LDS v mreži

Glavna osumljenca iz korupcijskih afer že nekaj časa sedita v priporu in oba sta zelo blizu LDS. Boris Šuštar sicer ni član stranke, zagotovo pa je njen simpatizer, sicer v času ministra Metoda Dragonje in pozneje Tee Petrin najbrž ne bi zasedal mesta državnega sekretarja na gospodarskem resorju. Precej bolj neposredne so politične povezave koprskega podžupana Branka Kodriča, saj je predsednik koprskega občinskega odbora LDS ter član sveta te stranke. To pa še zdaleč ni konec političnih povezav.

Kodričev greh

Koprski policisti so zaradi zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic ter ponareditve ali uničenj uradne listine, knjige ali spisa kazensko ovadili tri osebe: poleg Kodriča še dva zaposlena v koprski občinski upravi. Policija je javnosti posredovala le kratice, tako da za zdaj še ni znano, kdo se skriva za kratico L. K., medtem ko naj bi kratica S. M. pripadala pravnici Sabini Mozetič. Četrta ovadena oseba, ki naj bi Kodriča napeljala k zlorabi uradnega položaja, je podjetnik Toni Božič z vzdevkom Belmondo, lastnik podjetja Scarbo, ki se ukvarja s keramiko, kopalniško opremo in finoinstalacijskim materialom. Zadevo naj bi policiji že v začetku julija prijavil znani koprski odvetnik Danijel Starman, kar je zapisano tudi v policijskem poročilu. Prav ta podatek je občinskemu odboru LDS dovoljšen dokaz za trditev, da gre pri vsej aferi predvsem za podtikanja političnih nasprotnikov.

Je Kodrič v resnici le žrtev spetk političnih nasprotnikov? Policija očitno ne misli tako. Vse štiri osebe sumi, da so se dogovarjale za spremembo namembnosti parcele v Bertokih, na kateri je pred nekaj leti zrasla stavba podjetja Scarbo. Kodrič naj bi Božiču leta 1998 izdal potrdilo, da je bila parcela že pred letom 1972 knjižena kot nezazidano stavbno zemljišče in da torej ne gre za spremembo namembnosti kmetijskega v stavbno zemljišče, za katero je treba plačati odškodnino. Možnosti za takšno dejanje je imel, saj je bil leta 1998 poklicni mestni svetnik ter predsednik sklada stavbnih zemljišč. Povedano enostavneje: Božič naj bi se s pomočjo Kodriča in še dveh občinskih uslužbencev izognil plačilu 3,6 milijona tolarjev odškodnine. Približno tretjino tega zneska bi moral iti občini za razvoj, ostali del pa ministrstvu za kmetijstvo. V zakonu o kmetijskih zemljiščih je namreč določeno, da odškodnino plača vsakdo, ki spremeni namembnost kmetijskega zemljišča ali gozda tako, da se to ne uporablja več za kmetijsko proizvodnjo. Božič priznava, da odškodnine ni plačal, ker je bil prepričan, da je poslopje podjetja Scarbo zgradil na stavbnem in ne na kmetijskem zemljišču. Tožilec bo torej moral dobiti jasen odgovor na vprašanje, kakšen status je pravzaprav imel sporni kos zemljišča. Pri tem bi mu lahko bil v pomoč podatek, da na istem kosu zemljišča poleg podjetja Scarbo stoji tudi stavba podjetja Rova Internacional, ki se ukvarja z vulkanizerstvom. Lastnik podjetja Leon Vadnov je zemljo kupil pred štirimi leti. Pravi, da je bila takrat na zemljišču zgrajena manjša hiša in da je status stavbnega zemljišča imel samo ta del parcele. Za ostali del parcele pa je moral plačati odškodnino za spremembo namembnosti. Če je torej moral plačati on, zakaj ni bilo treba plačati Božiču? Ga je v resnici rešilo politično poznanstvo s Kodričem?

