Sto dni nove oblasti

Vlada dr. Andreja Bajuka je na oblasti dobrih sto dni. Torej se je čas, ko naj bi se vlada v miru pripravljala na vodenje države, iztekel. Pravilo, da se vlade ne sme napadati, ne velja več. Ker pa se je nova vladajoča koalicija odločila, da vodenje vlade prevzame v tednih, ko se začenja neuradni del predvolilne kampanje, je jasno, da vlada ni mogla računati niti na deset dni medijskega zatišja.

Obstajajo tudi subjektivni razlogi, zakaj vlada ni imela miru. Ko je predsednik vlade predstavljal program, je bil ta pretežno esejistično obarvan. Konkreten pa je bil, ko je govoril o t.i. evropski zakonodaji. Evropski projekt je treba pospešiti, je ocenjeval. Evropske zakonodaje ne potrebujemo zato, ker bi jo od nas zahteval Bruselj. Potrebujemo jo zaradi nas samih, je razlagal. Dr. Bajuk je obljubljal, da bo sam koordiniral evropski projekt, zato ministra za evropske zadeve ni imenoval. Kadrovskih zamenjav pa ne bo, je obljubljal, razen v primerih, ko bo to res nujno za izvajanje programa.

Že prvi tedni so pokazali, da ima sveže imenovana vlada drugačne prioritete, kot naj bi jih imela v času, ko je bil dr. Bajuk še kandidat. Vlada ni izvajala programa, ki ga je predstavljala med Bajukovo kandidaturo, pač pa nek drug program. Predsednik vlade se je zelo hitro odrekel ideji, da bo osebno koordiniral vodenje vladne službe za evropske zadeve. Če je v prejšnji vladi službo za zakonodajo vodil minister brez listnice, je po novem vodenje službe prevzel sicer sposoben državni uradnik, ki pa je na formalni lestvici hierarhije državnih uradnikov uvrščen bistveno nižje od ministra. Vlada je sklenila zamenjati dve tretjini ljudi, ki so koordinirali pripravo tridesetih evropskih poglavij. Zaradi kadrovskih zamenjav evropski projekt sicer ni zastal, saj bi že vztrajnostni moment zadoščal za delovanje administrativne mašinerije. Pripetilo se je nekaj bolj čudaškega. Plemenito načelo, da se Evropi ne prilagajamo zaradi zahtev Bruslja, pač pa zaradi nas samih, je v zadnjih mesecih dobilo nov pomen. Zdelo se je, da se za pojmom "evropski projekt" skriva civilizacijski preskok. Sprejem evropskih standardov naj bi nas prisilil, da bi dobili moder pravni red. V zadnjih mesecih pa je sklicevanje na Evropo dobilo notranjepolitični prizvok.

Evropski alibi

Evropska zakonodaja, ki ureja telekomunikacije, na starem kontinentu velja za izjemno pomemben projekt. Bruseljske študije so namreč pred leti pokazale, da Evropa za ZDA med drugim zaostaja tudi zato, ker ni pravočasno odpravila monopolov v telekomunikacijah. Bruselj je od članic EU zahteval liberalizacijo telekomunikacij. Tudi Slovenija se je zavezala, da bo odpravila monopol nacionalnega Telekoma. V predlogu zakona o telekomunikacijah, ki naj bi sodil v evropski paket, pa se je skrivala tudi domača pamet in domači interesi. Zakon o telekomunikacijah ne bi zgolj odpravil monopola nacionalnega Telekoma, pač pa bi poskrbel tudi za popravljanje starih krivic. V preteklosti se je namreč dogajalo, da so krajevne skupnosti same zbirale denar za napeljavo telefonskih vodov, ker PTT pač ni želela kopati nerentabilnih jarkov. Slovensko-evropski zakon o telekomunikacijah naj bi torej odpravil stare krivice, ljudje, ki so včasih namesto PTT-ja investirali v kopanje jarkov in polaganje telefonskih kablov, naj bi vrnili njihove vložke. Vlada je obljubila, da bo ljudem, ki so investirali v jarke in kable, vrnila 25 milijard tolarjev. Zaradi zajetnega zneska zakona kakopak ni bilo mogoče sprejeti po hitrem postopku. Ker je se evropsko načelo o odpravi monopola nacionalnega Telekoma znašlo pod isto streho z domačim principom o popravi krivic, do konca obratovanja parlamenta zakon ni bil sprejet. Obljuba vlade, da bo država vrnila vložke v telefonske jarke in kable, pa odpira serijo novih vprašanj. V socializmu ljudje niso vlagali zgolj v telefonsko omrežje, pač pa tudi v vodovodne jarke, kanalizacijske cevi, vrtce, šole, vaške kulturne domove, gasilske avtomobile, telovadnice in mrliške vežice. Bo država vračala tudi te vložke?

