Stranke nad banke

Irena

Kot se je že namigovalo, do povezovanja dveh bank v novo Poštno-kmetijsko banko prihaja v dvomljivem kontekstu kadrovskih zamenjav in ob precej jasnih interesih strank prek njenih akterjev na ključnih mestih v tej zgodbi, ki prihajajo zlasti iz vrst SLS. Pomislekom, ki so se ob napovedani združitvi Poštne banke Slovenije in Slovenske zadružne kmetijske banke (SZKB) v javnosti pojavljali že doslej, so se zdaj pridružili novi, ki jih je prejšnji teden javnosti razgrnila LDS. Ob tem se lahko zdi zanimivo, da smo bili podobnemu primeru povezovanja med državnim in zasebnim podjetjem priča recimo tudi konec lanskega leta, ko sta se za združitev potegovali Luka Koper in Interevropa. No, povezava med podjetjema zaradi vladnih polen, ki jih je združitvi na pot postavljala tedanja liberalno-ljudska vladna koalicija, takrat ni uspela.

Niz grehov, ki naj bi jih storili aktualna vlada in združitelji v primeru združitve bank, sta javnosti navedla bivši minister za delo Tone Rop in poslanec Janez Kopač. Vladi očitata predvsem neodgovorno ravnanje in pasivnost, ker gre pri združitvi PBS in SZKB po njunem za očiten primer oškodovanja državnega premoženja. Vlada bi morala biti pri združevanju državne in zasebne banke precej bolj pozorna zlasti na predlagano menjalno razmerje, 36,5 proti 63,5. Menjalno razmerje naj bi bilo določeno v izrazito škodo PBS - razliko liberalci ocenjujejo na med tri in pet milijard tolarjev -, s tem pa v škodo njene lastnice, države.

Združitelji dveh bank trdijo drugače. Menjalno razmerje, kot ga je predlagala revizijska hiša Price WaterhouseCoopers, naj bi med pogajanji celo spremenili v korist PBS. Kot je povedal direktor SZKB, ki naj bi postal tudi prvi mož v novi banki, Milan Kneževič, so razmerje popravili v višini dveh milijard tolarjev. Vseeno ostajajo glavna ugibanja o združevanju bank brez odgovorov. PBS z združitvijo namreč ne dobi niti tolarja, medtem ko druga stran, SZKB, s povezavo s poštno bančno hčerjo pridobi ogromno mrežo poslovalnic na poštah po Sloveniji. Res je, da je SZKB kapitalsko precej močnejša in po lanskih rezultatih tudi poslovno uspešnejša, vendar bi svoje mnenje o tem, kaj kdo pridobi ali izgubi in kako ustrezno je menjalno razmerje, morala povedati tudi lastnica, to je vlada. Še posebej zato, ker bo združitev državne PBS z zasebno banko vplivala tudi na tržno vrednost matere, Pošte Slovenije, ob njeni privatizaciji.

Po odgovorih vlade in njenih ministrov sodeč pa ob združitvi ni jasno niti to, kdo je odgovoren za zaščito državnega premoženja. Minister za promet Anton Bergauer recimo trdi, da so oni pristojni samo za Pošto Slovenije, ne pa tudi za njeno hčer. Obenem pa minister trdi, da je govorjenje o oškodovanju prenagljeno, prej pa naj bi združitev, tako namestnik direktorice Pošte Slovenije Matjaž Andric, podpiral. Finančno ministrstvo, skrbnik državnega premoženja, in njegov prvi človek, Zvonko Ivanušič, zatrjujeta podobno. Kje so organi, kot je recimo zloglasna Podobnikova komisija, ki naj bi preprečevala prav tovrstna oškodovanja, ali zakaj se ne zgane komisija za nadzor lastninskega preoblikovanje in privatizacije, t. i. Rejčeva komisija, ki bi v takšni privatizaciji tretje državne banke, PBS, zlahka videla zanimivo temo za obdelavo, je posebno vprašanje. Morda je neaktivnost njunih komisij povezana tudi s tem, da sta za združitev obeh bank verjetno precej zainteresirana njena glavna akterja, Marjan Podobnik in Izidor Rejc, oba iz vrst v tej zgodbi usodne ljudske naveze, zdaj SLS + SKD.

V Banki Slovenije, ki presoja o bančnih združitvah in kot nadzornica bančnega sistema k morebitnim povezavam daje blagoslov, o združitvi PBS in SZKB še niso razpravljali. Odločitev naj bi sprejeli na naslednji seji sveta banke, ki naj bi se zgodila v roku dveh tednov; vendar kot samostojna inštitucija, ki zgolj preverja dejstva, gotovo ne more dajati odgovorov v imenu države in vlade. Ob takšnih primerih pa je jasno predvsem eno, namreč da je v izogib takšnim zgodbam o politično-gospodarskih navezah ekonomsko in politično logiko nujno čim prej razmejiti. Za začetek recimo z resno debato o tem, kaj se bo v prihodnje dogajalo z državnim premoženjem.