Washington D.C.

"Vse tod okrog so bili še pred petnajstimi leti sami neskončni gozdovi, zdaj pa je to en sam cyber-space," je brundal možakar, ki me je z letališča Dulles peljal v Washington. Res, gozdove je poraziral cyber-space. Ta severni del Virginie, ki se naslanja na Washington D.C., je preplavljen s poslovnimi stavbami, v katerih pretežno stanujejo nova internetna podjetja. Internet sredi narave. Nova geografija. Možakar, nekoč zaposlen v ameriški administraciji, zdaj tam nekje pri sedemdesetih, je sicer namigoval, da Virginia ni več Virginia, ker da je s prihodom teh internetnih katedral izgubila nedolžnost, toda ni prišel ravno daleč. Hej, mar ni tod blizu baziran Pentagon? Mar ni tod blizu Langley, glavno mesto CIE? In mar ni tisto tam Arlington, vojaško pokopališče, polno spominov na ameriške vojne in ameriške intervencije? Ne, Virginia že dolgo ni več devica. Prej narobe. Heh, in sami dobro veste, kaj je nasprotje od device. Je pa res, da te dni izgleda bolj čisto in bolj neokrnjeno od ostalih ameriških zveznih držav. Iz preprostega razloga: predvolilne kampanje tu ne čutite. Ni predvolilnih plakatov, ni predvolilnih džambotov, ni predvolilnih shodov, ni predvolilnih agitk in ni predvolilnih spotov, ki bi ciljali volilno telo Virginie. Okej, Virginia je morda res stara kurba, toda to še ne pomeni, da je za splav in za legalizacijo bordelov - tudi kurbe, ki dobro služijo, namreč sčasoma postanejo konzervativne. In Virginia je po naturi konzervativna - republikanska. Tega ni mogoče spremeniti. Tu demokratom ni pomoči. Gore tu nima šans - in to ve. Virginia gori za Busha - in Bush to ve. Zato je kakršnakoli propaganda povsem odveč. Kampanjo, propagando in denar sta raje speljala v druge države, kjer je rezultat bolj izenačen.

Ne da je kaj drugače v Marylandu, ki Washington D.C. objema s severa. Le da tu že tradicionalno kraljujejo demokrati. Gore bo tu zmagal, pa če se Bush razpoči, vključno s svojim predvolilnim budžetom. Kar velja tudi za sam Washington. Ja, D.C. je glavno mesto ameriške politike, kraj odločitve, toda predvolilne kampanje ne čuti. Gore je tu avtomatični zmagovalec. Vse je odločeno. Navsezadnje, mesto je 8 let delalo za demokrate. In od njih dobro živelo. Washington bi se najbolje počutil, če bi lahko večno delal za demokrate. Zakaj? Oh, iz povsem praktičnih razlogov - demokrati vedno potrebujejo prostrano administracijo, medtem ko republikanci administracijo vedno krčijo, zato ne preseneča, da tudi George W. Bush nenehno poudarja, da mu ni do velike administracije. Hoče reči - če bom zmagal, bo veliko prebivalcev Washingtona ostalo brez dela. Bi vi volili za Busha, če bi bili državljani Washingtona?

A po drugi strani, državljani Washingtona sploh ne bi mogli postati, ker pač Washington D.C. ni država, ampak le okrožje, neke sorte enklava med Virginio in Marylandom. Nikoli ni bil država. In nič ne kaže, da kdaj bo. Tako so se odločili: Washington D.C. bo glavno mesto Amerike, toda sam po sebi ne bo država. Pika. Še huje. "Prebivalci Washingtona do leta 1964 sploh niso volili," mi je razložila gospa, ki med washingtonsko birokracijo kroži že 30 let. Kaj - niso hoteli voliti? "Ne, niso imeli volilne pravice." Vidite, volilna pravica je državljanska pravica, Washington pa ni država. "Če si stanoval v Marylandu ali Virginiji in samo delal v Washingtonu, si lahko volil. Če si hotel voliti, je bilo dovolj, da si se preselil v Maryland ali pa Virginio." Jasno, Washington D.C. še vedno ni država, toda prebivalci lahko zdaj vsaj volijo. Predsednika. Ne pa tudi senatorja. V senatu Washington še vedno nima svojega človeka. Ima pa svojega predstavnika v drugem domu kongresa ("House"), toda ta predstavnik nima glasovalne pravice. "Lahko lobira, lahko teži, lahko debatira, lahko prepričuje, lahko moleduje, ne more pa glasovati."

Prebivalce Washingtona imate lahko za državljane drugega reda, toda lahko se ponašajo s tem, da je njihov volilni glas več vreden in bolj efekten kot volilni glasovi drugih ameriških državljanov - Washington ima kljub pičli populaciji tri elektorske glasove. Ne smete namreč pozabiti, da se v Ameriki volilni glasovi ne seštevajo povprek, ampak po državah - recimo, predsedniški kandidat, ki zmaga v Kaliforniji, dobi vse elektorske glasove Kalifornije. Vsaka država ima vnaprej določeno število elektorskih glasov - pač glede na število prebivalcev. Zmagovalec dobi vse. In ker ima Kalifornija največ prebivalcev, ima tudi največ elektorskih glasov - 54. Washington ima tri. Malo, toda glede na število prebivalcev veliko, tako da je glas posameznega volilca težji. Ha! Državljanstvo v Washingtonu morda res nima kvantitativnih dimenzij, je pa zelo kvalitetno.

Ko sem se pripeljal v Washington, se je na TV ravno rolala tretja in obenem zadnja debata med obema predsedniškima kandidatoma, ja, njuno zadnje TV soočenje. Ljudje v baru niso kazali kakega posebnega interesa. Ekrana niso niti ošinili. Ni kaj, Washington je 3 tedne pred volitvami izgledal apatično. V predvolilno kampanjo se vključila le starejša ženska, ki je pred Capitolom parkirala avto, navijala koračnice, na stopnice postavila orjaško voščeno lutko Jezusa Kristusa in ga obdala s transparenti, ki so turiste in druge mimoidoče opozarjali, da sta Clinton in Gore Ameriko prodala gejem, lezbijkam in komunistom. Policaj mi je le siknil: "Svoboda govora, huh!" In lahko bi rekel, da se je v predvolilno kampanjo vključila stara Španka, ki ima pred Belo hišo svoj mirovniški štand, toda tam je parkirana že 20 let. "Tu sem vsak dan, 24 ur, pa naj dežuje, treska ali sneži. Ameriko in novi svetovni red je treba ustaviti!" Ni niti za Busha niti za Gorea. Bejba je proti. "Imam sicer ameriško državljanstvo, toda dobila sem ga pomotoma." Od česa živi? Nimam pojma. Kje spi? Nimam pojma. Kaj je? Nimam pojma. Videti je kot klošarka, ki je našla smisel. "Hočete vizitko? Imam tudi spletno stran, veste." Ja, vem, kaj se sprašujete - tudi sam se še pozno v noč spraševal, katera je njena poslovna stavba v onem gozdu Virginie.