Smrt za izdajalce!

Sporočilo na tipkopisu, pod katerega se je podpisal svet Odporniške organizacije, je bilo nedvoumno. Ljudsko sodišče, ki ga sestavlja sedem članov, je 25. julija letos obravnavalo posamezne primere in na smrt obsodilo štiri osebnosti iz slovenskega javnega in političnega življenja: ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta, predsednika uprave Telekoma in nekdanjega podpredsednika vlade Marjana Podobnika, obrambnega ministra Janeza Janšo in zunanjega ministra Lojzeta Peterleta. Svet Odporniške organizacije je pismo z navedeno vsebino naslovil na Janeza Podobnika, predsednika parlamenta, in od njega zahteval, naj vsebino pisma prebere na prvem zasedanju državnega zbora.

V paketu anonimne pošte, ki je pripotovala na Mladino, je bilo tudi anonimno pismo, naslovljeno na dr. Andreja Bajuka, predsednika vlade. Odporniška organizacija ga poziva, naj v 48 urah opusti ime stranke Nova Slovenija, stranko, ki naj bi bila fašistoidna, pa ukine. Odporniška organizacija dr. Bajuka poziva tudi, naj razpusti sedanjo vlado ter preneha s političnim delovanjem. Posveti naj se družini, "njeni idili in sožitju", saj bo v nasprotnem primeru posledice nosil sam. Celotno pisanje Odporniške organizacije obsega pet gosto tipkanih strani, pisec pa si je pomagal s pisalnim strojem. Na tipkopisu ni tipkarskih napak ali popravkov. Podpis pod pismi je nečitljiv. Pismi sta bili napisani 15. avgusta letos.

Zgodovina anonimnih pisem, ki so krožila po slovenskih poštnih nabiralnikih, je pestra, sporočilo sveta Odporniške organizacije pa vendarle prinaša nekaj novosti. Resnejše anonimke, ki so si za tarčo vzele politike z levice, so se ukvarjale predvsem z razglabljanjem o udbomafiji ter o tem kdo je član in vodja te skrivnostne organizacije. Anonimke, ki so se lotevale desnice, so bile bolj primitivne, govorile pa so o tem, kdo je prasec in kdo svinja. Anonimke, ki so si za tarčo jemale politike z levice, so spominjale na obveščevalne študije. V dveh dosjejih Civilne inicijative so bila pedantno zbrana nekatera dejstva o življenju in delu Hermana Rigelnika, nekdanjega predsednika državnega zbora, dejstva pa so bila "oplemenitena" z izmišljotinami in interpretacijo o udbomafijski naturi tega politika. Na računalniški disketi, ki se je je oprijel vzdevek "Hobotnica", so bile predstavljene kratke biografije članov tajne organizacije, ki obvladuje Slovenijo, ob biografijah pa so bili zapisani še seznami oseb, s katerimi sodeluje član tajne organizacije, navedeno je, komu naj bi bil podrejen in komu nadrejen. Če so bile anonimke, ki so se lotevale levice, včasih skorajda znanstveni izdelek, so bile anonimke, katerih tarča so bili desni politiki, primitivne, nevrotične in zmedene. Kot da bi avtorji potrebovali psihiatrično obravnavo. Pred meseci je o tej vrsti anonimk izšla celo knjiga, ki jo je napisal Ive A. Stanič, mož iz Kočevske reke, ki se redno oglaša v pismih bralcev. Avtorji anonimk, ki napadajo levico, so morali biti organizirani, te anonimke so bile neke vrste politični projekt. Anonimke, ki so obdelovale desnico, so nastajale solistično. Politični učinek anonimk, ki so napadale levico, so bili - vsaj za avtorje - nepričakovani. Le najbolj zvesti navijači desnice so anonimkam pripisovali verodostojnost, navedbe iz anonimk pa so jemali resno. V zmernem delu občinstva so anonimke delovale ravno obratno. Večji del občinstva se je solidariziral s tarčami Civilne inicijative oziroma Hobotnice. Nauk je preprost: v Sloveniji se občinstvo identificira z napadenim. Zgodbam o junakih udbomafije in tajne organizacije, ki vlečejo vse niti te države, so verjeli le tisti, ki so bili že prej prepričani, da Slovenijo obvladuje nekakšna tajna loža. Iz anonimk so na koncu politični kapital potegnili tisti, ki so jih neznani avtorji obtoževali in jim grozili.

