Tomaž, Anton & Gregorij

Ondan sem pokoketiral s cono somraka. Rekel sem si: kaj če bi šel spat in se potem zaradi kake čudne kozmične kvante zbudil kot nadškof Rode, ob meni pa bi že klečal panični adjutant in mi pod nos molel urgentni telegram papeža Janeza Pavla II: "Mudi se - stop - čas se mi izteka - stop - ljudje mi še vedno nadnaravno verjamejo - stop - to je treba izkoristiti - stop - beatifikacije dobro prijemljejo - stop - zato mi hitro pošlji prioritetna imena treh slovenskih kandidatov za instant beatifikacijo - stop - hitro, da ne bo prepozno - stop - terret labor, aspice praemium!" Iskreno rečeno, najprej sem pomislil na Magnifica, Vincija in Srečka Katanca - hej, Magnifico je le v eni svoji pesmi omenjal Božič in bil za to mučen, Vinci je udaril le enega človeka in bil za to mučen, Srečko pa je le enkrat izpustil Zlatka Zahoviča in bil za to mučen. Kar je bilo veliko mučenja za male grehe. Zadosten razlog za beatifikacijo, ne. Toda že v istem trenutku mi je žal potegnilo, da sem v paralelnem svetu, da si moram naštelati uro in da moram v Vatikan - zaboga! - poslati naše. Take, ki so Božič omenjali v vsaki svoji pesmi (in bili za to mučeni), take, ki so radi udarili (in bili za to mučeni), in take, ki so bili vedno voljni dušo izpustiti vsem krivovercem (in bili za to mučeni).

Veliki inkvizitor

Nja-hm, čakalo me je delo. Očitno. In tedaj sem se spomnil na nekdanjega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki je rad rekel: Če te je strah dela, pomisli na plačilo! Kar se je po latinsko slišalo: Terret labor, aspice praemium! Je kdo rekel Tomaž Hren? Fino. Kajti zdi se mi, da je prav Tomaž Hren zrel za beatifikacijo. Ne le zrel - tale veliki inkvizitor iz časov protirefomacije kar kliče po svetem ritualu in novem papeževem obisku. Čudno, da tudi na uradni cerkveni top listi ni višje. Ne dvomim, da bi ga farani in podobni ljudje takoj in zlahka kupili. In to iz povsem preprostega razloga: od časov, ko je živel, škofoval, vladal, izganjal protestante, Slovencem pral možgane in sploh bremzal slovenski razvoj (1560-1630), je preteklo že toliko vode, toliko krvi in toliko šnopsa, da se zdi vsak človek, ki v avtu nima privezanega varnostnega pasu, večji kriminalec od njega. Kdo ve, morda bo čez 400 let pijanega šoferja čakal beatifikacijski randi s papežem Pijem LXXIII, toda za moje in Poljakove potrebe je bistven podatek, da je od Hrenovega bitja & klitja minilo dovolj časa, da bi marsikdo le napol pravljično dahnil: ah, ja, ljubljanski škof Tomaž Hren je živel v dobrih starih časih.

Drži, ti časi so zdaj res že tako stari, da so lahko le dobri. In nič drugega. Lepo prosim, mar lahko kdo danes reče, da škofu Hrenu kaj osebno zameri? Da ga je Hren osebno prizadel? Da mu je storil kaj žalega? Da mu je skrivil kak las? Da mu je kaj vzel? Da mu gre na živce? Da mu teži? Da polarizira Slovenijo? Ne, ne morete reči, da mu kaj osebno zamerite. Tudi vaš oče ne more reči tega. In hej, tega ne moreta reči niti očetov oče niti očetovega očeta oče. Nihče. Pika. Hren je čist. Nič nima z vami. Daleč od vas je, mhm, dlje kot AVNOJ. Zdi se kot nekako bajeslovno, napol mitološko bitje iz časov, ki jih itak nihče več ne razume. Da je počel čudne, hude, krute, mračne, iracionalne reči, ni nič posebej škandaloznega ali šokantnega - živel je pač v takih časih. Čudnih, hudih, krutih, mračnih, iracionalnih, pa tudi šokantnih in škandaloznih. Čas torej! Čas! Hja, čas je zaveznik beatifikacije. Škof Hren je torej dovolj brezoseben, da se vam lahko osebno zelo približa.

