Dežela gringov v Kolumbiji

Obisk je bil kratek, nič več kot malce daljša priložnost za fotografiranje in trepljanje po hrbtu kolumbijskega predsednika Andresa Pastrane. A simbolni pomen nekajurnega obiska Billa Clintona v Cartageni, z obzidjem obdanem mestu, 30. avgusta je bil veličasten. Zapečatil je novo strateško akcijo Združenih držav, največjo zavezo na "ameriškem dvorišču" po vojnah v Srednji Ameriki v osemdesetih letih. Tokrat je namen podpreti kolumbijsko državo spričo stalnega širjenja levičarske gverile, trgovine z mamili in splošnega nereda.

Med obsežnimi varnostnimi ukrepi je Clinton s kongresniki pregledal pripomočke za boj proti mamilom in tolažil policijske vdove. Njegov obisk se je odvijal nekaj dni po tem, ko je podpisal zakon, s katerim je potrjeno, da bo Kolumbija dobila 1,3 milijarde dolarjev v glavnem vojaške pomoči. Namen je pomagati Pastranovi vladi v boju proti mamilom. Iz Kolumbije izvira 90 odstotkov kokaina, ki pride v Združene države, in tudi nekaj heroina.

A vojna proti mamilom je postala neogibno povezana z drugimi kolumbijskimi vojnami, ki so starejše in vključujejo varnostne sile, levičarsko gverilo in desničarske paravojaške skupine. Vse to je povezano z grožnjo, ki je prestrašila ameriške oblasti. "Dobički od trgovine z mamili financirajo državljanske spopade. Močne sile imajo lastne zakone in vi se vsak dan soočate z nevarnostjo," je dejal Clinton. Kolumbijci to še predobro vedo.

Nekaj pomoči naj bi pomagalo zagotoviti alternative gojenju koke; 122 milijonov dolarjev naj bi okrepilo pravosodni sistem in oddelek za človekove pravice pisarne državnega tožilca. Večina naj bi šla v usposabljanje in opremljanje nove vojaške brigade, katere naloga je zavarovati območja, kjer raste koka, v južni Kolumbiji, ki so sedaj pod nadzorom Revolucionarnih oboroženih sil Kolumbije (FARC). V Kolumbijo bo prišel ameriški general kot vodja več sto vojaških inštruktorjev.

Namen ni le zlomiti trgovine z mamili, ampak zajeziti pritok mamilskega denarja k FARC-u. Menijo, da FARC od mamil, ugrabitev in izsiljevanj letno pobere okrog 600 milijonov dolarjev.

Napad na finance FARC-a je sedaj postal osrednji del vladne vojaške strategije, kot pravi general Fernando Tapias. A ovire, tako vojaške kot politične, ostajajo izjemne. Spremenila se je tudi strategija FARC-a. V preteklih letih so začeli napadati velike vojaške enote. Z boljšo obveščevalno službo in koordinacijo so oborožene sile lani gverilcem zadale resne izgube.

Takrat je gverila spremenila taktiko in začela napadati podeželske policijske postaje. Letos je bilo takih napadov 57. General Tapias ima to spremembo za dokaz, da FARC peša, čeprav je za to le malo dokazov. Gverilske sile še vedno naraščajo.

FARC je razširila svojo enklavo, napada policijske postaje v mestih okrog "demilitarizirane" cone. Odpravila je demokratično državo, uvedla svojo vlado. Ta sprememba utegne postati uradna z oktobrskimi volitvami: FARC je na območjih, na katerih ima vpliv, s smrtnimi grožnjami poskrbela, da bodo edini kandidati za župane njeni prijatelji.

Med Clintonovim obiskom je nekaj Kolumbijcev umrlo v uporniškem napadu, več tisoč ljudi je protestiralo. A drugi Kolumbijci so ga toplo pozdravili. Ankete kažejo, da večina pozdravlja ameriško pomoč. A za preobrazbo kolumbijskih oboroženih sil v tiste vrste učinkovito moderno silo, ki jo potrebna za poraz FARC-a, je potrebna širša podpora. Clinton to nekako priznava: "Nimamo vojaških namenov. Podpiramo mirovni proces."

Pomoč je vseeno sporna. Več kolumbijskih sosed se boji širjenja vojne in bojev, beguncev ter trgovine z mamili, ki bi se razlila čez državne meje. Mnogi Američani pa se bojijo, da jih vlečejo v državljansko vojno.

London 2000