Antisvetniki za svetnike

Kdor ubije človeka, postane morilec. Kdor ubije dva človeka, se kvalificira za naziv serijskega morilca. Kdor pobije cele vasi, pokolje cela mesta in z obličja zemlje zradira cele narode ali narodnosti, postane zgodovinska osebnost. Tako to gre. Zgodovino pišejo zmagovalci, zato ne preseneča, da se iz nje ničesar ne naučijo. Kdor se ničesar ne nauči, mora vajo ponoviti oziroma ponavljati, da snov vsaj utrdi. Če vajo ad infinitum ponavljaš dva tisoč let, to lahko pomeni dvoje: prvič, da na tvojem podstrešju ni vse prešteto in pospravljeno, ter drugič, da iz tega drila črpaš presežno vrednost v obliki sadomazohističnega užitka. Dokazov za to, da je Rimskokatoliška cerkev s centralo v Vatikanu unikaten ekspert na področju legitimiranja iracionalnosti in absurda ter nesporna avtoriteta za ekstatično zadajanje bolečine in zasvajanje s trpljenjem, nikoli ni primanjkovalo. Tudi ko duh progresivnih družbenih sprememb dokaze za hip odrine v ozadje, se vatikanska gospoda potrudi, da znova triumfalno izplavajo na površje, prekriti z gostim muljem dekadence, licemerja, agresije in sovraštva.

Karol Wojtyla, vatikanska mašina za beatificiranje, ki je v dosedanjih letih papeževanja razglasil več blaženih in svetnikov kot vsi njegovi predhodniki, je poskrbel za nov eklatanten primer poniževanja svetovne inteligence in arogantnega zaničevanja zgodovinskih dognanj. Wojtyla je prejšnjo nedeljo beatificiral dva papeža, in sicer Pija IX. ter Janeza XXIII., ki si je v obdobju papeževanja med letoma 1958 in 1963 kot eden redkih cerkvenih poglavarjev pri svojih ovčicah zaslužil vzdevek Dobri. Janez XXIII. je prvič osupnil svet 25. januarja 1959, ko je napovedal sklic Drugega vatikanskega koncila, kjer je razdelal aggiornamento, se pravi nujnost, da se pastoralno delo Cerkve prilagodi novim časom in potrebam ter da gre Cerkev sodobnemu svetu naproti, pri čemer je ciljal na vzpostavljanje prvih stikov s komunističnimi deželami. Otvoritvene slovesnosti se je udeležilo 2500 škofov, med opazovalci pa je bilo kar osemnajst predstavnikov nekatoliških cerkva. Si predstavljate?

Angelo Guiseppe Roncalli, kot je bilo Janezu XXIII. ime, je spisal osem okrožnic, od katerih sta na velik odziv naleteli dve, Mater et Magistra iz leta 1961, ki je govorila o posodabljanju papeških socialnih naukov, ter Pacem in terris (1963), ki je zagovarjala tezo, da mir izhaja iz pravičnega reda in enakopravnosti narodov, med katerimi naj vladata sodelovanje in medsebojno zaupanje. Spregovoril je tudi proti naraščajoči oboroževalni tekmi, si prizadeval za tesnejše stike s pravoslavno Cerkvijo in ustanovil vatikansko Tajništvo za enotnost kristjanov. Čeprav je omahoval med liberalno in konservativno strujo, je s svojimi stališči opogumil napredne škofe, na razvoj katolicizma po Drugem vatikanskem koncilu pa večjega vpliva ni imel. Jasno, med ostalim je razsodno in dobrohotno nasprotoval kultu osebnosti, kar je približno tako, kot bi nasprotoval Cerkvi sami. Dejansko je Janez XXIII. ostal priljubljen samo pri tistih, ki na katoliški hierarhični lestvici zasedajo nižje položaje.

