Dr. Andrej Bajuk

Ko je novi predsednik slovenske vlade dr. Andrej Bajuk na štadion slovenske politike v prvih dneh letošnjega junija pripeljal svojo ekipo, je ta dokaj spodobno igrala na sredini terena. Ekipa je vedela, kako naj se postavi, vedela je, kam naj postavi podporne člane ekipe, tudi žogo je znala zadrževati. Težave pa so se dogajale v napadu in obrambi. Slabosti v obrambni igri Bajukove ekipe niso povezane z napadalnimi akcijami opozicije. Glavnih težav torej niso povzročali prodori opozicije po levem krilu, pač pa si je Bajukova ekipa zabila nekaj avtogolov. V napadu pa Bajukova ekipa ni izkoristila priložnosti, ki jih je imela.

Kaj se je dogajalo v obrambi? Ko je vlada dr. Andreja Bajuka prevzela oblast, je ugotovila, da ima hude proračunske težave. V pokojninski blagajni je zijala velika luknja, znaten del proračunskega denarja je bil porabljen ali vsaj rezerviran, vlada pa si je zastavila vprašanje, kaj naj stori. Mesec dni in pol je vlada razpravljala, kako naj se loti varčevanja. Ko se je izkazalo, da se pri pripravi varčevalnega programa zatika, je vlada zamenjala taktiko. Kaj pa, če problem tiči drugje? Morda pa davkarija ne pobere dovolj denarja? Ali davčni zavezanci skrivajo denar? Smo davčne zavezance dovolj oželi? Ocena Bajukove vlade je bila jasna. V Sloveniji obstajajo podjetja, ki davčnih obveznosti ne plačujejo. Kriv je direktor davkarije. Na seji vlade so si začeli podajati žogo. Kaj storiti s šefom davkarije? Ga lahko odstavimo? Finančni minister je rekel, da se s tem ne strinja. Vlada pa je vendarle sklenila, da šefa davkarije odstavi. Kdo bo novi šef? Direktorica naj postane Romana Logar, nekdanja direktorica SDK-ja in državna sekretarja v finančnem ministrstvu. Predlog, naj Romana Logar postane direktorica davčne uprave, bi moral podpisati finančni minister Zvone Ivanušič. Vendar minister tega predloga ni hotel podpisati. Predsednik vlade dr. Bajuk je vztrajal. Finančnemu ministru je napisal obvezno navodilo, naj Romano Logar postavi za direktorico davkarije. Minister spet ni hotel. Predsednik vlade je vztrajal. Minister se ni pustil. Zakon je jasen, je trdil minister. Šefa davkarije predlaga finančni minister. In tudi njegovo odstavitev predlaga minister. Odstavitev je bila nezakonita. Bajukova ekipa si je še vedno podajala žogo, še vedno je bila pred lastnim golom, podaje so bile vedno bolj tvegane. Tik pred volitvami si je vlada zabila avtogol. Predsednik vlade je v parlament poslal zahtevo, naj ta odstavi finančnega ministra. Odstavljeni direktor davkarije pa je tožil vlado, če da ni bil odstavljen na predpisan način. Igranje z žogo pred svojim golom se je končalo tako, da je sodišče pritrdilo odstavljenemu direktorju davkarije. Njegova odstavitev je bila izvedena na nezakonit način, zato je nična. Ker je dr. Bajuk razrešitev finančnega ministra predlagal v dneh, ko parlament ni več obratoval, tudi poslanske razprave o krivdi in grehu ministra Ivanušiča ni bilo. Problem proračunske luknje pa tudi ni bil rešen.

Sorodnih peripetij, ki so se končale z avtogolom, je bilo več. Vlada je denimo Beneško komisijo vprašala, ali je slovenski parlament postopal korektno in skladno z evropsko pravno tradicijo, ko je sklenil z ustavnim dopolnilom rešiti nekaj let trajajočo zagato glede volilnega sistema. Vlada se je na Beneško komisijo obrnila zato, ker je bila prepričana, da bo ta ugledna svetovalna institucija ocenila, da je bila poteza slovenskega parlamenta čudna. Beneška komisija pa dvomom glede slovenskega volilnega sistema in potez slovenskega parlamenta ni imela. Ravno obratno. Beneška komisija je izrazila dvom glede slovenske zakonodaje, ki ureja področje raznih referendumov.