Kodrič v času, ko naj bi prišlo do domnevega kaznivega dejanja, še ni bil podžupan. Zato pa je danes ne le poklicni podžupan, ampak tudi podpredsednik občinskega sveta za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči ter županov pomočnik pri podeljevanju koncesij. Prav slednje je lahko zelo sporno, kajti zakon o nezdružljivosti nekaterih funkcij z delom v upravi občini prepoveduje poslovanje s podjetji, čigar solastniki so občinski funkcionarji, pa tudi s podjetji, ki imajo občinsko koncesijo. Kodriča najdemo prav v enem od takšnih podjetij. Je namreč solastnik koprskega podjetja Telmont, ki ima z občino sklenjeno koncesijsko pogodbo za kabelsko televizijo. Direktor Telmonta Marinko Hrvatin, sicer sekretar kopskega občinskega odbora LDS ter občinski svetnik, pravi, da je Kodričev solastniški delež v Telmontu le 5-odstoten in da zato nima vpliva na upravljanje podjetja. Poudarja tudi, da je koncesijo za kabelsko televizijo leta 1994 pridobilo podjetje Madai, ki si ga je Telmont pripojil pred dvema letoma ter tako avtomatično prevzel tudi koncesijo. "Ta koncesija je danes brezpredmetna, saj po novem zakonu o telekomunikacijah ne bo ne javnih razpisov in tudi ne koncesij, ampak bo veljal prosti trg. Dovoljenja za opravljanje te gospodarske javne službe bo podeljevalo ministrstvo, in to vsem, ki bodo izpolnjevali pogoje," pravi Hrvatin. Podjetji Telmont in Madai sta zanimivi še iz drugih razlogov. Obe sta sponzorirali LDS. Telmont leta 1996, ko je prispeval milijon tolarjev, Madai pa leto pozneje z več kot pol milijona tolarjev. Med ustanovitelji Telmonta najdemo tudi Borisa Hadalina ter njegovo podjetje Esc-Tel iz Trzina. Za Hadalina je znano, da je bil nekaj časa član nadzornega sveta Telekoma, dokler niso ugotovili, da gre za kolizijo interesov. Marca lani ga je Drnovškova vlada imenovala za člana nadzornega sveta Elesa. Hadalin je dober prijatelj Boštjana Šobe, prokurista podjetja Iskra-Stikalni elementi, člana SLS + SKD Slovenske ljudske stranke ter osumljenca iz afere Šuštar. Hadalin in Šoba naj bi leta 1998 skupaj financirala tabor SLS.

Šuštarjev greh

Primer Šuštar je še posebej zanimiv v navezi s Stanetom Droljcem, ustanoviteljem in direktorjem svetovalne hiše Start ter zelo verjetno tudi članom LDS, saj stranka te navedbe doslej še ni javno zanikala. Njuno prijateljstvo izvira iz časov, ko sta bila Šuštar in njegova žena Rozana zaposlena v Startu. Slovenska razvojna družba je leta 1997 podjetju Start dala dve posojili. Prvo že februarja v višini 8 milijonov tolarjev, drugo pa junija v višini 2,5 milijona tolarjev. Denar naj bi bil namenjen projektom podjetja Mycycle, kar je precej nenavadno, saj Start takrat sploh še ni bil solastnik tega podjetja. To nam je potrdil tudi Vladimir Markovič, ki je direktorsko funkcijo v Mycyclu opravljal do decembra leta 1998. Še bolj zanimivo je, da posojili kljub zapadlosti nista bili nikoli vrnjeni. Lani, ko je nadzorni svet SRD vodil Šuštar, so se kot posojilodajalci odločili, da zoper Start ne bodo sprožili postopka izterjave.

Naveza med Droljcem in Šuštarjem se je nadaljevala tudi pozneje. Kako naj bi plenila davkoplačevalski denar, najlažje pojasnimo na primeru podjetja IMP SKIP, ki je iz spornega marčnega razpisa gospodarskega ministrstva dobilo 38,9 milijona tolarjev nepovratnih proračunskih sredstev. Komisijo za dodelitev denarja je vodil Šuštar. Zakaj je na seznam uvrstil tudi IMP SKIP? Zelo verjetno zato, ker je največji, kar 38-odstotni delničar tega podjetja svetovalna hiša Start. Predsednik nadzornega sveta IMP SKIP je Droljc, njegov namestnik pa Davor Valentinčič, nekdanji državni sekretar na ministrstvu za ekonomske odnose, soustanovitelj Droljčevega podjetja Start Consulting, lastnik podjetja Sternum in član LDS. Droljca in Valentinčiča veže skupna zgodovina, saj sta bila oba tudi člana izvršnega sveta občine Vič, njuni podjetji Start in Sternum pa uradujeta v isti stavbi na Jadranski ulici v Ljubljani.

A vrnimo se k zgodbi o nepovratnih sredstvih ministrstva. Ta so bila na račun IMP SKIP nakazana 2. junija letos. Še isti dan je Milan Škof, solastnik podjetja Start ter nekdanji direktor in sedanji prokurist v IMP SKIP, podpisal virman, s katerim je 23 od skupnih 38,9 milijona tolarjev nepovratnih sredstev prenesel na Startov račun. Kriminalistom prav to podjetje najbolj smrdi, saj so teden dni po Šuštarjevi aretaciji preiskali prostore podjetja v Mengšu ter med drugim vzeli kopije virmana in izpiskov agencije za plačilni promet. Ostali pa so brez fascikla, v katerem so bili med drugim spravljeni vsi ostali podatki o marčnem razpisu, saj naj bi ta del dokumentacije iz podjetja že nekaj dni prej odnesel Škof. Sedanji direktor IMP SKIP Borut Gorup, ki je na to funkcijo prišel na zahtevo stavkovnega odbora podjetja, pravi: "Formalno sem bil v času denarnega nakazila sicer že imenovan za direktorja, vendar pa je bil Škof še vedno edini podpisnik za IMP SKIP. Poleg tega je virman podpisal v času moje odsotnosti." Škof naj bi prenos proračunskega denarja na Start opravičeval s tem, da je IMP SKIP grozila blokada žiroračuna. Če denarja ne bi prenesel na varno, bi ga izterjali upniki. Takšno opravičilo je sporno iz več razlogov. Ker gre za strogo namenska sredstva, z njimi ni mogoče razpolagati po domače, se pravi, da se ne smejo preusmerjati na račune drugih podjetij. Enako sporno je tudi prenakazovanje denarja z namenom izognitve poplačila upnikom. Poleg tega Start v zadnjih šestih mesecih podjetju IMP SKIP ni vrnil niti tolarja odvzetih sredstev.