Mešanje domačih interesov in evropskih paragrafov kljub vsemu ni tako zelo usodno. Bolj nerodne reči se zgodilo, če postane abstraktna Evropa alibi v notranjepolitičnih zdrahah. Tudi to se je dogajalo. Vsaj dvakrat. Vlada je julija ugotovila, da Slovenija nima uzakonjenega volilnega sistema, ki bi omogočal izvedbo volitev. Slovenija veljavnega volilnega sistema po mnenju vlade ni imela, ker parlament ni uzakonil večinskega volilnega sistema. Zato je vlada Komisijo za demokracijo skozi pravo pri Svetu Evrope, bolj znano po imenu beneška komisija, zaprosila za mnenje, ali bi bile volitve, sklicane po prejšnjem volilnem sistemu ustavnopravno legitimne. Dejstvo, da je vlada za mnenje najprej pobarala evropsko instanco, ne pa slovenske, je nenavadno. Konec koncev, Slovenija ima svoje ustavno sodišče, ki je poklicano, da presoja o ustavnopravni legitimnosti. Sledil je preobrat. Parlamentarna večina je sprejela ustavni zakon, s katerim je načelo o proporcionalnem volilnem sistemu dvignila na ustavni nivo. Zaradi spremenjenega stanja je predsednik vlade dr. Andrej Bajuk še enkrat pisal beneški komisiji. V pismu pa sta se pripetili dve napaki. Zato se je v korespondenco z beneško komisijo vključil še predsednik parlamentarnega odbora za mednarodne odnose Jelko Kacin. Komisijo je seznanil s podatkom, da se volitve v Sloveniji ne bodo pripetile 10. oktobra, kot je napačno pisalo v pismu, ki ga je na sedež beneške komisije odposlal dr. Bajuk. Hkrati je komisijo obvestil, da slovenski parlament ni spremenil 20. člena ustave, kot je navedel dr. Bajuk (20. člen govori o trajanju pripora), pač pa 80. člen, ki govori o volitvah.

Evropska unija se je kot argument pojavila še ob eni notranjepolitični temi. In to na mnogo bolj usoden način kot pri telekomunikacijah in volilni zakonodaji. 3. septembra je zgorelo Gorenje. Vlada je hitro obljubila, da bo paradnemu konju slovenske industrije priskočila na pomoč. Po hitri obljubi pa se je začelo zapletati. Vlada je v prvem sporočilu za javnost govorila o tem, da bo preučila tudi možnost, kako bi od Gorenja odkupila tudi njihove kratkoročne finančne naložbe. Zdelo se je, da je Gorenje samo ocenilo, da bi bilo najbolje, če bi odprodali pred kratkim kupljene delnice. Hitro pa je postalo jasno, da vlada pomoč pogojuje s tem, da bi Gorenje odprodalo delnice časopisnega podjetja Delo. Gorenje je namreč manjši, a pomemben sveženj delnic Dela kupilo v dneh, ko se je zamenjala vlada. V tretjem koraku je postalo jasno, da vlada ne razmišlja o enkratni finančni pomoči Gorenju, pač pa o dokapitalizaciji Gorenja. Vlada bi Gorenju pomagala, a le pod pogojem, da bi postala solastnica. Sledil je četrti korak, povezan s plemenitimi ideali Evrope. Gospodarski minister dr. Jože Zagožen je namreč občinstvu razložil, da vlada Gorenju ne more pomagati z enkratno finančno injekcijo, saj bi bilo to v nasprotju z evropskimi prepisi. Gorenje je namreč olastninjeno podjetje, takšni podjetjem pa država menda ne sme pomagati z enkratnimi finančnimi injekcijami, pač pa zgolj tako, da postane solastnica. V mučno igranje na pogorišču Gorenja se je vmešala še Gospodarska zbornica. Pravniki GZS so pregledali evropske prepise in ugotovili, da že ustanovni akti Evropske unije govorijo o tem, da je neposredna finančna pomoč države ob naravnih katastrofah in sorodnih izrednih dogodkih dopustna. Plemenita evropska načela, ki pravijo, da so neposredne finančne intervencije v zasebno gospodarstvo načeloma prepovedane, so postala alibi za izsiljevanje paradnega konja, ki si je v požaru zlomil nogo.

