Ali vzgajamo korupcijo?

Dr. Boris Šuštar je še pred slabim mesecem dni veljal za uglednega profesorja na ljubljanski ekonomski fakulteti, sposobnega državnega sekretarja na ministrstvu za gospodarske dejavnosti in uspešnega pogajalca za vstop Slovenije v Evropsko unijo. Danes Šuštar sedi v priporu, nad glavo mu visi sum korupcije in jemanja podkupnine, pretekli teden pa je tudi uradno ostal brez službe na ministrstvu. Gospodarski minister Jože Zagožen je namreč po daljšem omahovanju sprejel njegov odstop.

Je Šuštar res nedolžna žrtev, kot skušajo prikazati njegovi pravni zastopniki iz ljubljanske odvetniške pisarne Mira Senice? Je šlo v resnici samo za to, da naj bi Šuštar s posredovanjem Staneta Droljca, nekdanjega predsednika izvršnega sveta občine Vič-Rudnik ter sedanjega direktorja svetovalnega podjetja Start, skušal izterjati posojenih 70.000 mark od Darka Selana, direktorja in lastnika podjetja Selda-pack ter nekdanjega policista? Preiskovalna sodnica Marjutka Paškulin, je tej zgodbi očitno verjela, sicer Šuštarja po 48 urah pripora ne bi spustila na prostost z argumentom, da ne obstajajo razlogi za podaljšanje pripora in da ne obstaja niti utemeljen sum za preiskavo. Njeno odločitev je le nekaj dni pozneje spremenil izvenobravnavni senat okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je za Šuštarja vendarle izdal priporni nalog. Kako se bo zadeva razvijala naprej, je stvar uradnih preiskovalcev.

Odvetniška pisarna Senica, v kateri je zaposlen tudi nekdanji eldeesovski notranji minister Mirko Bandelj, je te dni na vrhovno sodišče vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklicujejo se na kršitev zakona o kazenskem postopku, češ da je pripor zoper Šuštarja neutemeljen, še posebej zato, ker Šuštar tudi uradno ni več državni sekretar in naj torej ne bi obstajali razlogi za ponovitveno dejavnost. Če bi sodišče ugodilo odvetniški pisarni, bi bil Šuštar spuščen na prostost, preiskovalni postopek pa bi tekel naprej pod nekoliko spremenjenimi pravili. Če ne, bo vsaj do 20. decembra, ko naj bi se končala sodna preiskava, ostal v priporu.

S policijske strani je slišati namige, da je dokazov za domnevno Šuštarjevo vpletenost dovolj, ni pa menda dovolj dokazov za domnevno vpletenost drugih prosilcev za državni denar. Po drugi strani pa prav tako iz policijskih vrst prihajajo namigi, da so bili med dobitniki proračunskega denarja le trije, ki so se plačilu provizije odločno uprli.

Akterji afere

Začnimo s tistim ponedeljkom, ko so kriminalisti aretirali Šuštarja, ker naj bi od Selana prejel podkupnino v višini 70.000 mark (v bankovcih po tisoč mark, ki naj bi jih kriminalisti pred transakcijo označili) v zameno za pomoč pri dodelitvi nepovradnih državnih sredstev v višini 26,8 milijona tolarjev. V tistem trenutku sta za mizo v lokalu poleg Šuštarja in Selana sedela še Droljc in Boštjan Šoba, prokurist podjetja Iskra Stikalni elementi, član nadzornih svetov Termoelektrarne Brestanica, Iskre Terminali in Iskre Releji ter nekdanji član skupščine Kapitalskega sklada. Šoba, ki je član SLS + SKD in naj bi sodeloval celo pri strankini volilni kampanji (nič čudnega, če so nekateri člani SLS + SKD takoj po objavi podatka, da je bil aretiran in priprt nek B. Š. pomislili na Šobo), je Šuštarja poznal že dolgo, saj sta skupaj sedela v nadzornem svetu Slovenske razvojne družbe.