Odporniška organizacija

Anonimno sporočilo sveta Odporniške organizacije, ki govori o smrtnih obsodbah, je inovativno. Gre za prvo serijo anonimk, ki si za tarčo jemljejo desne politike, iz vsebine pa je razvidno, da naj bi se z anonimkami ukvarjala organizacija. Anonimka namreč navaja, da organizacija šteje 473 članov, v kratkem pa se bo število članstva popeterilo, tako da bo organizacija štela tri tisoč članov. Organizacijo naj bi vodil sedemčlanski svet, "v katerem so trije diplomirani pravniki, profesor znanosti, vojaški strokovnjak z visokim činom in dva borca NOB spomeničarja, ki sta po vojni diplomirala sociologijo in ekonomiko." Organizacijo naj bi sestavljali tudi sorodniki žrtev nacizma. "Med nami v organizaciji do sedaj ni niti enega komunista," je zapisano v anonimki, naslovljeni na dr. Bajuka. Pisanje Odporniške organizacije ne sodi v kategorijo primitivnih psihiatričnih fenomenov. Besedilo je artikulirano, število slovničnih napak v tipkopisu je relativno majhno.

Odporniška organizacija sporoča, da ni teroristična organizacija. Je le domoljubna organizacija, ki pa bo brutalno obračunala z nosilci klerofašizma. In štiri pobila. Če Odporniška organizacija res obstaja, bi uresničitev pisnih groženj predstavljalo tipična teroristično dejanje. Pojav terorizma pa bi na slovensko politično sceno prinesel dramatično novost.

Pred leti se je na sceni političnih anonimk že pojavila organizacija, imenovana Odporniški odbor, ki je grozila članom ljubljanskega mestnega sveta, likvidacije pa je napovedovala v primeru, če bi člani mestnega sveta glasovali za odstranitev Kardeljevega in Kidričevega spomenika. Hkrati je pred leti anonimka Odporniškega odbora že pripotovala na naslov nadškofa dr. Rodeta. Ime "Odporniški odbor" precej spominja na podpisnike zadnje anonimke, torej na Odporniško organizacijo.

Terorizem?

Kaj bi bil lahko cilj zadnje anonimke? Sporoča, da je svet Odporniške organizacije na smrt obsodil štiri ljudi. Teroristi nimajo navade sporočati, kdo bodo njihove tarče, pač pa odgovornost za dejanje prevzamejo šele po izvedeni operaciji. Vprašanje je tudi, ali slovenska politična scena predstavlja dobro gojišče za levi politični ekstremizem. Levi politični ekstremizem se je pojavljal v državah, v katerih so bila levičarska gibanja iz konca šestdesetih let zlomljena, trda jedra gibanja pa so se v obupu odločala za radikalizacijo razrednega boja. Levi ekstremizem je torej nastajal v okoljih, v katerih je levica že doživela zgodovinski neuspeh, razbitine levega gibanja pa so se odločale za obupne teroristične akcije.

Sedanja slovenska politična scena se bistveno razlikuje od okolij, v katerih so operirale Rdeče brigade ali Frakcija rdeče armade. Levica tudi po zlomu komunizma v Sloveniji ni doživela trajnega zgodovinskega poraza, pač pa je ohranila možnost za zmago na volitvah. Odporniška organizacija, ki piše anonimna pisma, pa se predstavlja kot organizacija potomcev ter sorodnikov žrtev nacizma, katere cilj je likvidacija političnih dedičev belogardizma. Glede na to, da politični dediči belogardizma, če res obstajajo, na volitvah nimajo pretiranih možnosti za uspeh, se zdi nesmiselno, da bi postali še tarče levega ekstremizma. Politični ekstremizem pa nastaja v okoljih, kjer določena politična skupina nima nobenih možnosti, da bi zmagana po legalni in legitimni poti parlamentarnih volitev. Če torej Odporniška organizacija, ki naj bi si za cilj izbrala likvidacijo političnih dedičev belogardizma, res obstaja, se zdi njihov politični manifest nelogičen. Ker imajo stranke, katerih politične korenine segajo do antifašizma in antinacizma, na oktobrskih volitvah velike možnosti za zmago, se zdi, da politični ekstremizem nima prave osnove. Trenutke ankete javnega mnenja prav kažejo, da stranke, ki so do belogardizma tolerantne ali pa so mu celo naklonjene, na volitvah nimajo možnosti za zmago.

Zaradi navedenih razlogov se zdi, da bi bilo ustanavljanje ekstremne organizacije, katere cilj bi bil brezkompromisen boj proti političnim dedičem belogardizma, popolnoma nesmiselno. Hkrati delovanje organizacije, ki naj bi štela več kot 400 članov in se še vedno ukvarja z novačenjem novih članov, v teh krajih ne more ostati neopaženo.

Grožnja?