Tomaž Hren je bil v mladosti poet (v latinščini), v zrelih letih cesarski politkomisar (namestnik deželnega kneza v Gradcu) in prevzgojitelj luteranskih izrodov, na stara leta pa nadčlovek, ki ga je mučil povojni, posttravmatični stres, tako dobro znan iz ameriških filmov, v katerih se fantje vrnejo iz Vietnama, potem pa ne morejo zaspati - ja tudi Hrenu je adrenalin nenadoma srhljivo padel. Na lepem pač ni bilo več ničesar, kar bi mu lahko še napenjalo žile. Ko so bili vsi protestanti izgnani, spreobrnjeni in pobiti, je umrl tudi Hrenov adrenalin. Misije, navidez nemogoče, je bilo konec. Počutil se je kot Stalin, ki stoji na gori trupel in se čudi, da se noče z njim več nihče igrati, da ga nihče več ne izziva in da se nikomur več ne toži po dobrih starih časih. Kje ste prijatelji? Zakaj me vsi sovražite? Počutil se je kot genij, ki trpi, ker ga nihče ne razume. Tam je stal... sam... vsemu navkljub... master of the universe... samotno drevo sredi viharja. Svoje bele roke je stegoval proti nebu. Jep, to je bila njegova pot. Tragična figura, boste rekli. Mučenik, bo rekla cerkev. Vsekakor, Tomaž Hren je vedno hotel prav to: da bi postal mučenik.

Ni bil daleč od mučilnice. Hočem reči, imel je srečo z zgodovino in z geografijo. Visoke in najvišje cerkveno-politične mandate je namreč dobil ravno v času protireformacije, tridesetletne vojne, inkvizicije in čarovniških procesov, skratka, v času izganjanja hudiča, tako da se je lahko pridružil showu in se tudi osebno angažiral. Okej, v času njegovega mandata je zgorelo nekaj čarovnic. Kar ni usodno. Bolj usodno je bilo to, da je dal trume protestantov bodisi izgnati, spreobrniti ali pa pobiti - in seveda, ko je bil zelo jezen, je trupla protestantov izkopaval in jih metal v Ljubljanico. Ker so mu na pomoč poslali jezuite, svetovne prvake v sadomazohizmu in askezi, pa tudi nestrpnosti, kake silne potrebe po samožrtvovanju ni čutil, je pa bil sposoben in voljan žrtvovati vsakogar, kogarkoli, magari kakega simpatičnega kranjskega duhovnika. Njegov cilj je bil jasen: katoličane, ki so se reformirali v protestante, je hotel odreformirati, razreformirati in zreformirati nazaj v katoličane. Ja, Tomaž je bil oče slovenske polarizacije. Rimu je hotel v čim krajšem času vrniti čim več - več kot kompletna inkvizicija!

A tudi to ni kdo ve kako usodno. Ljudi bi bilo mogoče zlahka prepričati, da sežiganje ljudi ni nič v primerjavi s sežiganjem knjig. Kot nas namreč učijo Društvo slovenskih pisateljev, Nova revija in Slovenci iz diaspore, je bila knjiga orožje slovenskega naroda v boju za preživetje in emancipacijo. Knjiga je bila motor naše samobitnosti in našega tisočletnega sna. Brez slovenske knjige nas ne bi bilo. Izumrli bi. Škof Hren pa je skoraj poskrbel za naše izumrtje. Sežigal je knjige. Na grmadah! Brez milosti! Burn, Trubar, burn! Ja, lepe slovenske protestantske knjige so lepo gorele. Tudi Trubar osebno bi gorel, pa četudi bi med Hrenovim zaslišanjem vse priznal, tudi to, da je umoril Johna F. Kennedyja. Ne, Hren se ni oziral niti nazaj niti na to, da so protestanti slovenskemu narodu dali prve knjige - naj gorijo! In gorelo je slovensko orožje št. 1, gorela je slovenska samobitnost, gorela je slovenska emancipacija in gorel je slovenski tisočletni sen. Dunaju in Rimu je bilo toplo pri duši.