Zanimiva je tudi povezava Šuštarja z ostalima dvema članoma omizja. Šuštar je pred leti kot strokovni svetovalec sodeloval s Slovenijavinom. Iz teh časov naj bi izviralo njegovo znanstvo z Droljcem, čigar podjetje Start naj bi Slovenijavinu svetovalo pri prestrukturiranju in za uslugo menda dobilo kar precej zajeten kup denarja. Šuštarjeva žena Rozana naj bi Droljca poznala še po drugačni plati, saj naj bi bila več let njegova namestnica v Startu. Svetovalna hiša Start je zanimiva še zato, ker med njenimi ustanovitelji najdemo tudi Francija Kosija, znano ime iz brniške orožarske afere. Sicer pa je Kosija in Droljca ter svetovalno hišo Start mogoče najti tudi med ustanovitelji borznoposredniške hiše Argonos.

In kakšna je povezana s četrtim članom omizja? Selanovo podjetje Selda-pack je glavni dobavitelj plastenk kokte za Slovenijavino. Na to dejstvo je mogoče navezati namig iz policijskih vrst, češ da Selan zadeve kriminalistom ni prijavil prostovoljno oziroma da je s policijo začel sodelovati šele, ko je ta pristopila k njemu in ga opozorila, da Šuštarju prisluškujejo. Sorodnica Selanove žene Nuše, ki želi ostati neimenovana, trdi, da naj bi Šuštar Selana izsiljeval na vse mogoče načine, in to več mesecev, pri čemer naj bi sprva zahteval 210.000 mark, torej tako rekoč vso vsoto, ki jo je Selan dobil prek razpisa. Telefon naj bi zvonil dan in noč, klical naj bi celo iz ZDA ter Selanu bojda naročal, na račun katere ameriške banke naj nakaže denar. Selan naj bi se izplačilu podkupnine upiral, dokler ni v zgodbo vstopil Šoba, ki naj bi se predstavljal za finančnega inšpektorja.Seveda je te namige težko dokazati, poleg tega pa zaradi njenih sorodstvenih vezi s Selanom obstaja tudi upravičen dvom o nepristranosti njenih izjav.

Izvirni greh

Le slabih štirinajst dni pred padcem Drnovškove vlade, 24. marca letos, je bil v Uradnem listu objavljen razpis gospodarskega ministrstva za prestrukturiranje podjetij. Šlo je za nepovratna proračunska sredstva v višini 712,5 milijona tolarjev, namenjena sofinanciranju razvojnih projektov, pri čemer naj bi po razpisnih pravilih vsaka od izbranim gospodarskih družb iz proračuna dobila pokritih največ 40 odstotkov vrednosti projekta.

Takratna ministrica dr. Tea Petrin je kmalu po objavi razpisa imenovala komisijo za dodeljevanje nepovratnih sredstev. Njen predsednik je postal Šuštar, poleg njega pa so v komisiji sedeli še državna sekretarka Irma Gubanec ter dva strokovna delavca. Od 74 prispelih vlog podjetij je komisija v treh dneh pripravila predlog 35 prejemnikov državne pomoči. Pri čemer naj bi največje zneske po tem predlogu dobila podjetja Iskra Releji Makole (tu je Šoba član nadzornega sveta), ISE-Iskra stikalni elementi Videm-Dobrepolje (Šoba je v tem podjetju prokurist), Stilles Sevnica, PGP Tržič, velenjski Veplas, Iskra kondenzatorji Semič ter Selda-pack (lastnik in direktor je Selan).

