Avstrijski apetiti

"Češka in Slovenija ne moreta vstopiti v EU, dokler ne bosta odpravili Beneševih dekretov in avnojskih sklepov," je pred dnevi v razgovoru za revijo Forum zatrdil avstrijski obrambni minister Herbert Scheibner, sicer član Haiderjeve Svobodnjaške stranke. V nadaljevanju je pojasnil, "da države kandidatke za vstop v EU ob vstopu v unijo ne bi smele imeti predpisov, ki so bili podlaga za izgon in pobijanje več sto tisoč ljudi. Če namreč resno jemljemo nalogo EU, ki naj bi bila skupnost humanističnih demokratičnih držav, potem mora biti nesporno, da je prvi pogoj za vsakega pristopnega kandidata pravna ureditev, v kateri ni pravnih podlag, ki so služile pregonu in poboju več sto tisoč ljudi. Če je na Češkem ali v Sloveniji večina proti odpravi Beneševih dekretov ali avnojskih določil, potem te države niso zrele za sprejem v EU".

Težko in nekoliko bizarno je o takih trditvah polemizirati s prvakom stranke, ki je zaradi svoje ksenofobičnosti ter spogledovanj z rasizmom in antisemitizmom predmet obsodbe celotne evropske demokratične javnosti. Hkrati pa je Avstrija zaradi sodelovanja gospoda Scheibnerja in njegovih strankarskih kameradov v avstrijski vladi že nekaj mesecev v diplomatski izolaciji s strani preostalih članic EU. Že načrtovanim obiskom v Avstriji pa so se zaradi sodelovanja Svobodnjaške stranke v avstrijski vladi odpovedali številni umetniki, znanstveniki, politiki in običajni turisti. In vendar težav z Avnojem nimajo samo nekateri v Avstriji.

Kolektivna krivda

Politični dogovor o obračunu z Nemci po zlomu nacistične Nemčije se je začel že na srečanju zaveznikov na Jalti leta 1943. Dokončen dogovor je bil dosežen na podobnem srečanju v Potsdamu na ozemlju že poražene Nemčije julija in avgusta 1945. Potsdamski sporazum je opredeljeval tudi odnos do številnih nemških manjšin v državah, ki jih je okupirala nacistična Nemčija. Besedo odnos je treba razumeti kot evfemizem za radikalen obračun z Nemci na teh ozemljih in njihovim premoženjem. Takratni Sovjetski zvezi in Poljski je bila priznana pravica, da obnovijo svoji porušeni državi z zaseženim nemškim premoženjem na svojih ozemljih in delno tudi na zasedenih ozemljih Nemčije. Poljski je bilo dovoljeno, da zaseže nemška ozemlja, od katerih so nekatera nekdaj sicer že bila poljska, kot so Pomorjansko, vzhodna Prusija in Šlezija. Z ozemlja Poljske in takratne Češkoslovaške so se morali izseliti vsi Nemci. Resnici na ljubo v potsdamskih dokumentih nikjer ni bila izrecno omenjena Jugoslavija, kar pa nikakor ne pomeni, da so bili avnojski in drugi ukrepi zoper nemško govoreče prebivalce na ozemlju Jugoslavije v nasprotju s temi dokumenti ali celo v nasprotju z voljo zavezniških sil.

Politična odločitev o usodi nemške manjšine v Jugoslaviji po porazu nacizma je bila najverjetneje sprejeta že v času drugega zasedanja Avnoja novembra 1943. Ukrepi v letu 1945 pa so bili v veliki meri speljani pod vtisom množične morije in številnih osebnih tragedij žrtev nacizma in fašizma. Na ostrino ukrepov je brez dvoma vplivala tudi domala večinska identifikacija pripadnikov nemške manjšine z nacizmom. V takih razmerah je bil samo še korak do obravnave na podlagi načela kolektivne krivde. V Sloveniji sta nacistični teror in sodelovanje domačih Nemcev pri tem pomenila odločilno piko na i za obračun z nemštvom v celoti kot posledica večstoletnega gospodovanja Nemcev na Slovenskem, ki se je sicer končalo že leta 1918, ko je Nemce na Kranjskem in Štajerskem doletel prvi "nacionalizacijski" val. Da lahko do tega pride, so se zavedali številni Nemci že pred koncem vojne. Podatki govorijo, da so prvi načrti za izselitev Nemcev nastali med tukaj živečimi Nemci in z vednostjo oblasti v rajhu že leta 1943. Zlasti z območja Vojvodine in Slavonije so se že pred koncem vojne tako izselili številni Nemci. Tako Peter Kačavenda navaja, da se je samo iz Hrvaške do začetka leta 1945 izselilo prek 100.000 Nemcev. Podatkov za Slovenijo žal ni. Vsekakor pa so se najverjetneje povsod izseljevali bogatejši, vplivnejši in ljudje z zvezami. Manj premožni, naivni in zaslepljeni so ostali in čakali.