To, da se je Janez Dobri na svetniškem tekočem traku znašel šele zdaj, je po svoje dokaj simptomatično, kajti pridevnik dober je redkokdaj v popolni rimi z avtokratsko cerkveno institucionalnostjo ter njeno željo po moči. Dejstvo, da je bil Janez XXIII. beatificiran hkrati s Pijem IX., gorečim antisemitom, rušiteljem protestantizma, avtorjem notorične enciklike Syllabus Errorum in zadnjim papežem, ki je kot kralj v rokah držal tudi posvetno oblast, vleče na perfidni manever, ki ga je Katoliška cerkev že ničkolikokrat izvedla. Zgodovina katoliške Cerkve tako beleži dva Benedikta XII., dva Benedikta XIV., dva Klemena VII., dva Klemena VIII. in dva Janeza XXIII. Kar se prvih tiče, je šlo za protipapeže oziroma kardinale, ki jih je neka vplivna manjšina postavila za papeže proti legalnim papežem, ki so bili kanonično izvoljeni. Svinjarije protipapežev so preprosto prikrili z izvolitvijo soimenjakov.

Po novem blaženi Janez XXIII. je že pri šestnajstih zapisal: "Na ženske vseh stanov, tudi na sorodnice in svetniške osebe, bom gledal s spoštljivo zadržanostjo in se izogibal vsakršnega zbližanja, druženja in pogovora z njimi, zlasti če so mlade. Ne bom dvigal pogleda na njihove obraze in mislil bom na to, kar uči Sveti duh: 'Ne oziraj se za devico, da se ne pregrešiš in si zaradi nje ne nakoplješ kazni.'" Njegov protipapeški soimenjak iz 15. stoletja s pravim imenom Baldassare Cossa je bil iz povsem drugačnega testa. Med Baldassarovimi najopaznejšimi "vrlinami" velja izpostaviti ambicioznost, zahrbtnost in pohlep. Za oblast je bil dobesedno pripravljen ubijati, kar je dokazal leta 1410, ko je zastrupil slavnega požeruha Aleksandra V., ki je na papeškem tronu sedel komaj nepolno leto. Zločin mu nikoli ni bil dokazan, za kar obstaja dober razlog. Baldassare, ki se je ročno zavihtel na še toplo, komaj izpraznjeno mesto in se oklical za Janeza XXIII., je navsezadnje premogel zasebno, dobro izurjeno armado, ki je opazno pripomogla k njegovi enoglasni "izvolitvi". Med pontifikatom, ki je trajal do maja 1415, se je potrdil kot nenasiten razuzdanec. Najel je več kot tristo nun in se z njimi predajal živalskim užitkom. Prakticiral je incest in sodomijo. Posilil je tri sestre ter neko družino, mater, sina in očeta, strpal v ječo samo zato, da bi jih v miru posiljeval. Na dan "izvolitve" je izvod Stare zaveze, ki mu ga je prinesel neki Jud, zabrisal čez ramo, češ: "Vaša vera je dobra, toda naša je boljša." Nato je s pajdaši planil v judovski geto in iz gole objestnosti neusmiljeno pretepel vse Jude, ki so prišli mimo.

Baldassare je spisal dve listini. Prva, Haec sancta, razglaša, da ima koncil od boga dano absolutno oblast, ki se ji mora pokoravati tudi papež. Druga, Frequens, določa sestajanje koncila vsakih deset let. Vsemogočni koncil ni izgubljal časa. Češkega duhovnika Jana Husa je po hitrem, pravzaprav kar bliskovitem postopku ožigosal za krivoverca in ga leta 1415 skuril na grmadi. Naj se ve, kdo je glavni v mestu, ne. Baldassare je neumorno orgijal dalje, kar je šlo koncilu počasi v nos, zategadelj mu je blagohotno zažugal, naj vendarle ustavi konje. In ker se od moči pijani Janez XXIII. zanje ni zmenil, so mu pontifikat kratkomalo vzeli. Čeprav je leto, dve sedel, to ni ogrozilo njegove kariere znotraj Cerkve. Leta 1419 je umrl v Firencah in papežev tajnik je o njem zapisal, da je bil velik v posvetnih rečeh, a nesposoben za cerkvene. Heh, da ni bilo morda ravno obratno? Kakorkoli že, Janeza XXIII. je nasledil Martin V., nič manj skorumpiran, grabežljiv, surov in častihlepen papež, ki pa je znal svoje grehe bolje skrivati. Javna skrivnost je bila, da Martin V. mastno služi s prodajanjem odpustkov, prekupčevanjem s cerkvenimi službami in - razpečevanjem pornografije. Brez heca, njegov tajnik Gian Francesco Poggio Bracciolini je napisal zbirko sila nespodobnih zgodbic z naslovom Facetiae, ki so šle za med, saj so podrobno popisovale razvrat za cerkvenimi in samostanskimi zidovi. Navdiha je bilo vselej v izobilju. Ko so okoli leta 1450 izumili tisk, je omenjena knjižica doživela kar 26 izdaj.

