22. 2. 2008 | Mladina 7
Porodni krči lizbonske pogodbe
Politiki za potrditev lizbonske pogodbe uporabljajo različne prijeme in povsem nasprotujoče si argumente
Strah pred referendumskim potrjevanjem lizbonske pogodbe je upravičen, ker se večina volivcev z glasom ZA ali PROTI ne odziva na vsebino pogodbe, ampak na notranje razmere v državi. Poleg tega vlečejo tudi slabi zgledi. Na to nevarnost je opozoril francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ko je dejal, da "ne bo nič s pogodbo, če bomo imeli referendum v Franciji, saj mu bo sledil referendum v Veliki Britaniji".
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
22. 2. 2008 | Mladina 7
Strah pred referendumskim potrjevanjem lizbonske pogodbe je upravičen, ker se večina volivcev z glasom ZA ali PROTI ne odziva na vsebino pogodbe, ampak na notranje razmere v državi. Poleg tega vlečejo tudi slabi zgledi. Na to nevarnost je opozoril francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ko je dejal, da "ne bo nič s pogodbo, če bomo imeli referendum v Franciji, saj mu bo sledil referendum v Veliki Britaniji".
Minuli konec tedna so v francoskem parlamentu skorajda neopazno ratificirali lizbonsko pogodbo. "Kako diskretna zna biti francoska politika!" se je ob tem ponorčeval Stefan Braendle, poročevalec nemškega časnika Standard, in dodal: "Navadno je takšno dejanje priložnost za vzneseno govorjenje o evropskih perspektivah, zdaj pa smo bili v četrtek in petek priča nenavadni zadržanosti." Po mnenju Nicolasa Dupont-Aignana, neodvisnega poslanca v francoskem parlamentu, se je oblast spretno izognila referendumu, "govori poslancev pa so bili abotni. Uporabljali so najbolj zmotne argumente, da bi upravičili tisto, kar se ne da - potrebo po posvetu z ljudmi na referendumu."
A tudi drugje po Evropi se skušajo izogniti "nevarnemu" referendumskemu odločanju in iščejo upravičljive razloge za potrditev pogodbe v parlamentih. Prevladujeta dva argumenta, uporabljajo pa ju glede na okoliščine. Avtor prvega je predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso, ki je dejal, da "parlamenti niso stranska vrata demokracije", zato parlamentarno potrjevanje ni nedemokratično; drugega pa Giscard D'Estaing, sooblikovalec propadle pogodbe o ustavi za Evropo iz leta 2004 in nekdanji francoski predsednik, ki je izjavil, da je "razlika med izvirno ustavo in sedanjo lizbonsko pogodbo stvar pristopa, ne pa vsebine". To argumentacijo so prevzeli tudi poslanci madžarskega, romunskega, malteškega in slovenskega parlamenta, ki so že potrdili pogodbo. Drugačno pot pa je ubral britanski premier Gordon Brown, ki konservativni opoziciji doma odgovarja, da imajo "pred sabo povsem drugačno listino, ki ohranja naše protokole in vse tiste varovalke, ki omogočajo uveljavljanje britanskega nacionalnega interesa. Ni bistvenih sprememb in prav je, da o pogodbi odloča parlament." Na Irskem bodo o lizbonski pogodbi zagotovo odločali z referendumom. Lahko se tudi zalomi, a Irci imajo izkušnje, saj so tudi pogodbo iz Nice potrdili šele na drugem referendumu, pa se EU ni podrla.