Sicer pa so že leta 1944 tudi med med zavezniki obstajali načrti za preselitev in zamenjavo koroških Slovencev s folksdojčerji z območja vse Jugoslavije. Načrti so predstavljeni v študiji Preselitve manjšin v Jugovzhodni Evropi Arnolda J. Toynbeeja, omenjeni pa so tudi v t. i. Fordovi študiji Avstrijsko-jugoslovanska meja. Po mnenju angleškega zgodovinarja Roberta G. Knighta so bila to razmišljanja "zgolj na nižjih ravneh in ne ravno dovolj domišljena". Zavezniki so se bali predvsem nastanka novega konfliktnega žarišča in tudi Titove reakcije, ki po angleških virih s to zamislijo ni bil seznanjen.

Že pred koncem vojne so se tudi v partizanskih vrstah pojavila mnenja, ki so opozarjala na problem izseljevanja na načelu kolektivne krivde. Znano je opozorilo dr. Igorja Rosine dr. Ladu Vavpetiču. Dr. Rosina je sicer zagovarjal zgodovinsko priložnost slovenskega naroda: "... da se znebi na svoji severni meji nemških manjšin, ki so mu prizadele pred in med to vojno toliko gorja". Hkrati pa je opozoril, da "nam vsak nekontrolirani pokol Nemcev lahko samo škoduje, zlasti ko bomo razpravljali ne s sedanjimi, ampak z bodočimi avstrijskimi Nemci, ki so v emigraciji. Marsikatera naša zahteva bo podprta ravno na očitku nemškega barbarstva in na moralni upravičenosti. Protiočitek podobnega postopanja bi nam lahko mednarodno neizmerno škodoval. To velja tako za sedanje interese neposredno na mirovni konferenci, kakor za pozneje, ko bo zopet nemška propaganda prišla do moči in prešla propagandno gotovo v protinapad". Seveda kazen izgona ni veljala samo za nemško govoreče prebivalstvo, temveč tudi za Madžare, Italijani in Furlane, kot so takrat zapisali.

Splošno znano je, da so kazenski ukrepi nad nemško manjšino v Sloveniji in takratni Jugoslaviji temeljili na avnojskih sklepih, ki jih je takratna jugoslovanska vlada sprejela 21. novembra 1944. Po razlagi tega odloka so za pripadnika nemške narodnosti šteli vsakega, ki se je v času okupacije imel za Nemca. Poleg zasega premoženja in izgona so bile uporabljene tudi druge metode: odvzem državljanskih pravic, odvzem volilne pravice, denarne kazni, prisilno delo, izguba pravice do javne službe in smrtna kazen. In koliko je bilo žrtev? Število tako imenovanih folksdojčerjev med drugo svetovno vojno v Sloveniji je zelo težko določljivo. Po ugotovitvah dr. Boža Repeta so jih po nacističnem štetju našteli kar 59.000. Jugoslovanski viri navajajo po štetju na podlagi maternega jezika leta 1931 številko 28.988. Dr. Repe meni, da jih je pred koncem vojne iz Slovenije pobegnilo med 15 in 16 tisoč. Dr. Dušan Nećak pa citira ugotovitve nemškega Zveznega statističnega urada iz leta 1958. Ta je prišel do ugotovitve, da je konec leta 1944 živelo na območju Slovenije naslednje število "nemškega prebivalstva": na Štajerskem 11.400, na Kranjskem brez Kočevja 5900, v Prekmurju 1500 in v Kočevju 15.000 ljudi. Izseljeni so se v glavnem naselili v Avstriji, največ v Gornji Avstriji in na Koroškem.

Sporna denacionalizacija

Sčasoma so "izseljeni Nemci" v Avstriji razvili zelo dobro organizirano združenje, ki je z leti vse bolj učinkovito posegalo tudi v politična dogajanja, predvsem pri zastopanju svojih interesov. Ti pa so seveda vezani predvsem na ponovno pridobitev denacionaliziranega premoženja.