Skratka, beatifikacija Janeza Dobrega ni nič drugega kot rutinski "overwrite" na vatikanski tastaturi.

Od Pija do Pija

Ni še dolgo tega, ko je Rimskokatoliška cerkev uprizorila bučni medijski cirkus z domnevno iskrenim opravičilom za vse grozote, ki jih je zagrešila v dvatisočletni zgodovini. Češ, naj bo sveto leto 2000 res sveto. Naj se strpnost, sožitje, sočutje, sprava, usmiljenje, solidarnost, skromnost, ljubezen, bratstvo, enakost in ostale vrednote, na katerih temelji Katoliška cerkev, na frišnato zloščene zasvetijo v novi luči in vrnejo v naša srca. Da, nekaj podobnega je prejšnji ponedeljek v pismu Čilencem predel globoko verni generalissimo Augusto Pinochet, ki je sodržavljane pozval, naj pozabijo na bolečino in spore iz preteklosti ter se obrnejo proti mirni prihodnosti. Ali drugače, naj vendarle zavržejo tistih 170 tožb zaradi kratenja človeških pravic med njegovo vladavino, ki mu bodo zdaj, ko ga je vrhovno sodišče prikrajšalo za senatorsko imuniteto, boleče zgrmele na sivo glavo. Presunljivo, ni kaj. Nič manj ni bilo presunljivo Wojtylovo betežno jecljanje, ki je resda dvignilo marsikatero nejeverno obrv, a kljub temu postreglo s premalo argumenti. Če bi mislil resno, bi se moral v prvi vrsti opravičiti več kot dvema milijonoma žensk, žrtvam inkvizicijskega lova na čarovnice, takoj za njimi pa šestim milijonom Judov, ki so izginili v plamenih holokavsta. Ne o prvih ne o zadnjih ni črhnil niti besede. Levji delež zaslug za razvoj inkvizicije in eksplozijo antisemitizma si namreč lasti Wojtylov stanovski kolega papež Inocenc III., ki je za časa pontifikata med letoma 1198 in 1216 zgodovino Katoliške cerkve popestril z brutalnim pokolom 20.000 heretičnih albižanov na jugu Francije leta 1209 ter z zimzelenim stavkom: "Pobijte vse, bog bo prepoznal svoje!"

Drži, beatifikacija Pija IX. vnovič dokazuje, je bilo patetično opravičilo zgolj farsa za naivne ovčice oziroma reklamni spot za dan mladosti, ki se je kasneje po vzoru Stalinovih, Kim Il Sungovih, Maovih in Titovih masovk odvijal na lateranskem dvorišču. A kot da to ne bi bilo dovolj, je nova manifestacija absolutistične vatikanske arogance odjeknila le dva dni po sporni posvetitvi. Papeška država je sproducirala 37 strani izjave z naslovom Domini Iesus, kjer suvereno poudarja, da ima Katoliška cerkev kot edina zveličavna Kristusova naslednica primat nad ostalimi verskimi skupnostmi v krščanstvu. Druge vere naj bi vsebovale vrzeli, pomanjkljivosti in zmote, spoznale pa naj bi le žarek resnice. Izjavo je podpisal vatikanski doberman, kardinal Joseph Ratzinger, sveti oče Wojtyla pa jo je brez besed potrdil in odredil njeno objavo. Po Ratzingerjevih besedah je Domini Iesus odgovor na napačna, dvoumna prepričanja in raznorazne relativistične teorije, ki uveljavljajo verski pluralizem. Ni dvoma, ukrep, dostojen okorelih komunističnih samodržcev. Hej, in to v letu miru in sožitja, v svetem Kristusovem letu! Kaj bo naslednji korak? Načrt novih križarskih vojn? Rekonkvista, part deux?