Nekaj dni pozneje je Petrinova predlog komisije zavrnila, češ da nepovratna sredstva niso bila razdeljena skladno z razpisnimi kriteriji. Dva dni pozneje, očitno spet v naglici, je na njeno mizo prišel nov spisek podjetij, z nekaj popravki. Nekatera podjetja so dobila manj denarja (Selda-packu so namesto 32 milijonov tolarjev namenili le 26,8 milijona, Iskri Stikalni elementi pa namesto 47 le 34 milijonov), nekatera podjetja so s seznama izločili in dodali nova. Na koncu je na seznamu še vedno ostalo več kot 30 podjetij, med njimi: Selda-Pack, Termika, Vega International, Iles Spodnja Idrija, Iskra Releji, IMP Klima, Veplas, Trgoprevoz, Ingrad VNG, Inles S.D.R., Iskra Avtoelektrika Bovec, EMO Kemija, INDE - invalidsko podjetje Koper, Trikon iz Kočevja, Rog, Slovenske železarne, Steklarska šola Rogaška Slatina, MIK-modna konfekcija Prebold, Stilles iz Sevnice, Iskra-sistemi, KOOP, KLS, IBI Kranj, PGP Tržič, Elektrokovina, Testilna Medvode, Varstroj, Primat, Kostroj, Iskra Stikalni elementi Videm-Dobrepolje, Tovarna pohištva Čepovan, Sijaj Hrastnik, Tanin Sevnica in SIP iz Šempetra v Savinjski dolini.

Glede na to, da je seznam na koncu potrdila takratna ministrica Petrinova, je s tem prevzela tudi odgovornost za morebitne nepravilnosti pri izbiri. Po besedah Igorja Nagliča, državnega podsekretarja na gospodarskem ministrstvu, so razpisna pravila jasna (ne nazadnje jih je podpisala sama Petrinova): za nepovratna sredstva bi lahko kandidiralo le srednje ali veliko (a ne preveliko) podjetje, ki se ukvarja z industrijsko dejavnostjo. Tako se na razpis na primer ni mogel prijaviti koncern Gorenje, ker presega merila o velikosti podjetja. Po pravilih, ta izhajajo iz evropske zakonodaje, pri razpisu za nepovratna sredstva lahko kandidira le podjetje, ki nima več kot 250 zaposlenih, katerega prihodki ne presegajo več kot 40 milijonov evrov (ali osem milijard tolarjev) in katerega sredstva v bilanci ne smejo presegati 27 milijonov evrov (ali 5,5 milijarde tolarjev). Prav tako pa na razpis ne morejo kandidirati podjetja, ki so majhna, se pravi, da imajo manj kot 25 zaposlenih, njihovi letni prihodki ne dosegajo 200 milijonov tolarjev, sredstva v bilanci pa ne dosegajo 100 milijonov tolarjev. K temu Naglič dodaja, da bi morali zato, ker gre za sredstva za prestrukturiranje, pri izbiri upoštevati predvsem podjetja, ki so imela v zadnjem letu likvidnostne težave. Kar seveda ne pomeni, da bi denar lahko dobila podjetja v stečaju. Pomeni le, da si uspešna podjetja, ki se na primer želijo širiti zahodni trg, lahko pomagajo na druge načine, na primer z najetjem posojila pri banki. Država pa jim lahko pomaga na primer s subvencioniranjem obrestne mere.

Ker je sistem delitve denarja premalo transparenten, so nepravilnosti prej pravilo kot izjema. Na to opozarja tudi gospodarski minister Zagožen. Pravi namreč, da vsaj na prvi pogled na marčnem razpisu ne bi izbral povsem istih podjetij, kot je to naredila Šuštarjeva komisija. Katero podjetje bi izločil, ni želel povedati, dal pa je vedeti, da se tudi njemu zdi seznam sumljiv. Še več. Skrbi ga nadzor nad porabo teh zastonjskih sredstev. Država je sicer zavarovana tako, da lahko vnovči menice podjetij, ki dodeljenih sredstev ne bodo porabila strogo namensko. Vprašanje pa je, če kdo v tej sploh preverja, ali se denar porablja namensko. Če je nadzor pomanjkljiv, morebitno izsiljevanje podkupnine ni posebno velika umetnost.