Za v Sloveniji odvzeto premoženje velja, da je bilo v nasprotju z območjem preostale Jugoslavije odvzeta predvsem industrijska lastnina. Po zgodovinskih virih je bilo na območju Slovenije v letu 1945 izdanih 20.293 zaplembnih odločb. Kar 115 industrijskih podjetij od 361 na območju Slovenije je bilo v lasti nemškega kapitala. Tako "domačih" Nemcev kot lastnikov z nemškim, avstrijskim, češkim, švicarskim in celo norveškim ter švedskim državljanstvom. Ostala področja, kjer so bili pomembni lastniki Nemci, so bila gradbeništvo, bančništvo, trgovina, gozdarstvo, kmetijstvo, gostinstvo in obrt. Upoštevaje nekaj deset tisoč pripadnikov nemške manjšine v Sloveniji je bila njihova gospodarska moč resnično izredno velika. Gotovo pa je treba vzroke za zaplembo gospodarsko tako pomembnega premoženja iskati ne samo v povračilu za veliko škodo, ki jo je povzročila nemška okupacija, pač pa tudi v ideološko ekonomskih temeljih nove oblasti. Vrednost zaplenjenega premoženja nikoli ni bila točno opredeljena. Odvisno pač, kdo je delal oceno. Po nekaterih ocenah se vrednost premoženja, katerega vračilo sedaj zahtevajo osebe s prebivališčem v Avstriji, giblje okoli 450 milijonov DEM.

Prav te zahtevke oziroma izplačilo zaplenjenega premoženja sedaj zastopa Avstrija. To lahko rečemo ne samo za Haiderjevo Svobodnjaško stranko, temveč tudi za Ljudsko stranko kanclerja Wolfganga Schüssla. Prvi znak, ki je opozarjal na prihajajoče probleme, je bila avstrijska zavrnitev slovenske pobude, da postane samostojna Slovenija naslednica podpisa avstrijske državne pogodbe iz leta 1955. Po besedah takratnega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla je takratni avstrijski zunanji minister Alois Mock, sicer tudi podkancler in takrat predsednik Ljudske stranke, tako pobudo enostavno preslišal. Kljub večkratnemu javno izraženemu prijateljstvu do Slovenije Alois Mock o tej zadevi kot zunanji minister ni nikoli več spregovoril.

Zgodba je dobila svoje nadaljevanje 13. januarja 1998, ko je avstrijski veleposlanik Wagner predal na slovenskem zunanjem ministrstvu t. i. Non Paper dokument glede vračila odškodnine za zaplenjeno premoženje. Slovenska stran na ta dokument ni odgovorila, zato je Avstrija začela z aktivnostmi v okviru Evropske unije. Na delovni skupini za širitev EU ji je uspelo zaradi nepoznavanja zadev ali ignorance drugih držav vključiti vprašanje t. i. nediskriminatorne denacionalizacije v skupno stališče EU za poglavje prostega pretoka kapitala v pogajanjih EU in Slovenije. S tem je zadeva dobila multilateralen pomen, postala pa je tudi usodna za nadaljnje pogajanje Slovenije o vstopu v EU. Slovenska vlada je na to odgovorila z gradivom v obliki Aide Memoire februarja letos, ki ga je posredovala vsem državam članicam EU.

Ključ pojasnila v Aide Memoire in sploh odgovora na avstrijske zahteve in pritiske leži v razumevanju zakona o denacionalizaciji. S sprejemom tega zakona novembra 1991 se je Slovenija zavezala, da bo izpeljala denacionalizacijo na načelu enakosti pred zakonom. Omeniti velja, da se je Slovenija poleg Estonije edina zavezala vračati premoženje tudi in natura. Sam zakon dovolj jasno navaja, kdo so upravičenci za denacionalizacijske zahtevke. Za zainteresirane avstrijske državljane in nemara za njihove slovenske zastopnike pa vendarle ni dovolj jasen 64. člen tega zakona. Ta člen namreč opredeljuje rok za vložitev zahtevkov. Konkretno je to dve leti, ki sta se iztekli decembra 1993. V resnici je bil ta rok za pravne osebe in javne zavode še nekoliko podaljšan. Bistvo cele zgodbe, zaradi katere te dni tako silovito odmeva od Dunaja do Ljubljane, je enostavno. Okoli 150 avstrijskih državljanov, ki želijo vračilo odvzetega premoženja, ni vložilo svojih zahtevkov v zakonsko predpisanem roku. To pa zato, ker zakon o denacionalizaciji ne predvideva vračanja premoženja tujim državljanom. Vsekakor niso mogli vedeti, da bo pozneje, aprila 1997, sprejeta odločba ustavnega sodišča, ki je z upoštevanjem možnosti dokazovanja lojalnosti upravičencev za vračilo premoženja delno olajšala možnost vračila zaplenjenega premoženja tudi tujim državljanom. Svoje povedo tudi uradne številke. Od 2223 zahtevkov avstrijskih državljanov glede vračanja premoženja jih je bilo v minulih letih rešenih 837, od tega je pravnomočnih že 735. Od vrednosti že odločenih zahtevkov avstrijskih vlagateljev pa je bilo zavrnjenih le 18 odstotkov skupno zahtevane vrednosti.