Kaj pa igra Bajukove ekipe v napadu? V trenutku, ko je Bajukova ekipa prevzela nadzor nad terenom, se je zdelo, da bo skušala najti kakšno odmevno nepravilnost Drnovškove postave. Prvi napadi so izgledali obetavno. Dr. Peter Jambrek je v eni od blagajn notranjega ministrstva odkril seznam zlatih predmetov, deponiranih v trezorju Banke Slovenije. Izkazalo pa se je, da so "zlate rezerve" nastale nekoč zdavnaj, pred desetletji. Zasluga dr. Jambreka je, da je zaklad legaliziral. Druga priložnost za zadetek se je pojavila, ko je novi direktor kriminalistične policije Dušan Mohorko v blagajni odkril za dober milijon nemškim mark gotovine. Izkazalo pa se je, da se je gotovina nabirala celo desetletje, pod vsemi notranjimi ministri in pod vsemi šefi kriminalistične policije. Zasluga novega vodstva policije je, da je gotovina legalizirana in da je lahko knjižena v proračun. Golov pa ni bilo.

Tretja polpriložnost se je pojavila sredi avgusta. Na ministrstvu za gospodarske dejavnosti so našli nenavadni predmet. "Je to prisluškovalna naprava?" so se vprašali. "Nas je prejšnja ekipa ozvočila?" Zdelo se je, da gre za obetavno priložnost. Potem pa so začeli napadalci Bajukovega moštva komplicirati. Namesto da bi žogo podali policiji, ta pa bi povedala, kaj so na ministrstvu za gospodarstvo odkrili, je ministrstvo za gospodarstvo za mnenje vprašalo pripadnika ene od tajnih služb in zasebno varnostno agencijo. "Gre za prisluškovalno napravo," sta ocenila dva neodvisna amaterska vira. Minister dr. Jože Zagožen je sklical tiskovno konferenco, razkazal najdeni predmet in podčrtal, da gre za hudo svinjarijo. Prekršek v kazenskem prostoru? Je nekdo iz Drnovškove ekipe v kazenskem prostoru skušal spotakniti ministra za gospodarstvo? Dr. Jože Zagožen je bil prepričan, da bi moral sodnik piskati enajstmetrovko. Potem pa je na prizorišče zločina prišla še policija in si najdeni predmet natančneje ogledala. Sledil je preobrat. Najdeni predmet ni prisluškovalna naprava. Gre za staro slušalko in še starejšo baterijo. Na političnem igrišču se je pripetil dogodek, ki se je nekaj mesecev kasneje ponovil na nogometni tekmi med Slovenijo in Švico. Amir Karič je tedaj pritekel v švicarski kazenski prostor, se vrgel po tleh in zahteval enajstmetrovko. Neusmiljeni sodnik pa mu je zaradi simuliranja prekrška pokazal rdeči karton. Ker je policija sporočila, da v kazenskem prostoru ni bilo prekrška, saj najdeni predmet ni prisluškovalna naprava, pač pa stara baterija, je bil minister Zagožen strašno jezen. Odgovoril mu je direktor policije Marko Pogorevc. Ni mu pokazal rdečega kartona, povedal pa mu je, da so minili časi, ko so politiki odločali, kaj je kaznivo dejanje in kaj ni. Kar je še huje od rdečega kartona.

Novinec na sceni

Dr. Andrej Bajuk je v reprezentanco strank slovenske pomladi povabil nekaj dobrih igralcev. Ob sestavljanju ekipe pa specifičnih lastnosti teh igralcev ni poznal. Ni vedel, da nekateri člani njegove ekipe hitro padejo po tleh, se valjajo po blatni travi in tulijo, da se je zgodil prekršek. Ni vedel, da se nekateri člani ekipe ne marajo. Ni vedel, da nekateri niso dovolj psihično pripravljeni. In da so nekateri virtuozi v slabi fizični kondiciji. Da nekateri ves čas solirajo. Ne podajo žoge. Tudi tega ni vedel, da mora ministra Janšo, ki naj bi bil steber obrambe, ves čas opozarjati, naj ne stoji v nedovoljenem položaju. Slovenski politični navdušenci, ki dogodke na političnem štadionu spremljajo dalj časa, te specifične lastnosti igralcev poznajo. Dr. Bajuk pa je spominjal na nogometnega stratega, ki je sicer redno bral poročila z nogometnih tekem, vendar igralcev lastne ekipe ni nikoli videl na terenu. Sliko o tem, kaj se dogaja v Sloveniji, si je ustvaril med pogovori z dobro obveščenimi, a pristranskimi navijači. Ker je spraševal le navijače z desne tribune, je sicer relativno natančni sliki, ki si jo je ustvaril, manjkala prostorska dimenzija.