Oglejmo si marčni razpis. Vsi direktorji ali predsednik uprav podjetij, ki so bili dosegljivi na telefonu, so nam zatrdili, da so do sredstev upravičeni, ker naj bi imeli dobre programe za prestrukturiranje, dodali pa so tudi, da Šuštarja ne poznajo osebno, da z njim pravzaprav nikoli niso imeli nobenih stikov in da so podpis pogodbe za dodelitev sredstev urejali prek drugih ljudi z ministrstva. Tisti, ki jim znanstva s Šuštarjem ni uspelo zanikati, ker je solastnik njihovih podjetij tudi Slovenska razvojna družba, kjer je bil Šuštar predsednik nadzornega odbora, pa so povedali, da so ga zadnjič videli pred vsaj letom dni. Vsote denarnih pomoči, ki so jih dobila njihova podjetja, se zelo razlikujejo, odvisno od programa ter velikosti podjetja, segajo pa od 7 do 49 milijonov tolarjev (povprečno so podjetja dobila od 14 do 17 milijonov). Podjetja so denar dobila za zelo različne projekte.

Tako naj bi na primer podjetje Iskra Sistemi za avtomatizacijo dobilo denar za povečanje konkurenčne sposobnosti na notranjih in zunanjih trgih ter za nakup hardverske in softverske opreme. Gre za srednje veliko podjetje, ki je po besedah Sonje Božič Zadnik iz marketinške službe sicer imelo nekaj težav, zdaj pa je menda "kar dobro stoječe".

Direktorica podjetja Termika Marta Sladič nam je povedala, da so dobili iz marčnega razpisa okoli 10 milijonov tolarjev, ki naj bi jih porabili za obnovo strojne opreme in odpiranje novih delovnih mest. Podjetje je bilo doslej v veliki finančni stiski, saj kar 6 mesecev niso izplačali plač. Sredi aprila naj bi se Sladičeva sešla s Šuštarjem in ga prosila za višji znesek, pa z apelom ni uspela. "Zdaj razumem, zakaj so nam dali tako malo. Ker so drugim očitno morali dati več," pravi Sladičeva.

Ali je imela v mislih delniško družbo Stilles iz Sevnice, ni jasno. Dejstvo pa je, da je Stilles dobil zelo visok znesek nepovratne pomoči, čeprav naj bi šlo za eno bolj uspešnih slovenskih pohištvenih podjetij. Zakaj Stilles denarja za investicije ni skušal pridobiti na podlagi bančnih posojil, ampak je želel participirati pri razpisu za zastonjska sredstva? Morda zato, ker so bančna posojila predraga, medtem ko je finančna injekcija ministrstva za gospodarstvo zastonj? Direktor Aleksander Hatlak trdi, da Stilles še ni tako dobra firma in da gre za "skupaj komaj tri majhne hišice", ne pa za neko megalomansko tovarno. Da je bilo podjetje še pred časom v velikim škripcih, zaradi česar se je znašlo tudi na listi podjetij Slovenske razvojne družbe. Po izpeljani privatizaciji se vseh težav še niso uspeli rešiti in zato potrebujejo pomoč države pri tehnološkem opremljanju proizvodnje. Prosili naj bi za 100 milijonov tolarjev, dobili pa so jih okoli 40. Na naše vprašanje, kako je mogoče, da podjetje po eni strani prosi za pomoč državo, po drugi cerkveni televiziji TV3 obljublja brezplačno opremo za studio, nekdanjemu eldeesovskemu notranjemu ministru Borutu Šukljetu pa naj bi opremilo pisarno, nam je Hatlak pojasnil: "Pri Šukljetu smo res naredili ponudbo za opremo pisarne, vendar do realizacije ni prišlo. Pri TV3 pa gre za kompenzacijski posel. Po pogodbi naj bi nam v zameno za pohištvo naredili videospot za reklamiranje podjetja." Hatlak vztraja pri trditvi, da se podjetje še zdaleč ni rešilo iz finančne stiske. Nagličeva zgodba je nekoliko drugačna. Pravi namreč, da je Stilles uspešno podjetje, da pa je prikazalo formalno izgubo. Nepovratna sredstva naj bi porabilo za graditev nove lakirnice, ker stara lakirnica ni ustrezala merilom varstva pri delu. Sicer pa, če bi bil Stilles povsem upravičen pri participaciji razpisa, zakaj je potem po posredovanju Petrinove prišlo do spremembe? Po prvotni različici komisije, ki jo je vodil Šuštar, naj bi namreč Stilles dobil 62 milijonov tolarjev nepovratnih sredstev, po oklestenju pa so jih dejansko dobili za okoli 12 milijonov manj.

