Danski ne

28. septembra naj bi Danci odločali o tem, ali naj njihova država privzame evro - to je zadnja v dolgi vrsti pomembnih danskih odločitev o Evropski uniji. Če bodo za pridružitev evru, potem bo to mogoče razumeti kot zmago enotne valute, aktualnih ali bodočih članic pa bo 13 od 15 držav Evropske unije, poleg tega pa bo to pritisk na Švedsko, naj sledi. Velika Britanija bo, kot tako pogosto, ostala sama. Vendar zaenkrat zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da bodo Danci zavrnili pridružitev evru. V tem primeru bodo to odločitev mnogi časopisni naslovi objokovali (ali slavili) kot silen udarec Evropi in vedno šibkemu evru. A to bi bilo napak. Danski "Ne" bi bil za Evropo pravzaprav najboljši izid.

Nespametno bi bilo napovedovati izid samo teden dni pred referendumom. Tema je preveč čustvena in ni oprta na kake trdne temelje strankarske pripadnosti, zaradi katere so volitve vsaj malce bolj predvidljive. Če ne bi bila čustvena in bi se namesto tega odločali o odkrito tehničnih okvirih ekonomistov in če bi volilno telo dejansko verjelo, kar mu povedo ekonomisti, potem izid ne bi bil ravno dvomljiv. Danska bi privzela evro - in bi ga tudi morala.

Večina danske trgovine poteka z državami, ki že imajo evro, in če bi se pridružila še Švedska, potem bi bil odstotek še večji. To pomeni, da bi posli na Danskem pridobili od odprave menjalnega tveganja pri trgovanju z glavnimi partnerji. Po letu 1982 je bila danska krona vezana najprej na nemško marko, sedaj pa na evro, tako da obrestne mere krone dejansko postavlja Evropska centralna banka. Danci so tako že prepustili svojo denarno politiko, ne da bi dobili tudi koristi, ki jih daje sedež za mizo Evropske centralne banke, ko se o njej odloča. In ob tveganju, da utegne Danska v prihodnosti svoji valuti dati več svobode, so obrestne mere za odstotno točko višje kot obrestne mere evra, četudi je bila danska inflacija maloprodajnih cen nedavno nižja kot tista na območju evra.

Tako bi ob pridružitvi cena denarja na Danskem padla in poslovanje bi postalo za malenkost manj tvegano. Gospodarski razlogi za sprejem katerekoli valutne ureditve nikoli ne dosežejo 100-odstotne gotovosti, ker ne obstaja nič takega, kot je "pravilni" menjalni sistem: delovanje teh stvari je vedno odvisno od drugih politik in nepredvidljivih dogodkov. Vseeno je v povprečju bolj verjetno, da bi šlo Dancem bolje, če bi glasovali za.

A na tem referendumu se ne bo odločalo samo na osnovi ekonomskega razmišljanja in tako je tudi prav. Politika ima veliko večjo vlogo. To je politika suverenosti, danskega ponosa pri ohranjanju neodvisnosti ali užitka pri tem, da se ji odrečejo in se popolno pridružijo evropskemu projektu. To je zelo čustvena zadeva, čeprav je zaradi obstoječih povezav krone z evrom vprašanje monetarne suverenosti precej sporno. Je pa tudi politika nadzora nad drugimi taktikami, tako gospodarskimi kot družbenimi. In politika ohranjanja kake besede pri tem, kakšne vrste "projekt" bo postala Evropa.

Tisti, ki se zavzemajo za evro in ki jih vodi ministrski predsednik Poul Nyrup Rasmussen, so poskušali pokazati, da evro ni nič drugega kot valutna ureditev: da vprašanje, ali bo Danska v prihodnosti lahko ohranila svojo radodarno socialno državo in visoko davčno breme, nima nič opraviti s članstvom v evru. V načelu imajo prav. A v praksi, pravijo nasprotniki, se to lahko zgodi: samo prisluhnite Francozom, včasih Nemcem, ki pozivajo k fiskalni koordinaciji, harmonizaciji, varčni vladi in tako naprej. In če se to lahko zgodi in če Danci tega nočejo, potem se bodo lažje borili proti takim pritiskom, če ne bodo v evru in ne bodo podvrženi zvijanju rok, naj storijo to ali ono v dobro valute.

Instinkt je nedvomno pravilen. In osvetljuje neko drugo, širšo poanto: da je v uniji 15 članic - kaj šele v prihodnosti, ko jih bo 25 ali 30 - zaradi različnosti nacionalnih pogojev neogibno in zaželeno, da se dopusti variacija v zadevah, kot so fiskalne ali socialne ureditve. Evropa, v kateri se morajo vsi zbližati in sodelovati pri raznih vrstah projektov, pri tem pa sanjavo drsijo k "tesnejši zvezi", bo težko srečna ali vzdržljiva. Te vrline se bodo pojavile prej, če bodo razločne skupine članic lahko sodelovale pri različnih tematikah in oblikovale večsistemsko Evropo. Danski "Ne" bi lahko pomenil dobrodošel šok v dobro taki ureditvi in proti zagovornikom integracije take vrste, kjer morajo biti vsi po enem kopitu.

London 2000