Že, o, že, bo rekel papež, Tomaž Hren je res sežgal protestantske knjige, toda to je takoj kompenziral z izdajo dveh lepih slovenskih katoliških knjig, katekizma in kompilacije nedeljskih evangelijev. Pa kaj? Hren je v boju proti protestantom uporabljal vsa sredstva, zato je uporabil tudi knjige - s katoliško knjigo je šel nad sežgano protestantsko knjigo. Kot luciden politik je vedel, da je treba nasprotnika poraziti tudi ideološko. No, ko je Hren, kapo nasilnega pokatoličevanja v ljubljanski škofiji, enkrat za vselej pokopal protestante, tudi kake potrebe po slovenskih knjigah ni več čutil. Nič, obe katoliški slovenski knjigi sta bili le agit-prop, le orožje dnevne politike. Novi slovenski knjigi je potreboval le zato, da je pregnal protestante. In s protestanti je potem na eni svet romal tudi slovenski založniški duh. Samo pomislite, od leta 1615 pa vse tja do leta 1672 ni izšla več nobena slovenska knjiga. Adijo, samobitnost! Adijo, tisočletni sen!

Imitator velikega inkvizitorja

In vendar bi dal Tomažu Hrenu prednost pred onim drugim famoznim ljubljanskim škofom, Antonom Bonaventuro Jegličem (1850-1937), ki je v odsotnosti protireformacije, čarovniških procesov, tridesetletne vojne in inkvizicije svojo tržno nišo leto pred koncem 19. stoletja našel le v sežigu knjige, ene same pravzaprav, resda ekskluzivne, pesniške zbirke Erotika, v kateri mu je Cankar - "To bo vika in krika!" je dahnil Fran Govekar - preveč zatežil s svojimi alegoričnimi simulacijami seksa, grobega seksa, seksa v troje, seksa med menstruacijo, ročnega seksa, ejakulacij na odprti sceni in orgazmov. Drži, Bonaventura je ročno požgal skoraj celo naklado. Lahko mu sicer štejete v zlo, da je bil le patetični imitator Tomaža Hrena, toda imitiral ga je na svoj izviren način: presvetli dr. Jeglič namreč vseh teh knjig ni zaplenil, ampak jih je pokupil. Čutite razliko? Knjig ni kar sunil, ampak jih je plačal - in šele potem z njimi kuril knezoškofijske peči. Kot rečeno, ni imel ravno sreče z zgodovino, hočem reči - Cankarja samega ni mogel zažgati.

