Bostonska bitka

Najzgovornejši trenutek predsedniške debate, ki je bila minuli teden v Bostonu, ni bil med razpravo o zdravilih na recept in o socialnem varstvu - ki sta bili glavni temi dosedanje kampanje -, temveč med razpravo o najtežavnejši temi, o splavu. Al Gore je v odgovoru na vprašanje o "abortivni tableti" RU-486, ki jo je odobril zvezni urad za zdravila, precej jasneje izrazil svoje stališče kot George W. Bush. Bolje je bil obveščen o podrobnostih odločitve urada in je pomembnost tega splošnega vprašanja napihnil v svojo korist. "Veliko mladih žensk v tej državi jemlje pravico do splava kot samoumevno, a bi jo lahko izgubile. Ne mislite, da se o tem ne bo odločalo na letošnjih volitvah."

Kljub temu manj odločna Busheva stališča - "Sem za življenje. Pri tej zadevi ni preprostega preskusa, kaj je prav in kaj ne. Ne verjamem v liberalne aktivistične sodnike. Zagotovo ameriški narod lahko združi moči in oznanja vrednost življenja." - morda bolj natančno odražajo ameriška protislovna stališča do splava: ni jim všeč zamisel, da bi odpravili pravico do njega, niti jim ni všeč število opravljenih splavov. V tem oziru je izmenjava mnenja o tem povzetek celotne debate. Moža sta predramila svoje privržence, ne da bi pri tem občutno premaknila neodločene volivce, razprava pa je postavila temelje za novo fazo kampanje, v kateri bodo argumenti, ki so doslej igrali obrobno vlogo, verjetno dobili osrednji pomen.

Pred debato je bilo o tableti jasnih več stvari. Prvič, ni bilo dvoma, da bo to najpomembnejši moment v kampanji, in sicer preprosto zato, ker je prvič in morda edinokrat televizijo prižgalo na milijone volivcev, da bi neposredno videli razlike med kandidatoma. Drugič, debata se je odvijala v ključnem trenutku. Raziskave javnega mnenja, ki so jih naredili tik pred tem, so pokazale, da je Goreu uspelo doseči majhno prednost pred Bushem. Tretjič, prevladovalo je mnenje, da bi Bush utegnil imeti rahlo prednost. Pričakovanja o tem, kako se bo odrezal, so bila tako skromna, da je lahko pridobil že samo s tem, da se je prikazal na debati.

Kljub vsemu se ni izteklo po pričakovanjih. Bush je uporabljal preprostejši, bolj čustven jezik, ko je govoril o sočustvovanju z žrtvami poplav v Teksasu. Poleg tega je skušal Gorevoe načrte ožigosati kot precejšnjo razširitev vloge, ki jo ima vlada. Gore je vsako svojo trditev podprl z desetimi dejstvi in tako mu je pripadel naziv kandidata z bolj povezanim in skladnim političnim programom. A če bi 46 milijonov gledalcev imelo jasnejšo izbiro, se tako rekoč nihče ne bi hotel odločiti. Raziskave javnega mnenja, ki so jih opravili takoj po razpravi, so pokazale, da so tisti, ki so Gorea podpirali pred debato, od njega pričakovali boljšo predstavo. Tisti, ki so tako ali tako podpirali Busha, so mu bili naklonjeni tudi po razpravi. Razmeroma majhno število neopredeljenih volivcev se je odločilo za enega ali drugega kandidata. Debata se tako ni končala s knockoutom.

Med glavnimi razlogi za zaskrbljenost v Bushevi kampanji je "statusna razlika" - prepričanje, da ima guverner Teksasa premalo izkušenj v politiki in da je njegovo dojemanje stvari preveč površno, da bi bil lahko predsednik. Ko se je pogumno zoperstavil Goreovi poplavi podatkov in branil svojo predstavo o vodenju države kot o politiki nevmešavanja, ki naj bi bila bolj po meri ameriški predstavi o zmerni in nevsiljivi vladi, mu je to razliko uspelo zmanjšati.

A odpravil je ni. Pri zunanju politiki Goreov format še vedno izstopa. Pri denarni politiki Bushu nedvomno niti pri enem vprašanju ni uspelo odgovoriti na Goreove vztrajne napade: njegovo večkrat ponovljeno trditev, da Goreove obtožbe temeljijo na "nerazumljivi matematiki", mu je hudo zamerilo več ciljnih skupin, ki so spremljale razpravo. Na koncu je Gorea napadel zaradi škandala okoli zbiranja sredstev leta 1996, kar je spet zatekanje k osebni kritiki, ki republikancem pri zadnjih dveh volitvah ni koristila.

Večina razprave se je vrtela okoli političnega drobiža - o zdravilih na recept in sistemu socialne varnosti -, pri katerih je Gore običajno prepričljivejši. In tudi tokrat se ni izneveril svojemu mojstrstvu za podrobnosti. Jasno je razložil, kako deluje sistem socialne varnosti in kakšen je pomen finančnih tokov znotraj njega. Bushu je postavil težavna vprašanja, denimo kako bi financiral stroške za prehodno obdobje pred popolno privatizacijo sistema socialnega varstva, ki jo je predlagal. Goreu je celo uspelo pokazati, da o Bushevem načrtu ve več kot on sam.

Doslej je večina Američanov predsedniško kampanjo doživljala prek televizijskega oglaševanja. V oglasih sta se obe stranki osredotočili na vprašanja, ki volivce zadevajo najbolj neposredno - zlasti na ceno zdravil na recept in na razmere v lokalnem šolstvu. V Goreovih oglasih si doslej niso pretirano prizadevali, da bi prevzeli osrednjo točko Bushevega političnega programa, ki je hkrati verjetno tudi točka, pri kateri je najbolj ranljiv: to je predlagano znižanje davkov.

Med poldrugo uro dolgo debato je Gore večkrat pograjal pravičnost nižjih davkov, saj trdi, da bi Bush z njimi več vrnil odstotku najbogatejših Američanov, kot bi povečal porabo za dodatne ukrepe na področju izobraževanja, zdravstvenega varstva, zdravil na recept in obrambo. Enako učinkovito je Gore začel napadati tudi računico tega načrta.

Ali bo njegov napad uspešen, je seveda druga stvar. Morda se bo pokazalo, da je preveč negotov. Ali pa, da imajo volivci raje ravnovesje med nižjimi davki in porabo, kot ga predlaga Bush. S prvo debato se morda niso spremenili dinamika tekme in rezultati uvodnih raziskav javnega mnenja, zagotovo pa je pripravila prizorišče za zagrizen boj v zadnjih tednih kampanje.

London 2000