Nova vlada - novi pogledi

Slovenska vlada je še pod predsedovanjem dr. Drnovška sprejela 1. junija letos sklep, v katerem izraža prepričanje, da so "pogovori z Republiko Avstrijo o vprašanju denacionalizacije lahko le v funkciji pojasnjevanja slovenskih stališč, povzetih v Aide Memoire z dne 7. 2. 2000. Republika Slovenija se ne more in ne želi pogovarjati o ničemer, kar bi vodilo v smer revizije povojne ureditve Evrope". Tako nekdanja vlada, sedanja vlada dr. Bajuka pa meni drugače. V luči zahtev zlasti nekaterih avstrijskih političnih gromovnikov, da Slovenija prekliče avnojske sklepe kot pogoj za včlanitev v EU, je predsednik države Milan Kučan pred dnevi v že znanem javnem pismu povprašal predsednika vlade dr. Andreja Bajuka o stališču vlade do avnojskih sklepov. Odgovor dr. Andreja Bajuka je bil v bistvu prazen. Poleg naštevanja in sklicevanja vseh možnih institucij in deklaracij sodobnega demokratičnega sveta od leta 1940 odgovor ne prinaša niti besede, kaj šele stavka, ki bi jasno in nedvoumno opredelil stališče trenutne slovenske vlade do avnojskih sklepov. V implicitnem pristajanju na smiselnost bilaterarnih razgovorov z Avstrijo je odgovor pravzaprav identičen stališčem avstrijske strani.

To je lahko dolgoročno izjemno neprijetno. V zahtevah po razveljavitvi avnojskih sklepov, ki bi omogočili vrnitev pomembno zajetnega premoženja, je namreč pomembnih več stvari. Predvsem da avstrijski pritiski potekajo na področju enakosti pred zakonom, varovanja človekovih pravic ter premoženja, ki je v sodobni Evropi in zlasti v EU urejeno in zelo občutljivo. Tudi če podroben pregled razmer kaže, da so pritiski in zahteve neutemeljene, ker so nezakonite zaradi poteklega zakonskega roka za redno obravnavo. To velja tako za zamujene roke iz zakona o denacionalizaciji kakor tudi za neupoštevanje določil in duha avstrijske državne pogodbe. Zahteve za razveljavitev avnojskih sklepov praktično pomenijo poizkus revizije avstrijske državne pogodbe z vsemi posledicami za Avstrijo in Slovenijo.

Seveda pa po razveljavitvi avnojskih sklepov zadevajo tudi notranjepolitične razmere v Slovenije. Tiho soglasje k zahtevam za razveljavitev avnojskih sklepov ali njihovo podcenjevanje za nacionalne interese Slovenije v času vlade dr. Andreja Bajuka pravzaprav ne more več biti presenečenje. Povsem jasno je, da določbe in duh avnojskih sklepov niso združljivi z marsičem v doslej znanem programu stranke Nova Slovenija predsednika vlade dr. Andreja Bajuka in zunanjega ministra Lojzeta Peterleta. Oba moža sta več kot očitno v zagati. Bliža se predvolilni čas, manjka pa tudi hrabrosti javno in jasno pojasniti doma in po svetu, v čem je Avnoj neprimeren, presežen in nasprotujoč programskim usmeritvam njune stranke. Obrati, ki so zadnje dni pripeljali vlado in zunanjega ministra od spregledovanja ter ignorance besede Avnoj do omembe, če že ne delnega priznanja sklepov prav istega Avnoja so nekonsistentni. Pristanek zunanjega ministra Peterleta na pogovorih z avstrijsko kolegico Benito Ferrero - Waldner v Alpbachu na bilaterarne razgovore in srečanja ekspertov na to temo pa je pot, označena s smerokazi v Oglej. Zaupanje v trditve avstrijske zunanje ministrice o podpori slovenskemu vključevanju v EU ob sočasnem bilaterarnem razreševanju "avnojskih problemov" je neutemeljeno in nepotrebno, ker je vsak tovrstni razgovor brezpredmeten. Če bi bila vlada dr. Bajuka resnično tako proevropsko in v prihodnost usmerjena, kot to rada poudarja, bi znala brati že omenjeni sklep vlade s 1. junija letos kot izjavo varovanja nacionalnih interesov in ne kot domislek LDS.