Rečemo torej lahko, da resni razlogi za ustanovitev domnevne Odporniška organizacija ne obstajajo. Dejstvo pa je, da je do uredništva Mladine pripotovalo pismo, pod katerega se je podpisala Odporniška organizacija. Obstoj pisma lahko pojasnimo na dva načina. Možno je, da je pismo napisal nergač. Nergačev je v teh krajih veliko, tako levičarjev kot desničarjev. Kljub temu, da so grožnje s smrtjo opredeljene v kazenskem zakoniku, se zdi verjetnost, da bi organi pregona odkrili avtorja grozilne pošte, relativno majhna. Avtor anonimke torej ne tvega veliko, lahko pa računa na psihološki učinek. Lahko si domišlja, da se bo prejemnik grozilnega pisma umaknil s položaja. No, desetletje trajajoča zgodovina anonimk kaže, da se zaradi grozilnih pisem ni umaknil še nihče. Policijska statistika, objavljena v Statističnem letopisu MNZ, pa govori o tem, da ljudje s političnega vrha letno dobijo nekaj sto anonimnih pisem, policisti pa okrog desetino anonimk uvrstijo v kategorijo grozilnih pisem. T. i. varovane osebe so tako leta 1997 prejele 400 anonimk. Med njimi je 269 pisem, ki so uvrščene v rubriko "zmedena pisma", 45 je bilo grozilnih, 28 pa žaljivih. Podatki za leto 1998 pravijo, da se je število anonimk nekoliko zmanjšalo. Policija je leta 1998 identificirala 71 odstotkov avtorjev anonimnih pisem. Res pa je, da policija do danes ni identificirala avtorjev nekaterih najbolj odmevnih anonimk.

Provokacija?

Anonimko Odporniške organizacije lahko razumemo še na en način. Interpretiramo jo lahko kot provokacijo. Politični učinki pisanja anomink kažejo, da večji del javnosti simpatizira s tarčo anonimke, okolje, ki mu lahko pripišemo domnevno avtorstvo, pa je v večjem delu javnosti deležno negativnih reakcij. Ravnanje Odporniške organizacije, ki vidnim politikom in javnim osebah grozi s smrtjo, nikakor ne more biti deležno odobravanja. Anonimka navaja, da Odporniška organizacija šteje več kot 400 članov, število članov pa se bo kmalu povzpelo na tri tisoč. Če bi bil ta podatek resničen, bi metal čudno luč na vse politične skupine, katerih politične korenine segajo v čas antinacizma in antifašizma. Vsaj polovičen del slovenskega političnega spektra pa eksplicitno ali implicitno simpatizira z antifašizmom. Če bi torej držalo, da anonimka Odporniškega gibanja v resnici predstavlja provokacijo, bi se za provokacijo skrival poskus kriminalizacije tistega dela političnega spektra, ki antifašizem posredno ali neposredno priznava kot enega od temeljev slovenske državnosti. In če bi res držalo, da gre za provokacijo, bi lahko anonimko postavili v kontekst cele serije afer, ki bolj ali manj (ne)uspešno guncajo Slovenijo in ustvarjajo atmosfero izrednih razmer. Povzemimo v par stavkih: v Sloveniji obstaja parazitski razred, ki ne plačuje davkov. V Sloveniji obstajajo mračne sile, ki pomladnim ministrom nastavljajo prisluškovalne naprave. V Sloveniji obstaja skorumpirana policija, ki trdi, da prisluškovalne naprave niso prisluškovalne naprave, pač pa slušalke cenenih walkmanov. V Sloveniji obstaja skupina privilegirancev, ki vlečejo bajne penzije. V Sloveniji obstaja parlamentarna večina, ki se ne zmeni za voljo ljudstva in sodbe ustavnega sodišča, torej najvišje avtoritete pravne države. Dodali bi lahko še en stavek: v Sloveniji obstaja parazitsko-komunistična klika, ki hoče požgati Raichstag. No, gradbeni delavci državni zbor, torej Raichstag, ravno obnavljajo, zato ga nima smisla požgati. Namesto stavka o požigu Raichstaga lahko vnesemo drug stavek: v Sloveniji obstaja nekakšna Odporniška organizacija, ki pripravlja atentate na vodilne pomladne politike in ljubljanskega nadškofa.

Kaj je resnica?

Anonimko, pod katero se je podpisala Odporniška organizacija, lahko torej razumemo na vsaj tri načine. Če se Sloveniji res obeta terorizem, je to skrajno slab znak. Če gre za provokacijo, s katero skuša neznani pisec kriminalizirati antinacizem, je zadeva prav tako izredno zoprna. Še najmanj grozno bi bilo, če bi se za imenom Odporniške organizacije skrival zgolj nergaški posameznik.