Ad hoc popravki

Kaznivo dejanje napada na informacijski sistem je bilo v treh mesecih od predstavitve predloga novega Kazenskega zakonika (KZ) spremenjeno že dvakrat. Izvirni predlog ministra za pravosodje Lovra Šturma je v 221. členu, ki opredeljuje napad na informacijski sistem, vseboval enako besedilo kot danes veljavni zakon, potem je novi predlog dobil še peti odstavek, ta pa je bil pred dnevi spremenjen še enkrat. Krivec za nove spremembe naj bi bili mediji.

Kaj se je zgodilo? Dodani peti odstavek je v predlogu zakona urejal tisto, na kar so pri pisanju zakona povsem pozabili, veljavni zakon pa to ureja na drugem mestu. Gre za kaznovanje posameznikov, "ki posedujejo, dajejo v uporabo, uvažajo, izvažajo ali drugače zagotavljajo posebne pripomočke za vdor v informacijski sistem". Potem je bil dodan peti odstavek, ki je bil bistveno drugačen od veljavne ureditve, saj ni vseboval besedne zveze "kdor z namenom, da se izvrši dejanje". To bi lahko v praksi pomenilo, da je kaznivo posedovanje povsem legalno kupljenih računalniških programov. Ali celo samega računalnika ...

Pred tedni je ministrstvo za pravosodje na naše vprašanje o nejasni opredelitvi odgovorilo, da je napad na informacijski sistem možno storiti le naklepno, zato "navedba besedne zveze 'z namenom uporabe' ni več nujno potrebna". Uvedbo spornega petega odstavka so takrat neprepričljivo pripisali zahtevam Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti, celo raziskovalcu Alešu Završniku.

Danes odgovarjajo, "da navedeni odstavek tudi v prvotni obliki ne bi povzročal težav v praksi". Kljub temu pa so se odločili "dodati besedno zvezo zaradi jasnosti, saj se je v javnosti začela širiti napačna informacija, da želi ministrstvo za pravosodje inkriminirati tudi posedovanje računalnikov in opreme kot take". Tako po novem peti odstavek vsebuje sicer po mnenju ministrstva nepotrebno besedno zvezo, prepovedani pa so le tisti posebni pripomočki za vdor v informacijski sistem, "ki niso sestavni del dovoljenih računalniških programov". Stroka se ob početju ministrstva ob sicer navidezni zmagi ne bi smela veseliti. Ministrstvo je omenjeni člen očitno spreminjalo na podlagi zapisov v časopisih, ki so bili po njihovem mnenju napačni. Zakaj je potem sploh prišlo do spremembe?

Problem pa je tudi v tem, da ne gre za osamljen primer ad hoc popravljanja ad hoc spisanega zakona. Osnutek KZ se je namreč v zadnjem času spremenil že nekajkrat, pa čeprav o njem še vedno ni bila opravljena javna razprava, o predlaganih spremembah celotnega zakona pa tudi ni bil dosežen niti pravni niti politični konsenz.