Prevzem velikih sistemov

Kaj so bile resnične prioritete nove vladne ekipe? Po stotih dneh je jasno, kaken je bil neobjavljeni del programa. Že v prvih dneh Bajukove vlade se je izkazalo, da vladajočo koalicijo zanima predvsem nadzor velikih gospodarskih sistemov, predvsem tistih, ki so v državni lasti. V prvi kadrovski rundi je vlada postavila nova šefa na Telekomu in Pošti Slovenije. Posledično je prišlo do zamenjav tudi v Pošti banki Slovenije, ki je v stoodstotni lasti Pošte Slovenije. V prvi kadrovski rundi je vladajoča koalicija prevzela nadzor nad Kapitalsko družbo in Slovensko odškodninsko družbo, dvema paradržavnima finančnima skladoma, ki imata pomembne lastninske deleže v podjetjih, ki so že olastninjeni. V naslednji kadrovski rundi je vlada zamenjala direktorja Elesa. Menjava na čelu zavoda za šolstvo sodi med manj odmevne, četudi gre za ustanovo, ki lahko pomembno vpliva na delovanje ideoloških aparatov države. Hkrati je nova vladajoča koalicija pripravila teren za prevzem nadzora v Slovenski razvojni družbi, saj je zamenjala nadzorni svet, zamenjava nadzornih svetov pa je doletela tudi proizvodna elektrogospodarska podjetja. Ko se bodo ob koncu oktobra iztekli mandati sedanjih direktorjev elektrarn, bo lahko sedanja vladajoča koalicija ne glede na volilne rezultate in povolilno koalicijo odločilno vplivala na imenovanje direktorjev velikih elektrogospodarskih sistemov. V zadnjih tednih so se nekajkrat razširile govorice, da bo nova vladajoča koalicija zamenjala tudi upravo Slovenske razvojne družbe, a se to ni zgodilo. Hkrati so po kuloaarjih nekajkrat zakrožile novice, da vlada pripravlja tudi spremembo v nazornih svetih Nove Ljubljanske banke in Nove Kreditne banke Maribor. To se ni zgodilo. Vprašanje je, kolikšne bi bile koristi, kolikšen pa bi bil strošek takšnega ravnanja. S tem, ko je vladajoča koalicija sklenila prevzeti nadzor nad velikimi sistemi, je potegnila potezo, ki je v programu dr. Bajuka ob njegovi kandidaturi ni bilo. Nakopala si je zoprn očitek, da zganja čistke. Volilno telo lahko sedanjo vladajočo koalicijo zato kaznuje. Dodati pa velja, da si je sedanja vladajoča koalicija s prevzemom nadzora nad nadzornimi sveti velikih sistemov zagotovila vpliv, ki je daljši od štirimesečnega mandata vladne administracije. Konec koncev, leta 1994, tik pred lokalnimi volitvami, se je v Ljubljani zgodilo nekaj podobnega. Vladajoča koalicija v Ljubljani je bila podobna sedanji vladajoči koaliciji na državnem nivoju. S tem, ko je ljubljanska mestna oblast tik pred volitvami ustanovila Ljubljanski holding, si je kljub volilnemu porazu zagotovila dolgoletni vpliv na delovanje celotne mestne infrastrukture. No, poteza ljubljanskih mestnih oblasti leta 1994 je bila subtilna, bila je komajda opažena. Sedanje ravnanje državne vladajoče koalicije pa je robustno, dogaja se tako rekoč pred TV kamerami.