Piji so Katoliški cerkvi očitno pisani na kožo. Po Piju V. in Piju X. je Pij IX. je že tretji Pij, ki se mu med sprehodi po večnih loviščih nad glavo lesketa avreola za izredne zasluge. In kakšne so te zasluge? Pij V., ki je papeževal med letoma 1566 in 1572, sodi med najbolj neusmiljene pontifekse. Glede pogoste uporabe nasilja, ekstremne torture in nečloveških metod, ki jih je izvajal nad domnevnimi krivoverci, neverniki in sovražniki, se po krutosti z njim lahko kosajo še Martin V., Gregor XII., Nikolaj V., Pavel II., Aleksander VI., Julij II., Leon X., Gregor XIII. in Klemen VIII. Njihova inventivnost pri izumljanju sredstev, orodij in načinov mučenja, ki so podaljševali trpljenje, je bila naravnost zastrašujoča, nič manj grozljivo domiselne pa niso bile oblike poniževanja človeškega dostojanstva. Ne samo da so si izmišljali nepopisno bizarne oblike smrti, ljudi so mrcvarili do skrajnih telesnih meja vzdržljivosti. Cerkveni cilj je vedno opravičeval sredstva. Pij V. je bil najprej veliki inkvizitor Pavla IV. in čeprav je imel tri otroke, se je neusmiljeno znašal nad duhovniki, ki niso spoštovali celibata. Izdal je celo bulo, ki je duhovniškim nezakonskim otrokom prepovedovala, da bi podedovali cerkveno imetje. Pij V. se je kasneje odrekel spolnosti, kar je privedlo do strašanskega resentimenta v odnosu do tistih, ki so si telesne užitke lahko privoščili. Ko so Piju V. nadeli papeško krono, je nemudoma ugotovil, da se mu Rim zdi nemoralen kot ob višku renesanse. Vse rimske prostitutke, ki niso bile poročene, je dal prebičati in tiste, ki so udarcem podlegle, so nato zagrebli na gnojišču. Rimljanom je prepovedal zahajati v krčme, bogokletnikom je dal preluknjati jezike z žarečim železom, krivoverce in sodomite pa ukazal žive zažgati. Na sestankih svetega inkvizitorskega oficija je navijal za to, da se čim več prekrškov kaznuje s smrtjo. Antične spomenike v okolici Rima je nameraval porušiti, ker naj bi bili delo poganov. Ženske je sovražil iz dna duše. Kraljico Elizabeto I. je izobčil, takoj ko je sedla na angleški prestol. Nič manj pasji ni bil do Judov. Zabarikadiral jih je v geto, kjer so morali nositi posebne oznake, ter jim prepovedal opravljanje vseh uglednih in častnih poklicev. Leta 1712 ga je Klemen XI. razglasil za svetnika.

Pij X., ki je vladal slaba štiri stoletja kasneje, med letoma 1903 in 1914, resda ljudi ni več fizično trpinčil ali pa sežigal, je pa krepko podaljšal indeks prepovedanih knjig in vsako napredno miselnost v kali zatrl kot herezijo. Uvedel je teološko različico makartizma in zmerjal tako katoliško inteligenco kot lastne duhovnike, da se vdajajo modernističnemu racionalizmu. To, da je zaničeval ženske, se razume, saj je bil papež. Za svetnika ga je leta 1954 razglasil Pij XII., tisti papež, ki je molčal ob nemški agresiji in ob masakru milijonov Judov. Bal se je namreč izgubiti naklonjenost nemških katolikov, pa tudi nemškega boja proti Rusiji ni želel oslabiti, saj je boljševizem smatral za hujše zlo od nacizma. V encikliki Humani generis (1950) je toliko bolj glasno grmel proti evolucijskim teorijam in brez soglasja koncila razglasil dogmo o Marijinem vnebovzetju.

"Tradicija, to sem jaz!"