Logično vprašanje je, s kakšnimi nameni je svetovalna hiša Start leta 1996 sploh vstopila v IMP SKIP. Po uradni verziji zato, da bi v zameno za 25.000 mark plačila pripravili sanacijski program. Prišli naj bi kot rešitelji, a namesto tega so postali 38-odstotni delničarji podjetja. Še več. Trdili so, da je podjetje mogoče rešiti le z odprodajo nepremičnin. Tako so podjetju Alfatech za 4,5 milijona mark prodali 22.000 kvadratnih metrov zemlje in pripadajoče objekte v Šentvidu, delavci pa so se začasno preselili v najete prostore Litostroja.

Glede na finančno stisko bi bila prodaja nepremičnin Alfatechu še razumljiva. Ni pa razumljivo, zakaj so ob prodaji potrebovali posrednika. To vlogo naj bi za okoli 11 milijonov tolarjev odigralo podjetje Takedo. Alfatech je bil lastnik nepremičnin komaj leto dni (pa še to le po pogodbi, saj po Gorupovih trditvah zemljiškoknjižni vpis ni bil opravljen), nato pa je vse skupaj za okoli 7 milijonov mark prodal Merkurju. Šele po opravljeni prodaji nepremičnin je v IMP SKIP sledila prisilna poravnava. Med strateškimi upniki, ki so dobili 100-odstotno poplačane terjatve, so bili tudi Start, Merkur in Alfatech. Nekateri manjši upniki danes trdijo, da so bili prikrajšani za izplačilo terjatev, eden izmed njih pa je zaradi tega proti Droljcu vložil celo kazensko ovadbo, ki se že nekaj časa ni premaknila z mrtve točke.

Zakaj vodstvo IMP SKIP nepremičnin ni prodalo neposredno Merkurju, ko pa je bilo jasno, da bi tako zaslužili skoraj dvakrat toliko in prisilna poravnava morda sploh ne bi bila nujna? Poznanstvo med Droljcem in direktorjem podjetja Alfatech Marjanom Jesihom naj bi izviralo iz preteklih let. Start naj bi namreč nekaj časa vodil računovodstvo za vse velike preprodajalce zelenjave pri nas, Alfatech pa je eden od ustanoviteljev podjetja Jesih & Šubic, ki se ukvarja z uvozom južnega sadja.

Ključno vprašanje seveda je, zakaj je Droljc sploh vstopil v IMP SKIP? Mu je res tako zanimivo reševati podjetja v slabem finančnem stanju? Ali pa drži namig, da je samo tako lahko prišel do proračunskih sredstev iz različnih razpisov in da mu je pri tem izdatno pomagal prav Šuštar? Za pridobitev denarja je Droljc potreboval fasado in zanjo je odlično služil IMP SKIP.

Podobno fasado naj bi si omislil tudi s podjetjem KOOP iz Mojstrane, ki ga prav tako najdemo na razvpitem seznamu prejemnikov nepovratnih sredstev gospodarskega ministrstva (dobilo je 22 milijonov tolarjev). Droljc naj bi podjetju pomagal pri najetju vsaj dveh posojil. Prvo posojilo v višini 25 milijonov tolarjev naj bi KOOP dobil junija 1996 od SRD-a. Aprila 1999, ko je nadzorni svet na SRD vodil Šuštar, so mu posojilo reprogramirali z zapadlostjo 31. marca letos, pri čemer so vsoto dvignili s 25 na 35,9 milijona tolarjev. Lani je KOOP najel še 68 milijonov tolarjev posojila pri Faktor banki. Poroštvo za najetje posojila je dal SRD. Še isti dan, ko je bilo podjetju KOOP nakazano bančno posojilo, naj bi približno dve tretjini tega posojila oziroma 46 milijonov tolarjev romalo na Startov račun. Dan pozneje pa naj bi Start 45 milijonov tolarjev nakazal na račun jeseniškega podjetja Oniks, ki je večinski lastnik podjetja KOOP. V zameno je Start dobil dodatnih 14 odstotkov delnic v podjetju KOOP, tako da jih ima danes že 19 odstotkov. Zakaj je direktor podjetja KOOP Sašo Piber privolil, da za svoje podjetje obdrži le tretjino posojila, odplačevati pa ga mora v celoti, pa za zdaj ostaja brez odgovora.