Med podjetja, ki so kljub solidnemu poslovanju dobila nepovratna sredstva, spada tudi mariborska tovarna Primat, d. d. Njen generalni direktor Ernest Fujs pravi, da so se v dveh letih s prodajo bankomatov v Nemčijo in ZDA iz enega najslabših mariborskih podjetij spremenili v eno najboljših. Zakaj torej tudi njim zastonjski denar? Fujs pravi, da so 10 milijonov tolarjev dobili za program razvoja, in to povsem upravičeno, ker je osebno zagovornik rešitve, po kateri se nepovratna sredstva ne delijo slabim, ampak dobrim podjetjem.

Poglejmo še en primer. Podjetje Iskra Avtoelektrika avto deli iz Bovca naj bi bilo eno od solidnejših slovenskih podjetij. Vsaj tako trdi direktor Mitja Kokove. Letno prodajo za 35 milijonov mark izdelkov, kar pomeni kar 150.000 mark na zaposlenega. Iz marčnega razpisa ministrstva za gospodarstvo so za povečanje proizvodnje dobili dvajset milijonov tolarjev nepovratnih sredstev. Iz dodatnega razpisa za internacionalizacijo oziroma izvajanje projektov, ki jih pripravljajo skupaj s tujimi partnerji, pa naj bi v kratkem dobili še dodatnih 9 milijonov tolarjev nepovratnih sredstev. Kako je to mogoče? Ko smo o dodelitvi denarja vprašali Nagliča, nam je pojasnil, da ima podjetje sedež na področju, ki ga je poškodoval potres. Ker jim ob potresu niso uspeli dati pomoči, jim jo dajejo naknadno, s pomočjo sredstev za prestrukturiranje. Vendar ob tem Naglič ne pove, da so bila podjetja, ki jih je oškodoval potres, upravičena do ugodnejših posojil. Sam direktor Kokove namreč priznava, da so možnost najetja ugodnejšega posojila tudi izkoristili.

Za konec pa še ena zanimivost s seznama podjetij, ki so dobila nepovratna sredstva. Gre za delniško družbo Ingrad VNG iz Celja, ki se ukvarja z visokimi in nizkimi gradnjami. Direktor Vinko Debelak ter finančnica Vera Kajič ves teden za naš telefon nista bila dosegljiva. A to niti ni tako pomembno. Dejstvo je, da je podjetje dobilo brezplačna proračunska sredstva. Po drugi strani pa je podjetje Ingrad Gramat, ki je eden od solastnikov podjetja Ingrad VNG, denar nalagalo v politično kampanjo Bajukove Nove Slovenije. V. d. direktorja podjetja Ingrad Gramat Vladimir Kučiš opozarja, da je lastništvo njihovega podjetja v Ingradu VNG zanemarljivo in da je glavni lastnik Igrad koncern. S čimer pravzaprav hoče povedati, da podjetju, če je že imelo težave z denarjem in je zato moralo prositi za državno pomoč, kot njegov najmanjši solastnik niso mogli pomagati. To je sicer res. A gre za princip. Proračunska sredstva so šla v pomoč Igradu VNG, solastnik tega podjetja pa je brez slabe vesti dal denar politični stranki.