Obtožnica za silake

Afere, ki so se začele valiti sredi leta 1992 in so se končale sredi leta 1994 imajo en skupni imenovalec. Trgovino z orožjem. Prva afera se je pripetila v Celovcu. In epilog se je prav tako pripetil v Celovcu. Simptomi afer, tisto, kar je prišlo na površje, so različni. Enkrat so afere izgledale kot prekoračitev pooblastil. Drugič so izgledale kot poskus ugrabitve. Tretjič kot eksplozija pod avtomobilom poslanca. Četrtič kot ponarejanje dokumentov in podtikanje papirjev vohunu nasprotne strani. Kdo je bil nasprotna stran? Vloge so se menjavale, organizacije, ki so si stale nasproti, so se spreminjale ali cepile. Jeseni 1992, ko so začeli podatki curljati v javnost, sta si nasproti stala varnostni organ ministrstva za obrambo (Vomo) in varnostna informativna služba (VIS), ki jo je tedaj vodil dr. Miha Brejc. V naslednjih mesecih je v prepleteno igro vstopila kriminalistična služba. VIS je udaril po Vomu, Vomo je vrnil udarec VIS-u in kriminalistični policiji, kriminalistična policija pa je brskala po drobovju obrambnega ministrstva. Vmes so se na odru pojavljali vojaški in policijski specialci. Rekviziti, uporabljeni na odru in pod njim, so bili najrazličnejši: od sofisticiranega strelnega orožja z laserskim merilnikom do zastarelih in zmahanih pisalnih strojev. Januarja 2001 sta delni epilog dobila dva simptoma spopadov, ki so se odvijali med letoma 1992 in 1994. Ljubljansko okrožno tožilstvo je vložilo ovadbe zoper pripadnike specialne brigade Moris, ki so marca 1994 aretirali in pretepli Milana Smolnikarja, tedaj sodelavca kriminalistične policije. Major Ladislav Troha pa je v pogovoru za dnevnik Večer zatrdil, da naj bi bombo, ki je 13. aprila 1993 počila pod avtomobilom Zmaga Jelinčiča, tedaj predsednika parlamentarnega odbora za obrambo, podstavili pripadniki specialne brigade Moris. Kot rečeno: pretep v Depali vasi je simptom, vrh ledene gore neke druge zgodbe, zgodbe o trgovini z orožjem. Če drži trditev majorja Trohe, je tudi eksplozija pod Jelinčičevim avtomobilom simptom istega spopada.

Zgodba se je 23. junija 1992 začela v Celovcu. Ekipa pripadnikov obrambnega ministrstva in podjetnikov je odpotovala v Celovec na pogovor z grškim trgovcem z orožjem, ki ni izpolnil vseh dogovorjenih obveznosti. Pogovor se je končal nesrečno, saj je ekipa pripadnikov obrambnega grškega trgovca hotela na silo odpeljati v Slovenijo, a se je v prisilno potovanje proti Sloveniji, ki je spominjalo na ugrabitev, vmešala avstrijska policija in aretirala pet pripadnikov obrambnega ministrstva oz. podjetnikov. Zaprte slovenske državljane je bilo treba rešiti, Vomo jim je poiskal odvetnika, avstrijski pravosodni organi pa so bili prizanesljivi. Avstrijsko pravosodje dogodka ni okvalificiralo kot poskusa ugrabitve, pač pa kot "prisiljenje". Nekaj mesecev kasneje so podatki o nesrečni ekspediciji prišli do VIS-a, od tam pa do Mladine. Tako se je začelo.

