Antiskvotiranje na Nizozemskem

Nizozemska je ena redkih držav, v katerih je skvotiranje legalizirano. V začetku 80. let se je pojavilo pravo skvotersko gibanje, ki je le v Amsterdamu štelo 20 tisoč aktivnih udeležencev. Konec 80. let so mestne oblasti začele načrtni boj proti skvoterjem. Uporabljali so različne tehnike: ali so skvoterje kriminalizirali ali pa so jim ponudili možnost uporabe prostorov, če so privolili v začasne najemnine (legalizacija). Posebej v zadnjih letih smo priča celemu valu evikcij, ki je 13. marca lani dosegel vrhunec, ko so v enem dnevu počistili sedem skvotov.

Poleg represivnih metod in medijske gonje proti skvotiranju se je na Nizozemskem že v 80. letih pojavil subtilnejši boj, ki so ga poimenovali antiskvotiranje. Podlago za nastanek te ekonomske prakse je leta 1988 omogočila sprememba stanovanjskega zakona. Slednja je pomenila začetek privatizacije socialnih stanovanj, hkrati pa je odprla pot zasebnemu trgu nepremičnin. Posebna vloga je dodeljena antiskvoterskim podjetjem.

Po kakšnem načelu delujejo ta podjetja? V upravljanje dobijo prazne pisarne, večinoma zapuščene in propadajoče zgradbe, ki čakajo na prenovo. Nato se vanje naseli čuvaj, ki skrbno pazi, da se ne pojavijo skvoterji, ostale prostore nato oddajajo mladim, povečini umetnikom. Najemnina v antiskvotu znaša le okoli 100 evrov. Kljub navidezni socialni funkciji antiskvoterskih podjetij v ozadju stoji hladna ekonomska računica z dvema ključnima ciljema: prvič, preprečiti skušajo skvotiranje teh prostorov in drugič, zagotoviti prosto pot finančnim špekulacijam in investicijam. Antiskvotiranje je eden izmed temeljnih načinov, kako zaščititi finančne špekulacije. Tako lahko lastnik špekulira v nedogled, ko pa pride pravi investitor, mu antiskvotersko podjetje zagotovi prodajo. Antiskvoterska podjetja lahko svoje najemnike vržejo na cesto z enotedenskim odpovednim rokom. Najemniki antiskvota namreč podpišejo klavzulo, da se odpovedujejo vsem najemniškim pravicam. Postajajo fleksibilni najemniki. Danes torej ni le delo tisto, ki je fleksibilno in prekerno, ta fenomen se širi na najemniške odnose, na sam način življenja.

Konec koncev pa tudi vstop v antiskvote ni preprost. Prosilec mora imeti nizozemsko davčno številko, kar pomeni, da mora biti legalno prijavljen. Veliko število migrantov oziroma tistih na začasnem delu tega seveda nima. Še več, za vstop v organizacijo moraš poznati koga, ki je že notri. Če najemnik pripravi zabavo in pride policija, ga nemudoma vržejo iz antiskvota. Ven pa vržejo tudi osebo, ki ga je predlagala v antiskvot. Nadzor življenja in zaščita zasebne lastnine sta torej ključni maksimi antiskvotiranja. Danes se je v Amsterdamu število skvoterjev zmanjšalo na manj kot 1000 aktivnih, antiskvoterskih najemnikov pa je po statistikah podjetij že več kot 10 tisoč.