Kar ne preseneča. Dr. Bajuku se je film v letu 2000 odvrtel enostavno prehitro. Na začetku leta je živel v Parizu, kjer je služboval kot visoki uradnik Inter-ameriške razvojne banke. Februarja letos se je začelo šušljati, da bi dr. Andrej Bajuk lahko prevzel vodenje strateškega sveta Koalicije Slovenija, nekakšnega možganskega trusta strank slovenske pomladi. Marca je strateški svet začel delovati. Aprila je dr. Bajuk kandidiral za podpredsednika združujoče se SLS+SKD. Nekaj ur zatem, ko sta se stranki združili, je že kandidiral za predsednika vlade. Maja je bil za predsednika vlade tudi izvoljen. Junija je vlada, ki jo je predlagal, v parlamentu zbrala potrebnih 46 glasov. Dr. Bajuk je torej februarja letos sklenil, da bo s teoretičnimi nasveti pomagal enemu od slovenskih nogometnih klubov, že čez štiri mesece pa je postal prvi mož nacionalne reprezentance.

Vizija

Kljub temu, da je bil dr. Bajuk nekaj mesecev predsednik slovenske vlade, je težko rekonstruirati, kakšen je njegov politični profil. Parlamentarni nastopi so bili zmerni, a splošni. V medijih se je pojavljal malo, k rekonstrukciji njegovega političnega profila in biografije pa je še največ prispeval intervju, poleti objavljen v Mladini. K rekonstrukciji političnega profila dr. Andreja Bajuka lahko nekaj malega prispeva tudi njegovo predavanje na simpoziju, ki ga je januarja 1999 organiziral papeški svet za kulturo, kjer je govoril o ekonomiji in kulturi. Iztočnica predavanja je tranzicija. Kaj storiti z državami, ki so se rešile spon socializma? Dilema, ki se je je lotil dr. Bajuk, seveda ni nova. Vprašanje, kako pripotovati iz socializma, si je v knjigi "Pot iz socializma" postavljal že dr. Marko Kremžar, v Argentini živeči Slovenec. Le da si je dr. Kremžar to vprašanje zastavljal leta 1983, ko je bil socializem še pri močeh, dr. Bajuk pa šestnajst let kasneje, ko je socializem že poginil. Zanimivo je, da ne dr. Kremžar ne dr. Bajuk ne navijata za liberalni kapitalizem. Dr. Kremžar je leta 1983 govoril o ljudskem kapitalizmu, dr. Bajuk pa je med lanskim predavanjem govoril o pomenu socialnega kapitala in participacije. Ob tem je citiral poslanico papeža Janeza Pavla II. Centessimus Annus, da po porazu realsocializma kapitalizem ni edini možni model ekonomske organiziranosti. Dr. Bajuk je torej eden od iskalcev "tretje poti", kompromisa med kapitalizmom in ekonomskim modelom, v katerem bi bila zagotovljena tudi participacija prebivalstva. Le da Bajukove "tretje poti" ne smemo mešati s "tretjo potjo", o kateri govori Združena lista. Dr. Bajuk o socialnem kapitalu in participaciji namreč razmišlja v kontekstu prenove krščanske kulture.

Je teoretični temelj, ki ga je dr. Bajuk predstavil januarja lani, vplival na njegovo letošnje praktično ravnanje? Imperativ, da mora biti zagotovljena participacija prebivalstva, je morda vplival na Bajukovo vztrajanje, da mora parlament potrditi večinski volilni sistem, ki je bil menda sprejet na referendumu leta 1996. Ko se je predsednik združene SLS+SKD dr. Franc Zagožen odločil, da problem volilnega sistema pomaga rešiti tako, da bi parlament z ustavnim dopolnilom in ustavnim zakonom ustoličil proporcionalni volilni sistem, je Bajuk zapustil združeno SLS+SKD in ustanovil lastno stranko, Novo Slovenijo. S to gesto pa je še dodatno povečal napetosti v koaliciji, ki jo je vodil. Napetosti so se končale z volilnim porazom.

Neolikani navijači?