Javne finance

Nova vladajoča koalicija se je v največjih težavah znašla ob reševanju problemov javnih financ. Del težav je podedovala od prejšnje vladajoče koalicije, hkrati pa je izdatno poskrbela, da bodo javne finance resne težave povzročale tudi bodoči vladajoči koaliciji. Dejstvo, da se je vlada soočila s težavnim javno-finančnim položajem, ne predstavlja posebne novosti. Tudi bivši finančni minister Mitja Gaspari je moral vse ostale ministre privijati ter jim z zvijačami jemati denar. Če Gasparijeve varčevalne zvijače niso zadostovale, je vlada sklicala varčevalno sejo na Brdu pri Kranju, kjer je ministre doletela velika čast, da so lahko s predsednikom spili tudi kakšno kavo. Anekdote pravijo, da so te kave vsakega ministra stale nekaj milijard SIT.

Sedanja vlada se je s proračunskim varčevanjem ukvarjala kar na šestih sejah, vendar učinki niso bili zadostni. Vlada je obubožano pokojninsko blagajno raje napotila na zadolževanje v višini 30 milijard SIT, s tem pa je izvedla tihi rebalans. Vlada je hkrati pristala, da železničarjem zagotovi garancije za najem kredita za železniško progo Puconci - Hodoš v višini 6.2 milijardi SIT. Kljub težavam, ki jih imajo upravljavci javnih financ, sedanja vladajoča koalicija praviloma ni oklevala, ko je sprejemala odločitve o novih finančnih obveznostih. Denimo: z ohlapno zavezo je vladajoča koalicija sklenila vpeljati nov "železničarski" tolar. Vreden bi bil okrog 60 milijard SIT. Zakon o telekomunikacijah, ki še ni sprejet, najavlja, da bo država poplačala vložke posameznikov v izgradnjo telekomunikacijskega omrežja. Vladajoča koalicija je sprejela dodatne proračunske obveznosti za socialno ogrožene, bi bodo znašali 6 milijard. Predlog zakona o skladu za poplačilo vojne odškodnine govori o 47 milijardah SIT dodatnih proračunskih obveznosti. Eden od amandmajev zakona o starševskih dodatkih pravi, da bi bili tisti, ki otrok nimajo v vrtcu, dobili polovico vsote, ki jo država namenja subvencioniranju posameznega otročička v vrtcu. Amandma je vreden 20 milijard SIT, nasprotoval mu je tudi minister za delo dr. Miha Brejc, poslanska večina vladajoče koalicije pa ga je vendarle podprla. Bilanca dodatnih proračunskih obveznosti je vratolomno visoka. V zadnjih štirih mesecih je vladajoča koalicija sprejela ali predlagala za prek 150 milijard SIT novih finančnih obveznosti. Ne glede na to, kdo bo vodil prihodnjo vlado, bo ena prioritetnih nalog izjemno mučna. Nova vlada bo morala preprečiti zlom javnih financ, že obljubljene finančne darove pa bo morala porezati. Hkrati bodočo vladajočo koalicijo čaka hitropotezno sprejemanje proračuna. Janez Kopač, predsednik parlamentarnega odbora za javne finance, je pred dnevi v šali dejal, da bi morala bodoča vladna koalicija uvesti nov davek, s katerim bi sanirala posledice delovanja sedanje vladajoče koalicije. Izjava je sicer predvolilno obarvana, sporočilo pa je realno: javne finance v letu 2001 bodo predstavljale resen problem.

Škandalozni škandali

Ob zamenjavi oblasti je bilo jasno, da bo nova vlada skušala dokazati korumpiranost stare vladne ekipe. Dosedanji izbor škandalov kaže, da so bili ti lansirani nepremišljeno, prišlo je celo do devalvacije afer. K devalvaciji afer je največ prispeval minister za gospodarstvo dr. Jože Zagožen, ko je javnost seznanil, da se je pod stolom njegove tajnice nahajala prisluškovalna naprava. Kriminalistična policija pa pri komediji ni hotela sodelovati, pač pa je po profesionalnem ogledu javnost seznanila, da domnevna prisluškovalna naprava ni bila namenjena prisluškovanju, pač pa je šlo za cenen zvočnik. Dejstvo, da policija ni hotela asistirati ministru, ki se je v zadnjih mesecih izkazal s številnimi hitropoteznimi zaključki, je gotovo vzpodbudno. Bolj trapasto je, ker afere, kakor so bile plasirane, nikakor ne bodo opravile družbeno-koristne funkcije, ki bi jih afere načeloma morale imeti. Sedanja opozicija je brskanju po drobovju Drnovškove vlade brez večjih težav parirala z brkljanjem po sedanjih potezah vladajoče koalicije.