Žrtve denacionalizacije

Denacionalizacija je popravila krivice eni skupini ljudi, drugi skupini ljudi pa je povzročila nove krivice. Kot razkriva poslansko vprašanje, ki ga je poslanec SD Miran Potrč naslovil na pravosodnega ministra Lovra Šturma, so eno bolj pretresljivih zgodb doživeli stanovalci hiše na Titovi ulici 21 v Mariboru.

Najemniki šestih stanovanj so leta 1994, potem ko jim je Splošna bolnišnica Maribor zagotovila, da za hišo ni bil vložen denacionalizacijski zahtevek, stanovanja odkupili od Republike Slovenije. Nato so začeli investirati v hišo, uredili so si centralno kurjavo, kopalnice, zamenjali dotrajana okna. Dve leti zatem je Splošna bolnišnica Maribor stanovalce obvestila, da bo zaradi govoric še enkrat preverila, ali je bil za hišo vložen kak denacionalizacijski zahtevek. Ker je hiša kulturni spomenik, so se obrnili na ministrstvo za kulturo, ki je potrdilo, da takšen zahtevek ni bil vložen. Le teden dni zatem pa je ministrstvo ugotovilo, da je bil denacionalizacijski zahtevek pravzaprav vložen, in to že leta 1993. Kupoprodajna pogodba med državo in kupci stanovanj je bila tako s pomočjo sodišča razglašena za nično, lastnica hiše je postala denacionalizacijska upravičenka, stanovalci pa so spet postali najemniki ...

Stanovalci bi morali potem dobiti povrnjeno kupnino, ki so jo plačali za stanovanja. A te niso dobili. Generalni državni pravobranilec Lucijan Bembič pravi, da zato, ker stranke, "ponujenega sporazuma, s katerim bi se uredilo vračilo kupnine, ponujenega s strani s Splošne bolnišnice Maribor, niso želele podpisati oz. na ponudbo Splošne bolnišnice Maribor sploh niso odgovorile". Ena izmed stanovalk Titove ulice 21, Cecilija Loparič, pa pravi, da si takrat niso mislili, da je pogodbo, ki so jo sklenili z državo, dejansko mogoče izničiti. "Potem pa smo začeli dobivati položnice, da moramo plačati stroške postopka, v katerem je denacionalizacijska upravičenka dobila tožbo proti državi in stanovalcem. Poudariti želim, da nam je stanovanja v odkup ponudila država in sami nismo krivi za to napako. Poleg tega vse do danes niti en državni organ še ni priznal svoje krivde," pravi Loparičeva in dodaja, da vsem skupaj sicer že popuščajo živci, denarja za postopke ni dovolj, sama pa se je skupaj s še dvema nekdanjima lastnikoma kljub temu odločila tožiti državo za skupno 400.572 evrov, kolikor naj bi znašali stroški vlaganja v stanovanja, škode zaradi izgube lastninske pravice in vračila kupnine.

Poslanec Potrč zdaj ministra Šturma sprašuje, ali bo ob zakonu o pospešitvi in dokončanju denacionalizacije, ki ga je parlament sicer zavrnil, predlagal tudi nov zakon o popravi krivic, ki jih je povzročila denacionalizacija.