Stranke, ki so sestavljale Bajukovo vlado, so na oktobrskih volitvah prepričale le tretjino volilnega telesa. V zadnjih tednih smo pogosto slišali, da so za volilni rezultat krivi pristranski poročevalci, torej mediji. Kdo je najbolj neotesano kritiziral vlado dr. Andreja Bajuka? Delo? Dnevnik? Mladina? Radio Slovenija? TV Slovenija? Ne bo držalo. Eno najbolj ostrih kritik Bajukove vlade je namreč objavil Financial Times, sicer rahlo dolgočasni londonski finančni dnevnik. In najostrejši sogovornik Financial Timesa ni bil kak predstavnik sil kontinuitete, kot se reče, pač pa britanski veleposlanik v Ljubljani, David Lloyd. "Ob nekaterih zamenjavah, ki so bile narejene v poslovnem svetu, kar okameniš," je kadrovsko politiko vlade, ki je oblast prevzela z enim samim glasom večine, komentiral veleposlanik Združenega kraljestva. Kot britev ostro kritiko o poslovanju Bajukove vlade je objavil tudi konservativni Frankfurter Allgemenie Zeitung. Vladi je očital nesposobnost in zapletanje v notranje spore.

Teorija, da so slovenski mediji proti Bajukovi vladi sklenili nekakšen kartelni dogovor in vsi po vrsti usekali po novincu na slovenski politični sceni, sicer zveni atraktivno, vendar ne more pojasniti, zakaj so po Bajukovi vladi udarili tudi zahodni mediji, neobremenjeni z zgodbo o silah kontinuitete in slovenski pomladi. Ker so prenekateri zahodni novinar oglasi tudi na Mladini, lahko vsaj za silo sklepam, zakaj so o vladi dr. Bajuka pisali ostreje kot slovenski tisk. Na vrata Bajukovega kabineta so pogosto trkali poročevalci velikih in uglednih zahodnih časopisov, a do predsednika vlade niso prišli. Ob koncu poletja sem sedel s poročevalcem hamburškega Spiegla; do predsednika vlade ni mogel priti, vendar so mu vladni uradniki zagotovili, da bodo našli drugega spodobnega sogovornika iz vladnega vrha. Ni bil najbolj srečen, a se mu je zdelo, da bo tudi obljubljeni sogovornik dovolj dober. Potem pa je zazvonil telefon; sporočili so mu, da tudi Bajukovega nadomestka ne bo. Bil je zelo slabe volje. Novinarjem, ki delajo za medijske korporacije, se zdi nerazumljivo, če predsednik vlade neke male države za njih nima časa.

Če bi svetovalci dr. Andreja Bajuka predsedniku vlade položili na srce, naj več občuje z domačim in tujim tiskom, bi mu bili mediji nedvomno bolj naklonjeni. Londonski The Economist je denimo zapisal, da je dr. Bajuk argentinski bančnik. Podatek ni povsem točen. V Argentini se dr. Bajuk z bančništvom v resnici ni ukvarjal. Res je, da je argentinski državljan, da je v Argentini študiral ekonomijo, res pa je tudi, da je doktoriral v Kaliforniji, na univerzi Berkeley, ki je ob koncu šestdesetih let slovela kot epicenter svetovnega študentskega in mirovnega gibanja. Res je sicer, da je v Argentini predaval, vendar je bančno kariero začel v Washingtonu ter jo nadaljeval v Parizu.

Bolj nerodna pa je druga poanta članka, objavljenega v The Economistu. Avtor je citiral naključno sogovornico, ki je sredi Ljubljane srkala kapučino. "Videti smo kot kaka banana republika," je dekle komentiralo Bajukovo izvolitev. Morda je bil ob izvolitvi ta komentar pretiran. Na vsak način pa bi bil na mestu ob odhodu Bajukove vlade. Ta je namreč na zadnji seji sklenila, naj ministrstvo za notranje zadeve zagotovi stalno prisotnost slovenskih policijskih sil v štirih zaselkih, ki ležijo na levem bregu Dragonje. Torej na ozemlju, na katerega se lahko po cesti pride le tako, da prečkaš slovensko-hrvaški mejni prehod. Bajukova vlada je vedela, da sama za izvršitev sklepa ne bo imela časa. Izvršitev sklepa bi lahko vodila celo v obmejni spopad. Sklep, ki bi lahko pripeljal celo do oboroženega konflikta, je diktiral dr. Bajuk osebno. Z vojno in mirom pa se igrajo v banana republikah.

Dr. Bajuk je imel ob diktiranju sklepa o policijski zasedbi ozemlja, ki leži na levem bregu Dragonje to smolo, da kot otrok ni hodil na morje v Istro. Ko sem bil jaz majhen in smo se peljali na morje, je oče na mostu čez Dragonjo vedno zatrobil. "Zdaj pa nismo več v Sloveniji," je povedal.