Multikulturnost je utopija

Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju izobraževanja, ki naj bi šolstvo narodnih skupnosti uskladil z ostalo šolsko zakonodajo, je bil pripravljen že leta 1997. Vendar je bivši podpredsednik vlade Marjan Podobnik menda zaradi neusklajenosti vladne koalicije blokiral vladno proceduro zakona. Poslanca narodnosti sta s tem, ko sta pred nekaj meseci kot predlagatelja zakona osnutek zakona vložila v parlamentarno proceduro, bivšo vlado prisilila, da po treh letih le izrazi svoje mnenje o zakonu. Mnenje vlade je bilo pozitivno, sicer z manjšo pripombo, češ naj predlagatelja zakona proučita posledice morebitnega širjenja posebne zakonodajne pravice izven narodnostno mešanih območij. Sporen naj bi bil 9. člen zakona, ki naj bi pripadnikom madžarske narodnosti, ki obiskujejo poklicne šole izven narodnostno mešanega območja, omogočil v primeru, če jih je vsaj pet, brezplačen fakultativni pouk maternega jezika. Predlagatelja sta ugotovila, da člen ni sporen, saj že danes po veljavni zakonodaji, seveda če je dovolj otrok, lahko zahtevaš tudi brezplačen fakultativen pouk kitajščine, kjerkoli v Sloveniji.

Potem ko je zakon šel skozi prvo branje v parlamentu in ga je bilo treba pripraviti za drugo, so se v državi, v kateri so manjšine deležne visoke normativne zaščite, začele težave. Poslanca narodnosti sta kot vlagatelja zakona za pomoč za pripravo besedila zaprosila novega ministra za šolstvo dr. Lovra Šturma. Žal pa na ministrstvu za šolstvo v novi sestavi ni več človeka, ki bi skrbel za manjšinsko šolstvo. Skratka, ravnatelji manjšinskih šol po petdesetih letih na ministrstvu nimajo več sogovornika.

Besedilo za drugo branje je sicer pomagal pripraviti državni podsekretar na MŠŠ Boštjan Zgonc, vendar le, dokler njegovo sodelovanje ni prišlo na ušesa šolskemu ministru. Po njegovem mnenju je namreč nedopustno, da uslužbenec ministrstva v svojem prostem času sodeluje s poslanci pri pripravi zakona.

Na matični parlamentarni komisiji za narodnostni skupnosti je vlado zastopala dr. Vida Krnel Umek, sicer državna sekretarka za visoko šolstvo. Res, da v Sloveniji nimamo manjšinskih visokih šol, je pa bila ga. Krnel Umek kot Koprčanka poznavalka manjšinske problematike za vlado zagotovo najboljša rešitev. Na matični komisiji državna sekretarka namreč ni zastopala stališč vlade, ker jih ta seveda še nima, temveč svoja splošno negativna mnenja. Pred kratkim je namreč dr. Umekova zapisala, da je "multikulturnost utopija in nevarnost za narode, kot so bili fašizem, nacizem in komunizem. Na začetku v svetu niso bili razpoznavni in svoje uničujoče bistvo so pokazali s časom". Skratka, nacionalni interes moramo varovati pred manjšinami in nikakor ne smemo več pojmovati zagotavljanja pravic manjšin kot sestavni del nacionalnega interesa.

Z menjavo vlade pa je svoje pomisleke glede uporabe jezika izrazil tudi sekretariat za zakonodajne pravne zadeve. V osnutku zakona namreč piše, da šole z italijanskim učnim jezikom poslujejo v italijanskem jeziku. Na sekretariatu menijo, da morajo manjšinske šole kot javne šole komunicirati tudi v slovenskem jeziku. Seveda se tu postavlja vprašanje, ali lahko kdo od ustanove, katere namen je varovanje manjšinskega jezika in kulture, obnaša kot javna uprava, ki je po ustavi zavezana, da ščiti manjšinski jezik in kulturo. V praksi šole z italijanskim učnim jezikom skoraj 90 odstotkov navzven komunicirajo v slovenskem jeziku (pogodbe, naročila ...).

Sicer pa v letošnjem šolskem letu kar na dveh osnovnih šolah z italijanskim učnim jezikom prvič v petdesetih letih niso v prvi razred vpisali nobenega osnovnošolčka. V Piranu in Sečovljah. Menda zaradi nizke natalitete, ker pojma asimilacija v Sloveniji menda ne poznamo.