Neprijetna vprašanja

Nadaljevalo se je po volitvah, ki so se pripetile decembra 1992. Sestaviti je bilo treba vlado, kandidat za obrambnega ministra je postal Janez Janša, predsednik parlamentarnega odbora za obrambo pa je postal kontroverzni Zmago Jelinčič. Jelinčič je še jeseni 1992 vzbujal vtis, da strašansko ceni delovanje obrambnega ministrstva in slovenske vojske, ki je tedaj še nosila ime teritorialna obramba. Oktobra 1992 je odpotoval celo do Kočevske reke, da bi poveljniku specialne brigade Moris Tonetu Krkoviču osebno podelil odlikovanje Slovenske nacionalne stranke. Enako odlikovanje je želel vročiti tudi Janezu Janši in načelniku republiškega štaba TO Janezu Slaparju, a sta se izkazani časti izognila. Ko je Jelinčič januarja 1993 prevzel vodenje parlamentarnega odbora za obrambo, se je moral na odboru predstaviti tudi kandidat za obrambnega ministra Janša. Jelinčič je pozabil na oktobrski čas, ko je obrambnikom še pel himne, pač pa na ministrskega kandidata Janšo naslovil kup zoprnih vprašanj. Med drugim ga je spraševal tudi o orožarskih poslih. In, seveda, skladno s svojo tedanjo politiko je ministrskemu kandidatu očital, da v svojih vrstah zaposluje preveč "južnega kadra". 13. aprila je pod Jelinčičevim avtom počilo. 20. julija je bombica padla tudi na Jelinčičev lik in delo. Tisk je namreč objavil dele Jelinčičevega dosjeja s konca osemdesetih let, ko je ta kot "nezanesljiv vir" sodeloval s službo državne varnosti.

Jelinčič ni bil edini poslanec, ki so ga zanimali orožarski posli. Seznam vprašanj o orožarskih poslih je 27. maja 1993 v obliki poslanskega vprašanja napisal tudi poslanec Združene liste Jože Jagodnik. Obrambno ministrstvo je odgovorilo na pomenljiv način. 20. julija 1993, na dan, ko je tisk objavil Jelinčičev udbaški dosje, je Janša na mariborskem letališču občinstvu razkazal kontejnerje z orožjem, ki so na mariborsko letališče menda pripotovali na nezakonit način. Z razkritjem kontejnerjev je po eni strani odgovoril zvedavemu mariborskemu poslancu Jagodniku, po drugi strani pa je konflikt, ki se je odvijala na osi med obrambnim ministrstvom in VIS-om, dobila novo dimenzijo. Transport orožja, ki je čakalo, da bo prepeljano v Bosno, je namreč nadzoroval VIS, torej institucija, ki je ob koncu leta 1992 v javnost frcnila podatek, da so se pripadniki obrambnega ministrstva poleti 1992 hudo opekli, ko so grškega trgovca z orožjem na zelo sporen način opozorili, da ni izpolnil vseh dogovorjenih obveznosti. Nad operativno platjo varovanja transporta orožja proti Bosni je bdel Silvo Komar, ki je bil ob koncu osemdesetih let kot izvršni sekretar CK-ja, zadolžen za obrambo, eden tesnejših sodelavcev Milana Kučana.

Z odkritjem orožarskega tovora, najdenega na mariborskem letališču, se je os VIS - Vomo spremenila v trikotnik. Orožarske posle je začela intenzivno preiskovati kriminalistična policija. Kriminalisti so se po eni strani ukvarjali z ozadjem mariborskega odkritja, po drugi strani pa so se začeli zbirati tudi informacije o ostalih orožarskih poslih. Nekaj tednov po odkritju mariborskega orožja so kriminalisti vzpostavili prvi stik z Milanom Smolnikarjem, nekdanjim uslužbencem Morisa. Smolnikar je kriminalistom med prvim sestankom pripovedoval o sumih, ki se tičejo Morisovega trgovanja z orožjem.

Kriminalisti so že v tednih po eksploziji pod Jelinčičevim avtomobilom ugotovili, da preiskava ne teče gladko. Sumili so namreč, da naj bi eksplozivno telo podtaknili pripadniki Morisa. Sumov tedaj niso mogli potrditi; ugotovili pa so, da na relaciji med ministrstvom za obrambo in kriminalisti prihaja do kratkih stikov. Sredi poletja 1993 se je začel tvegan poker. V parlamentu so čakala vprašanja o orožarskih poslih. Janša je nanje odgovoril z razkritjem mariborskega orožarskega transporta. Implicitna poanta razkritja je bila jasna: "V ilegalno orožarsko trgovino ni vpleteno obrambno ministrstvo, pač pa VIS. Natančneje: nad ilegalnimi transporti je bdel Silvo Komar, nekdanji tesni sodelavec Milana Kučana."

