Hranjenje podatkov o telefonskih pogovorih

Prejšnji teden, v soboto, 15. septembra, je v veljavo stopil kontroverzni del zakona o elektronskih komunikacijah, ki določa daljše hranjenje podatkov o telefonskih pogovorih, in sicer za čas 24 mesecev. Prej je veljalo, da se podatki o telefonskem prometu ne smejo hraniti oziroma le v roku za pritožbe na račun za telefonske storitve. Toda boj proti terorizmu in ukrepi, ki so jih uvajale nekatere države EU, ki si močno želijo večjega nadzora nad svojimi državljani, so spodbudili evropsko komisijo, da je predlagala direktivo, ki naj bi zagotovila večjo enotnost evropske zakonodaje. Nazadnje so dali državam možnost, da hranijo podatke od šest do 24 mesecev. Slovenska vlada se je odločila za najdaljši rok, torej za najkonservativnejšo možnost, kar zadeva čas hranjenja podatkov. Kot so zapisali v predlogu novele zakona o elektronskih komunikacijah, je bilo 24 mesecev v bistvu kompromis, saj so nekatere države hotele komunikacijske podatke hraniti tri ali štiri leta. Za 24 mesecev so se odločili, ker so pri nas sojenja dolgotrajna in se podatki o telefonskih pogovorih obtoženca kot dokazno gradivo morda zahtevajo šele med sodnim postopkom, torej bi jih lahko morebiti do tedaj že zbrisali, če bi jih hranili manj časa. Ti podatki pa se pod posebnimi pogoji tako ali tako lahko hranijo dalj časa.

Direktiva EU o hranjenju podatkov je bila prvotno namenjena boju proti zlobnim teroristom, ki ogrožajo evropsko celino. Toda pravosodni ministri so kaj kmalu spoznali, da bi lahko te podatke uporabili proti osumljencem za najrazličnejša kazniva dejanja. V slovenskem zakonu o elektronskih komunikacijah je recimo zapisano, da operaterji shranjujejo podatke „za zakon, ki ureja kazenski postopek, za namene zagotavljanja nacionalne varnosti in ustavne ureditve ter varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države, kot jih določa zakon, ki ureja Slovensko obveščevalno varnostno agencijo, in za namene obrambe države, kot jih določa zakon, ki ureja obrambo države.“ Operaterji bodo morali na zahtevo organov pregona denimo sporočiti telefonske številke kličočega ter ime in naslov naročnika, klicane telefonske številke, preusmerjene klice, trajanje in datum pogovora, pri predplačnikih anonimnih storitev pa datum in čas začetka uporabe storitve ter podatke o ID-celicah, kjer je bila storitev opravljena.

Veljati je sicer začel le prvi del zakona o obveznem shranjevanju komunikacijskih podatkov, saj bodo v prihodnosti morali 24 mesecev shranjevati podatke tudi spletni ponudniki, in sicer podatke o dostopanju na splet, elektronski pošti in spletni telefoniji. Vendar bodo mir imeli vse do 15. marca 2009.