Beneševi dekreti in Nemčija danes

Čehom in Nemcem je uspelo rešiti zgodovinski spor z dogovorom

Kako je možno probleme in velike osebne, družinske ter tragedije celih narodov v preteklosti reševati v korist večje strpnosti, kaže način reševanja posledic Beneševih dekretov, ki jih je takratna Češkoslovaška sprejela zaradi množične kolaboracije sudetskih Nemcev z nacisti. Problematiko reševanja posledic Beneševih dekretov v češko-nemških odnosih je pojasnil Petr Burjanek, svetovalec za mednarodna vprašanja v uradu predsednika Češke republike Vaclava Havla.

"Današnji odnosi med Nemčijo in Češko v zvezi z Beneševimi dekreti so utemeljeni na deklaraciji med obema državama, ki sta jo podpisala kancler Helmut Kohl in predsednik vlade Vaclav Klaus konec leta 1997, potrdila pa parlamenta obeh držav. Deklaracija obravnava odnose med državama in načine reševanja posledic sprejema Beneševih dekretov. Zlasti se mi zdi pomembno oblikovanje sklada, ki ima namen podpirati pomembne projekte na civilni nevladni ravni. Omenim naj še socialne projekte, namenjene Čehom in državljanom Češke, ki so bili prizadeti med 2. svetovno vojno. Gre predvsem za socialno in denarno pomoč.

Izpostaviti pa želim še t. i. Diskusijski forum, ki ga sestavljajo Čehi in Nemci. Namenjen je obravnavi vprašanj iz preteklosti, današnjega odnosa do teh vprašanj in skupnega življenja teh dveh narodov v prihodnosti s posebnim poudarkom na odnosih do sudetskih Nemcev ter njihovega izgona. Za Češko je v omenjeni deklaraciji najbolj pomembna usmeritev, da problemi iz preteklosti ne smejo vplivati na prihodnost odnosov med državama ter na vstopanje Češke v Evropsko unijo."

Nemško videnje češko-nemških odnosov v luči Beneševih dekretov so predstavili na zunanjem ministrstvu Zvezne republike Nemčije v Berlinu s pojasnilom, ki temelji na Deklaraciji med Češko republiko in Zvezno republiko Nemčijo.

Nemška stran, pravi pojasnilo, "priznava odgovornost Nemčije za njeno vlogo v zgodovinskem razvoju, ki je vodila do münchenskega sporazuma iz leta 1938, bega in preganjanja ljudi iz obmejnega območja Češkoslovaške, kakor tudi do razbitja in okupacije češkoslovaške republike. Nemčija obžaluje trpljenje in krivice, ki so bile prizadejane češkemu ljudstvu zaradi nacističnih zločinov Nemcev. Nemška stran izreka priznanje žrtvam nacističnega terorja in tistim, ki so se temu uprli. Nemška stran se tudi zaveda, da je nemška nacistična politika nasilja do češkega ljudstva prispevala k temu, da je bila pripravljena podlaga za beg, pregon in prisilno izselitev po končani vojni."

Hkrati pojasnilo navaja v deklaraciji zapisano navedbo, da "češka stran obžaluje, da je bilo po koncu vojne zaradi pregona kakor tudi prisilne izselitve sudetskih Nemcev iz takratne Češkoslovaške, zaradi razlastitve in odvzema državljanstva nedolžnim ljudem prizadejano veliko trpljenje in krivice, in to zaradi kolektivnega značaja pripisane krivde. Češka še posebej obžaluje ekscese, ki so bili v nasprotju s takratnimi elementarnimi humanitarnimi načeli in tudi takratnimi veljavnimi pravnimi normami, poleg tega pa tudi obžaluje, da je bilo na osnovi zakona št. 115 z dne 8. maja 1946 omogočeno, da ti ekscesi niso bili označeni kot protipravni in da zaradi tega dejanja niso bila kaznovana."

Pojasnilo nemškega zunanjega ministrstva se končuje z ugotovitvijo, da "obe strani soglašata, da je storjena krivica del preteklosti in bosta zato svoje odnose usmerili v prihodnost. Ravno zato, ker se zavedata tragičnih poglavij svoje zgodovine, sta odločeni, da bosta pri oblikovanju odnosov še naprej dajali prednost razumevanju in medsebojnemu soglasju. Pri tem pa bo ostala vsaka stran zavezana svojemu pravnemu redu in spoštovala dejstvo, da ima druga stran drugačno pravno razlago. Obe strani zato izjavljata, da svojih odnosov ne bosta obremenjevali s političnimi in pravnimi vprašanji, ki izvirajo iz preteklosti."