Varnostno-informativna služba, ki so jo pretresale stalne zamenjave, je bila z mariborsko afero potisnjena ob zid. Z inidici o zakonitih trgovskih poslih in bogatenjem na račun ilegalne trgovine se je ukvarjala kriminalistična policija. Milana Smolnikarja so angažirali kot tajnega sodelavca. Smolnikar je skušal indice o nezakonitih poslih dokumentirati. Pojavili so se dokumenti o orožarski trgovini, v katero je bilo domnevno vpleteno obrambno ministrstvo. Sledil je nenavaden preobrat. Pojavljati se je začelo vedno več zaupnih dokumentov o domnevnih orožarskih poslih obrambnega ministrstva. Naknadna analiza je pokazala, da je znaten del dokumentov, ki govorijo o orožarskih poslih, ponarejen. S tem, ko so začeli krožiti ponaredki, so verodostojnost izgubljali tudi originali. Vsi dokumenti, ki so govorili o orožarskih poslih, so devalvirali.

Obračun pri pekarni piškotov

20. marca 1994 zvečer je ekipa Morisovih specialcev v Depali vasi Milana Smolnikarja aretirala. Specialci, ki jih je vodil major Darko Njavro, so bili oblečeni v vojaške uniforme, nekateri so bili zakrinkani, oboroženi so bili z avtomatskim orožjem. Ker se je Smolnikar zaklenil v avto, so razbili stekla in ga na silo izvlekli iz njegovega BMW-ja. V avtu so našli tudi paket dokumentov, menda zaupne narave. Smolnikarja so prepeljali do sedeža Voma, od tam pa v bolnišnico, ker je bil precej prebunkan. Obrambno ministrstvo je ob aretaciji sporočilo, da je Smolnikar vohunil. V javnosti pa se je zastavilo drugo vprašanje: ali vojska sploh ima pooblastila, da se loti civilne osebe - četudi je te civilne osebe v resnici policijski sodelavec. Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek je sklenil obrambnega ministra Janšo odstaviti, češ da je "objektivno odgovoren" za prekoračitev pooblastil in vmešavanje specialcev v civilno sfero. Notranje ministrstvo je zoper specialce napisalo kazensko ovadbo. Obrambno ministrstvo pa je prepričevalo občinstvo, da zakonodaja Vomu vendarle daje pooblastil, da ukrepa proti osebi, ki deluje proti oboroženim silam. Del pravnikov je tedaj trdil, da zakon o obrambi pripadnikom Voma ne dopušča, da bi delovali proti civilnim osebam, pač pa naj bi smeli delovati le znotraj obrambnih sil. Pravniki obrambnega ministrstva za so dokazovali, da zakon o obrambi Vomu ukrepanje omogoča.

Izgubljeni pisalni stroj

Ob policijski analizi domnevno zaupnih dokumentov, ki jih je dobival Smolnikar, se je izkazalo, da je del dokumentov v resnici najverjetneje ponarejen. Kriminalisti so sumili, da je dokumente o orožarskih poslih ponarejal pripadnik Morisa Mitja Kunstelj in jih plasiral Smolnikarju. Zaradi suma kaznivega dejanja ponarejanja dokumentov je policija zoper Kunstlja podala kazensko ovadbo. Na tožilstvu sta se tako znašli dve ovadbi. Prva je govorila o sumu prekoračitve pooblastil, druga pa o sumu ponarejanja dokumentov. Zadevi sta vsaj deloma povezani. Če bi se res izkazalo, da je bil znaten del dokumentov ponarejen in da je pripadnik Morisa Smolnikarju zavestno podtikal falsificirane vojaške skrivnosti, bi to hkrati pomenilo, da je pripadnik Morisa Smolnikarja napeljeval k vohunjenju, saj mu je nastavil vabo, narejeno iz ponaredkov. Smolnikarjev vohunski izplen bi bil v resnici ničen, saj bi med domnevnim vohunjenjem v resnici izvohal le ponaredke. To pa bi pomenilo, da so ga Morisovci v resnici brutalno aretirali zaradi vohljanja za ponaredki.

