice

Zapori so hote ali nehote zibelke civilizacije. Ogromno število knjig, ki so premikale meje, začenjale vojne in revolucije, ustvarjale in še ustvarjajo javno mnenje in spreminjajo svet, ali pa so pač samo knjige od nekoga, je bilo napisanih prav v zaporih. S kakršnim koli razlogom že pošljejo koga tja, mitska brezdelnost ter čas za razmislek in analize ustvarjajo očitno dobre ustvarjalne razmere. In ker so pisci, ki se ponavadi znajdejo v zaporu, že sami po sebi neke vrste odbiti, nestandardni ljudje - pa naj sedijo v zaporu zaradi političnih, verskih ali čisto klasičnih roparskih, morilskih, posiljevalskih ali drugih nedopustnih dejanj, so temelji za kakšno odmevno stvaritev kar dobri. In večjo štalo ko narediš, bolj lahko zasloviš. Pa četudi umetnina sama ni nič posebnega, kar pa seveda ni nujno, saj so po zaporih ponavadi sedeli tudi resni umetniki svojih poklicev.

Eden takšnih, ki se je v zaporu prelevil v uspešnega pisatelja, je tudi Milorad Ulemek - Legija, ki je pred kratkim izdal svojo peto, nekakšno biografsko-avtobiografsko knjigo z naslovom "Kraj". V nasprotju s prejšnjimi štirimi knjigami bo tole najnovejšo mogoče dobiti v eni sami knjigarni v Beogradu, kar pa ni razlog, da ne bi tudi ta knjiga postala uspešnica. Prve knjige, ki jih je izdala celo državna firma in zaradi katere so se razburjale vladne in nevladne organizacije, marsikatere knjigarne so prodajo celo bojkotirale, so bile samo v Srbiji prodane v od 70 do 100 tisoč izvodih. Ulemek za svoje knjige kakšne posebne promocije res ni potreboval. Že pred procesom, ko se je sam predal policiji, je bil državni sovražnik št. 1 in eden najbolj iskanih zločincev na Balkanu. Obsojen za atentat na premiera Zorana Đinđića, atentat na Vuka Draškovića in umor Ivana Stambolića s skupno kaznijo okoli 100 let zapora je svojo prvo knjigo "Gvozdeni rov" začel pisati na begu, dokončal pa jo je že v zaporu. Skozi proces stoletja, ki ga je redno spremljalo več kot 100 novinarjev, in vsakodnevno kvihtanje in tekanje po zaporniškem krogu ter seveda prebiranje svetovnih klasikov in kajenje najljubših cigaret (Davidoff) je Legiji, ob pomoči žene Aleksandre, uspelo spisati še knjige "Legionar", "Momci iz Brazila" in "Juda". Knjige, ki jih ulica in stroka z zanimanjem prebirata. Čeprav prvi na eni strani pravijo, da gre zgolj za dobro načrtovano obrambo in prodajanje megle narodu ter da bolj ali manj avtobiografske knjige nimajo kakšne posebne pisateljske vrednosti, ob tem, da naj jih sploh ne bi napisal sam, temveč razni rimači in da gre v primeru izdaje njegovih knjig samo za prikaz propada mentalnega stanja družbe, pa ulica umetniško vrednost knjig nekdanjega specialca ocenjuje povsem drugače. "To je filozofski roman, popolnoma podoben Camusovi Kugi. Ta roman prikazuje Ulemekovo razumevanje človeškega trpljenja," je v izjavi ob izdaji ene izmed knjig povedala 67-letna bralka.