Pontifikat Pija IX., ki se je kot Giovanni Maria Mastai-Ferretti rodil leta 1792, je najdaljši v krščanski zgodovini. Trajal je kar 32 let, od 1846 do 1878. V revolucionarnem letu 1848 je prišlo do nemirov tudi v Rimu. V mestu so oklicali republiko. Papež je moral bežati in šele aprila 1850 se je lahko v spremstvu Avstrijcev in Francozov vrnil na prestol. Dnevi njegove posvetne oblasti so bili šteti. Na političnem področju je pešal, zato si je toliko bolj vztrajno prizadeval za položaj papeštva. Pravzaprav je zagovarjal stališče, da je treba moč Katoliške cerkve skoncentrirati v papeštvu. Pred definitivnim koncem politične moči je leta 1869 sklical Prvi vatikanski koncil, kjer je svoj položaj znotraj Cerkve utrdil z razglasitvijo dogme o absolutni papeški nezmotljivosti, kadar ex cathedra govori glede morale in vere. Večina škofov se je strinjala. Tiste, ki se niso, je Pij IX. zavrnil z besedami: "Tradicija, to sem jaz!" Leta 1861 so za kralja izbrali Viktorja Emanuela in devet let kasneje so Rim zasedle italijanske čete, ki so ga proglasile za glavno mesto združene Italije. Ker se Pij IX. s to kombinacijo nikakor ni mogel sprijazniti, je postal neke sorte vatikanski ujetnik.

V Vatikanu je takrat prevladovalo prepričanje, da so sekularizem, racionalizem, socializem, liberalizem, bančništvo in celo kontracepcija, torej vse, kar je zaznamovalo drugo polovico devetnajstega stoletja in kar je Cerkev prezirala, le produkt židovske zarote. Leta 1864 je Pij IX. objavil razvpiti Syllabus errorum, seznam zmot, ki škodujejo Cerkvi, kjer je v 80 točkah obsodil vse prej našteto. Med najbolj razširjene in nevarne sodobne zablode je na častno mesto kajpada postavil prav politični liberalizem, ki so mu sledili antiklerikalizem, teološki racionalizem, prostozidarstvo in verska strpnost. Glede na izjavo Domini Iesus je prav slednje, torej verska strpnost, tisti trn v vatikanski peti, verska nestrpnost Pija IX. pa posledično odločilni faktor za njegovo beatifikacijo.

O globini Mastai-Ferrettijevega sovraštva do drugače verujočih, konkretno do pripadnikov judovske veroizpovedi, priča škandal, v katerega se je v svoji nezmotljivosti zapletel leta 1858. V Bologni je kratkomalo ugrabil šestletnega judovskega dečka in ga pripeljal v Rim. Dejanje je kajpada izzvalo vsesplošno zgražanje in revolt. Pija IX., ki je bil na začetku svojega pontifikata priljubljen papež, so začeli šimfati celo katoliki, medtem ko so mu sprva naklonjene liberalne struje dokončno obrnile hrbet in odtegnile vsakršno podporo. Na javno razburjenje je Pij IX. stoično odgovarjal, da gre pač za nov dokaz, kako močno judovski prijatelji sovražijo kristjane, ob časopisnih člankih, ki so poročali, da ves sodobni svet podpira dečkovo vrnitev domov, pa je rohnel: "To, kar vi imenujete sodobni svet, ni nič drugega kot prostozidarstvo!"

Ljudje so bili s strani Katoliške cerkve navajeni vseh nians terorja, toda ugrabitev nekega dečka sredi devetnajstega stoletja in takorekoč sredi belega dne je bila kljub vsemu preveč bizarna. In kaj je Pija IX. pripravilo do tega drastičnega dejanja? Na uho mu je prišlo, da je v Bologni, ki je takrat spadala še pod papeževo oblast, neka kristjanka, zaposlena kot služkinja pri judovski družini, skrivaj krstila bolehnega enoletnega fantka po imenu Edgardo Mortara. Na Pijevo pobudo je inkvizicija raziskala primer, na hitro zbrala dejstva, ki so se skladala z govoricami, papež pa je nato ukazal policiji, naj dečka odvede. Starša sta zaman zahtevala razlog za absurdno aretacijo in kakršnokoli pojasnilo. Razmere so ju prisilile, da sta se raziskovanja lotila na lastno pest, in prišla sta do ženske, ki se je spovedala inkviciji. Edgardo je medtem v Rimu užival vso pozornost svetega očeta, ki je prisegel, da bo dečka vzgojil v dobrega kristjana. Ko sta Edgardova starša prišla v Rim, jima je papež sicer dovolil obiskati njunega otroka, odpeljati pa ga nista smela. Ko je mati naposled zagledala sina, je v afektu strgala z njega cerkveni kič, kar je bilo dovolj, da so jo razglasili za neprimerno mater. Jasno, Judje tako ali tako ne znajo vzgajati otrok, mar ne.