Policijska teorija, da so dokumenti, ki jih je Mitja Kunstelj prinašal Milanu Smolnikarju, ponarejeni, je imela eno šibko točko. Če bi res želeli dokazati, da so dokumenti ponarejeni, bi morali najti materialni dokaz, torej pisalni stroj, na katerem so domnevni ponaredki nastali. Kriminalisti pisalnega stroja niso našli. Zato pa je 30. oktobra 1996 obveščevalno varnostna služba, naslednica Voma, ljubljanskemu okrožnemu državnemu tožilstvu vendarle sporočila, da so zgodbo o pisalnem stroju rekonstruirali. Paradoksalno, zgodba o pisalnem stroju nas na nenavaden način vrne v leto 1992, torej v čas, ko se je v Celovcu pripetil poskus, da bi grškega trgovca z orožjem, ki ni izpolnil dogovorjenih obveznosti, na silo prepeljali v Slovenijo. Lastnik pisalnega stroja je bil namreč vrhniški podjetnik R.K., isti človek pa je bil poleti 1992 član neuspele celovške ekspedicije. Pri vrhniškem podjetniku R.K se je maja 1994 oglasil uslužbenec VOMA Andrej Podbregar in mu zasegel pisalni stroj. Pomenljivo je, da je bil tudi Andrej Podbregar udeleženec celovške ekspedicije. Poročila OVS-a, ki je nastalo oktobra 1996, navaja, da je vodstvo OVS-a Podbregarju večkrat naročilo, naj zaseženi pisalni stroj dostavi na sedež OVS-a, vendar tega ni storil. Andrej Podbregar je bil - mimogrede - tudi eden od udeležencev dogodka pri Depali vasi. Andrej Podbregar je sporni pisalni stroj na OVS dostavil šele 23. oktobra 1996. OVS v poročilu, poslanem okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani, navaja, da je bil sporni pisalni stroj po pričevanju Andreja Podbregarja v hrambi pri Darku Njavru, nekdanjem pripadniku Morisa. Torej pri osebi, ki je marca 1994 neposredno vodila operacijo, izvedeno pri Depali vasi.

Čas je medtem tekel. Junija 1996 je tožilka Barbara Brezigar zavrgla ovadbe, vložene zaradi suma prekoračitve pooblastil. Tudi z ovadbo, vloženo zaradi suma ponarejanja dokumentov, se, kolikor nam je znano, ni zgodilo nič. Pisalni stroj, na katerem so najverjetneje nastajali ponarejeni dokumenti o orožarskih poslih in spornih dejavnostih Morisa ter Voma, usmerjenih v civilno sfero, (ti ponaredki pa so zmanjšali verodostojnost originalov), je bil sicer identificiral, ni pa dobil vloge materialnega dokaza.

Ker je tožilka Barbara Brezigar zavrgla ovadbe, se je Milan Smolnikar avgusta 1996 odločil, da bo od preiskovalnega sodnika pregon storilcev zahteval sam, kot zasebnik. Preiskovalni sodnik je pritrdil argumentom Milana Smolnikarja in njegovega odvetnika Stojana Zdolška. S tem ko je preiskovalni sodnik uvedel preiskavo, so se v zadevo ponovno vključili tožilci. Pregon osumljencev je prevzelo ljubljansko okrožno sodišče. 5. januarja je ljubljansko okrožno tožilstvo vložilo obtožnico zoper štiri pripadnike Morisa, češ da so marca 1994 prekoračili pooblastila.

Afera Depala vas bo torej epilog dobila na sodišču. Glede na naravo zadeve sodni postopek ne bo enostaven. Zaradi višine političnih stav lahko tudi po odločitvi prvostopenjskega sodišča pričakujemo nadaljevanje sodnih postopkov. Ker je vprašanje, do kod sežejo pristojnosti varnostnih struktur obrambnega ministrstva, zanimivo tudi z ustavnega in predvsem civilizacijskega vidika, lahko tvegamo z napovedjo, da bi se zadeva utegnila razplesti šele na ustavnem sodišču.

Ne bo pa odveč, če ponovimo oceno iz uvoda: incidenti, ki so se dogajali med letoma 1992 in 1994, so zgolj simptomi neke druge zgodbe. Zgodbe o orožarskih poslih. Afera Depala vas bo dobila sodni epilog. Orožarske zgodbe pa so daleč, daleč od epiloga.