Ergo, Bonaventura, največji fan mita o papeževi nezmotljivosti in veliki polarizator Slovenije, se za prvega beatifikacijskega kandidata ne kvalificira iz treh razlogov. Prvič, ker je bil bazično le imitator škofa Hrena. Drugič, ker se je namesto čarovnic, protestantov in drugih ljudi kar direktno lotil sežiganja stvari same - knjige, te slovenske svetinje, tega slovenskega orožja v boju za emancipacijo, tega simbola slovenske samobitnosti in tisočletnega sna. In tretjič, ker se ga še vedno vsi spominjajo. Kot da se je vse skupaj zgodilo včeraj. Mnogi se pač še vedno počutijo tako, kot da jih je s sežigom Erotike osebno prizadel. Kar pomeni, da bo treba za Jegličevo beatifikacijo najprej pripraviti teren in ugodno klimo. Specifično, treba bo počakati, da pod mostom steče dovolj vode. Kar ni problem - cerkev ima namreč dovolj časa. In hej, če bodo Slovenci vmes zamenjali koncept in s knjig prešaltali na kaj drugega, magari na internet, bo situacija še toliko bolj čista. Toda po drugi strani dvomim, da bo Anton Bonaventura Jeglič dobil potrebno večino znotraj slovenske katoliške cerkve, kajti že v času nestrpnega inkvizicijskega posega ga niso nasadili le liberalci, ampak so se mu smejali tudi fantje iz krogov navznoter, ja, sami katoliški dostojanstveniki, celo tisti iz njegove najbolj neposredne in intimne bližine. Vsem je bilo namreč jasno, da je Vzvišeni izpadel teslo... ee, zelot. Drži, izpadel je teslo, še toliko bolj, če pomislimo na pismo, ki ga je Cankar kmalu po sežigu Erotike poslal Aškercu: "Toda moja zbirka nikakor ni za zmirom pokopana; prihodnje leto izide vsekakor, - pregledana in pomnožena. Nekatere stvari jo jako kazijo; najmanj deset pesmij je popolnoma nepotrebnih... Zložene so bile pred leti in takrat sem jecljal, ne da bi mogel povedati polovico tega, kar sem čutil. Škof je napravil uslugo tudi meni samemu." Ha!

Veliki koadjutor inkvizitorjevega imitatorja

Jegliča, nad katerim je kasneje obupal tudi Vatikan, bi torej osebno uvrstil na drugo mesto med nominiranci za bližnjo beatifikacijo, čeprav bi v boj za drugo mesto vključil tudi njegovega nekdanjega koadjutorja, kasneje kakopak njegovega naslednika, škofa ljubljanskega Gregorija Rožmana (1883-1959), ki je bil vse tisto, kar danes potrebuje kandidat za blaženega. Slovenski cerkvi je vladal med II. svetovno, kar pomeni, da je lahko pridno skrbel za idealno in naravnost šolsko, tako rekoč popolno polarizacijo slovenske narodne substance. Slovence je delil na domobrance in partizane, na vernike in krivoverce, na kristjane in brezbožneže. S protestniki se ni hotel pogovarjati, podprl pa je domobrance, za načelnika pokrajinske uprave pripeljal Leona Rupnika in se 20. aprila 1944, na Hitlerjev rojstni dan, v njegovi družbi na Centralnem štadionu za Bežigradom udeležil tudi znamenite kulturno-umetniške prireditve, na kateri so domobranci prisegli zvestobo nemški oboroženi sili, Veliki Nemčiji in SS četam. Tako jim Bog pomagaj! In seveda, nič ne kaže, da bi imel ta veliki duhovni prenovitelj ljubljanske škofije kaj proti temu, da so njegove cerkve, recimo tisto na Sv. Urhu, spreminjali v domobranske postojanke, kjer so na vsemogoče načine, za katere je Tomaž Hren le slišal, jemali mero krivovercem.

Res je, krivoverci so Tomažu po II. svetovni vojni sodili (v odsotnosti, se razume), kar ga po mojem avtomatično kvalificira za mučenika. Ja, osebno bi ga vključil celo v boj za srebro, če ne bi imel do njega kljub vsemu rahlega pomisleka - po vojni se je namreč branil, da je vse počel po diktatu Vatikana. E, to me moti, Gregorij. Le zakaj si šel svoje monumentalne podvige deliti z drugimi? Le zakaj si se moral skriti za druge? Le zakaj si moral zašpecati Svetega očeta? Le zakaj si moral priznati, da si bil le marioneta? To se mi zdi... no, kako bi rekel... ee, nehonetno. Zato ti sledi le bron. Vem, kaj boste rekli: pa zakaj ga ne porineš višje, tip je vendar živel v kompleksnih časih? Če vprašate mene, se oportunist, ki živi v kompleksnih časih, še ne kvalificira za kompleksno osebo. Sploh pa, kaj prida višje ga niti ne morem poriniti. Saj je v nebesih, ne.