Določeni katoliški krogi so papeža opozarjali na besede Tomaža Akvinskega, da noben otrok ne sme biti krščen brez privoljenja staršev, Pij pa jih je zavračal, da pač ne znajo brati katekizma. Državni tajnik kardinal Antonelli mu je omenil možnost, da bi njegova samovolja utegnila slabo vplivati na meddržavne odnose, na kar je Mastai-Ferretti odvrnil: "Devica Marija je na moji strani." Ko ga je za pojasnilo incidenta prosil francoski ambasador, mu je Pij IX. hladnokrvno razložil, da so si Mortarovi sami nakopali težave, ker so kot služkinjo zaposlili kristjanko. Sapienti sat. O Edgardovi usodi se je prišla pogajat tudi delegacija rimske judovske skupnosti in sveti oče jih je nadrl kot pse, ker širom po Evropi dvigujejo prah glede družine Mortara. Vodjo delegacije je ozmerjal z norcem, nekomu drugemu pa zabrusil: "Znižaj glas! Se sploh zavedaš, s kom govoriš?" Pij IX. je v svojih liberalnejših časih na samem začetku pontifikata Jude odvezal do tedaj obvezne navzočnosti pri pridigah spreobrnjenja. "Predvidevam, da je to zahvala za vse, kar sem naredil dobrega za vas. Lahko bi vam škodil, lahko bi vas nagnal nazaj v vaše luknje. Toda ne bojte se, moja dobrota je tako velika kot usmiljenje, ki ga čutim do vas, zato vam oproščam." Edgardo Mortara je medtem odraščal in v papeževi senci se mu je lepo godilo.

Šest let po ugrabitvi, v letu izida Pijeve Syllabus errorum, je bil v Rimu brez privoljenja krščen drugi judovski fantič, devetletni Giuseppe Coen, ki so ga staršem ugrabili tako kot Edgarda. Primer Mortara je z vso silo privrel na dan in dodobra spodkopal absolutno oblast Pija IX., češ dosti je bilo tega, vlada, ki z otroki počne take stvari, nima kaj iskati v civilizirani skupnosti narodov. Pijeva francoska vojska je odkorakala domov, prikorakale so čete Viktorja Emanuela in papeža postavile na trdna tla. Pustili so mu Vatikan, Lateran in Castel Gandolfo. Ni bila zgolj posvetna oblast tista, ki je Pija IX. obsojala despotizma, obsojali so ga tudi njegovi zvesti katoliški kolegi kot John Henry Newman, ki je leta 1870 zapisal: "Tiranija je doživela svoj klimaks. Za papeža ni dobro, da več kot dvajset let sedi v svojem uradu." Mimogrede, Wojtyla tam zaseda že dvaindvajseto leto.

Mastai-Ferretti je tri leta pred fiaskom potožil svojemu prisilnemu pastorku: "Tvoj primer je širom po svetu dvignil vihar ter ga prignal nadme in nad apostolski sedež. Vlade in narodi, tako svetovni vladarji kot novinarji - ki so res vplivni ljudje našega časa - so mi napovedali vojno. V boj so šli monarhi, njihovi ambasadorji pa so me zasuli z diplomatskimi notami. Vse zaradi tebe. In medtem nikogar ni skrbelo zame, za očeta vseh vernih." Edgardo Mortara je uspešno zaključil katoliško šolanje, vstopil v semenišče in postal duhovnik. Pij IX. je čutil zadoščenje, kajti njegov cilj je bil dosežen.

Da, Pij IX. je bil dober človek. Naj se njegova duša v večnih loviščih do sitega naužije rajskih radosti. Amen.