Olajšanje v tujini

24. septembra je 64 odstotkov volivcev zavrnilo referendumski predlog, po katerem bi nekateri tuji prebivalci Švice morali zapustiti državo, preostanek pa ne bi smel preseči maksimuma 18 odstotkov vsega prebivalstva.

Vlada in mnogi švicarski poslovneži so se ob izidu oddahnili. Priseljencev je 19,3 odstotka od 7,2 milijona vseh prebivalcev, kar je odstotek, ki je med najvišjimi v Zahodni Evropi, številka pa enakomerno raste kljub strogim zahtevam za pridobitev dovoljenja za delo. Pred tremi leti je Švicarski statistični urad izračunal, da bi ob padajočem številu rojstev enaka raven priseljevanja zmanjšala delovno populacijo za skoraj eno tretjino do leta 2050. Pravzaprav se mora tuja populacija razširiti na 23 odstotkov v naslednjih 20 letih, če naj bi švicarska delovna sila ostala na enaki ravni.

Tujci že predstavljajo četrtino delovne sile. Gradijo švicarske hiše in tovarne, skrbijo, da so hotelski gostje zadovoljni in predstavljajo osebje v bolnišnicah. Če bi bil referendumski predlog sprejet, bi si Švica malce prekrižala račune za tesnejša razmerja z Evropsko unijo, ker bi zarezal v sporazum, ki bo Švicarjem dal pravico do zaposlitve v Evropski uniji, takoj ko bo ratificiran, in bi v končni fazi državljanom Unije omogočal neomejen dostop do švicarskih služb.

Velik del podpore za referendumski predlog je prišel iz nemško govorečega centra. Nasprotno pa so volivci v francosko govorečem kantonu Neuch''tel pravkar potrdili načrte, po katerih bi tujci, ki tam že dolgo časa živijo, dobili volilno pravico na lokalnih volitvah.

A velika večina Švicarjev se še vedno strinja s populističnimi desničarji, ki so pred več leti sprožili referendumsko kampanjo: da je preveč priseljencev, pa tudi začasnih prosilcev za azil in nekvalificiranih iskalcev služb, ki prihajajo iz območja zunaj Zahodne Evrope.

Po poznih šestdesetih letih je bilo šest poskusov, da bi omejili priseljevanje preko zasebno financiranih referendumov. Nobeden ni uspel. Optimisti pravijo, da to dokazuje, da ksenofobija nima pomembnega mesta v švicarski družbi. Pesimisti, kot je Claudio Micheloni, vodja mreže neodvisnih zvez italijanskih priseljencev, je zaskrbljen, ker se to vprašanje vedno znova pojavlja. Micheloni meni, da vlada preveč popušča, ko poskuša pomiriti protitujski lobi.

Zvezna vlada pravi, da bodo osnutki zakonov o novem priseljevanju ostrejši do priseljencev iz držav, ki niso članice Evropske unije. A hkrati bodo priseljenci tudi nekoliko lažje dobili državljanstvo. Vsaj to bi moralo trdoglavim Švicarjem malce otežiti pritoževanje o "tujcih".

London 2000