Informacijske izbire

Pri kandidatih za Nobelove nagrajence je potrpežljivost nedvomno velika vrlina. Odlomek v oporoki Alfreda Nobela, ki določa nagrade, govori o "tistih, ki so v preteklem letu človeštvu prinesli največjo dobrobit". Ta stavek, ki je nekako oblikovan tako, da bi zbujal občutek nujnosti, je bolj pogosto deležen časti zato, ker ga kršijo, ne pa upoštevajo. Nobenega dvoma ni o dobrobiti, ki so jo prinesli letošnji nagrajenci. Le malokdo je na primer bolj vplival na drugo polovico dvajsetega stoletja kot Jack Kilby, eden od treh dobitnikov nagrade za fiziko. Kilby je izumil integrirano vezje - ki je osnova za milijarde silikonskih čipov, ki jih najdemo po vsem svetu v silno različnih napravah, od računalnikov do pomivalnih strojev. A to je bilo leta 1958. Nikoli ne recite, da si Švedska kraljeva akademija ni vzela dovolj časa za svoje odločitve.

Kilby si nagrado deli z drugima dvema nespornima dobrotnikoma človeštva, ki sta svoje pionirsko delo tudi opravila pred štirimi desetletji. Žores Alferov v Sovjetski zvezi in Herbert Kroemer v Združenih državah sta ugotovila, da lahko prepletene plasti galija in arzena delujejo kot polprevodniki na isti način kot silicij in imajo poleg tega še koristno lastnost, da oddajajo svetlobo. Laserji, ki delujejo na tem principu, so postali temelj modernih telekomunikacij, ker jih uporabljajo za proizvajanje signalov, ki gredo po kablih iz optičnih vlaken. Uporabljajo jih tudi za branje CD plošč in črtnih kod, brez katerih se danes zdi nemogoče vsako nakupovanje v boljših trgovinah.

Dobitniki nagrade za kemijo so v primerjavi s temi pravi mladci. Alan Heeger in Alan MacDiarmid, oba Američana, ter Japonec Hideki Širakava so svoje pionirsko delo opravljali konec sedemdesetih let, prav tako na področju eksotičnih električnih materialov. Trojica je razvila prvo električno prevodno plastiko - kar je nekako nasprotujoča si zamisel, ker so take polimere do takrat uporabljali samo za izolacijo. A Heeger, MacDiarmid in Širakava so ugotovili, da je tako imenovane združene polimere (v katerih so ogljikovi atomi, ki tvorijo verigo v jedru polimera, povezani z vezmi, katerih sestavni elektroni so bolj gibljivi, kot je običajno) mogoče inducirati v prevajanje električnega toka.

V tem primeru je previdnost akademije morda upravičena, ker prevodni polimeri šele sedaj prihajajo v rabo. V naslednjih nekaj letih bodo postali pomembni, še posebej v novi generaciji računalniških zaslonov. Nedavno delo je tudi pokazalo, da pri primerno nizkih temperaturah lahko delujejo kot superprevodniki - prevajajo električni tok brez izgube energije.

Nagrade za medicino ne podeljuje akademija, pač pa Karolinska institutet, vodilna švedska medicinska univerza. A tudi ta organizacija ima rada dolgoročnost. Ko je Kilby kazal prvo integrirano vezje svojim kolegom v Texas Instruments, je Šved Arvid Carlsson izvajal poskuse, ki so mu prinesli delež pri letošnji nagradi za medicino. Šlo je za vlogo kemične spojine, imenovane dopamin, pri prenosu signalov preko sinaps med živčnimi celicami v možganih. Pokazal je, da je dopamin tako pravzaprav nevrotransmiter in da je povezan s Parkinsovo boleznijo (odločilno vlogo ima njegova odsotnost). To je odprlo pot za zdravljenje Parkinsove bolezni z zdravilom, imenovanim L-dopa, ki je kemični predhodnik dopamina.

Temu delu je sledil drugi medicinski nagrajenec, Paul Greengard, še en Američan, ki je pokazal, kako dopamin in nekateri drugi nevrotransmiterji dejansko delujejo. Ti sprožijo verižne reakcije, ki imajo za posledico dodajanje in odvzemanje molekularnih podenot, fosfatnih skupin, iz določenih beljakovin v živčni celici, ki je stimulirana. Te spremembe vplivajo na sposobnost celice za prevajanje električnih signalov in tako za prenos sporočil.

Tretji medicinski nagrajenec Eric Kandel je prav tako Američan, čeprav rojen v Avstriji. Štafeto je ponesel še malce dlje, ko je preučeval biokemične spremembe, ki vplivajo na oblikovanje spomina - naprej pri morskih polžih, nato pri miših (taki poskusi pri ljudeh niso etični).

Kratkoročni spomin, kot je odkril, je odvisen od mehanizma fosforilacije, ki ga je opisal Greengard. Nato je nadaljeval s preučevanjem trajnega spomina. Odkril je, da ti spomini zahtevajo izdelavo beljakovin in izgrajevanje sinaps. Toda, čeprav obtoki delujejo na precej drugačnih principih kot tisti, ki jih je izumil Kilby, tu vlada občutek, da vse letošnje nagrajence povezuje tema informacijskega procesiranja. Ko Nobelove nagrade vstopajo v svoje drugo stoletje, so se njihovi varuhi primerno oddolžili prvemu stoletju.

London 2000