Marjanova zadnja večerja

skupine Telekom" za leto 2000 znašal okrog 6 milijard tolarjev. Leta 1999 je Telekom Slovenije pridelal skoraj 7.9 milijard, hčerinska firma Mobitel pa 3.2 milijardi SIT dobička.

Za preživetje gre. In to trojno. Najprej za preživetje Slovenije in njenega gospodarstva. Slovenija potrebuje, če želi narodno gospodarstvo dobro uspevati, zmogljive, sodobne in cenovno dostopne telekomunikacijske storitve. Potem gre za preživetje podjetja Telekom. Slovenski Telekom, ki si je pred leti omislil tudi vzdevek "nacionalni operater telekomunikacij", z liberalizacijo telekomunikacij ne bo več "nacionalni operater", pač pa le še eden od ponudnikov. Preživeti bo moral v konkurenci bolj specializiranih ponudnikov, morda bo na slovenski telekomunikacijski trg vstopila še kakšna multinacionalka. In tretji, ki se bori za preživetje? To je predsednik uprave Telekoma, naš Marjan Podobnik. Pri štiridesetih letih je Podobnik še premlad, da bi na javni sceni lahko nastopal kot nekdo, ki je zgolj "bivši". Bivši predsednik stranke, bivši podpredsednik vlade, bivši ... - no, saj ni važno.

Ali obstaja formula, ki bi omogočila, da se vsem trem nastopajočim račun izide? Da preživijo vsi trije. Vprašanje. Vladno koalicijo vodi politična stranka, ki v programu obljublja razcvet telekomunikacij. Razcvet je nujen, da bi gospodarstvo ostalo učinkovito. Razvoj telekomunikacij pa je možen le, pravi LDS-ovski program, če bodo te liberalizirane in če bosta dve veliki telekomunikacijski podjetji, v katerih ima država prevladujoč lastniški delež, torej Telekom in Mobitel, privatizirani.

Interes Telekoma se s programom največje vladne stranke ne rima najbolj. Liberalizacija telekomunikacij za Telekom pomeni predvsem to, da bodo tiste storitve, ki so v tem trenutku najbolj dobičkonosne, želeli izvajati tudi drugi ponudniki. V evropskih državah, ki so se odločale za liberalizacijo, so nacionalni telekomi novim igralcem na trgu zelo radi nagajali, iskali so luknje v zakonodaji, da bi vstop novih igralcev otežili in omejili. Glede na to, da je slovenski Telekom eno najmočnejših podjetij in da gre za veliki gospodarski sistem z lastnimi interesi, lahko pričakujemo, da liberalizacija tudi pri nas - tako kot drugod - ne bo tekla gladko. Konec koncev, gre za interes gospodarskega sistema, v katerem službuje okrog tri tisoč ljudi.

In Podobnik? Od lanskega aprila ni več predsednik stranke. Od lanskega junija ni več podpredsednik vlade. Res pa je, da ga je vlada, ki jo je vodil dr. Andrej Bajuk, takoj zatem, ko je zapustil vladno palačo, postavila za predsednika uprave Telekoma. Podobnik je tako v roke dobil krmilo podjetja, ki se je v drugi polovici devetdesetih let redno uvrščalo na sam vrh top liste najbolj dobičkonosnih slovenskih podjetij. Telekom je leta 1999, ko ga je še vodil Peter Tvež, pridelal skoraj 8 milijard SIT dobička, leto poprej pa dobrih 7 milijard. Biti prvi človek podjetja, ki pridela tolikšen dobiček, je zelo ugledna funkcija. Ko je bil Podobnik postavljen na položaj predsednika uprave Telekoma, je bil to eden največjih kadrovskih hecov. Nerodno pa je, ker je SLS+SKD, stranka, katere podpredsednik je Podobnik, na volitvah nemarno izgubila. Dodaten problem predstavlja dejstvo, da lanski poslovni rezultati niso bili tako imenitni kot rezultati leta 1999. Telekomova uprava ocenjuje, da so poslovni rezultati slabši zato, ker se vlada ni držala dogovora o postopnem dvigovanju tistih cen, ki so pod nadzorom vlade. Kljub temu, da uradnih poslovnih rezultatov za leto 2000 še ni, je Podobnik tik pred koncem leta govoril, da bo "konsolidirani dobiček" "skupine Telekom" znašal okrog 6 milijard tolarjev. Leta 1999, ko v javnosti še nismo slišali za sintagmo "skupina Telekom", je namreč podjetje Telekom Slovenije pridelalo skoraj 7.9 milijard dobička, hčerinska firma Mobitel pa 3.2 milijardi SIT dobička.

Od lanskega decembra čakamo, ali bo nova vlada Podobnika odstavila. No, če bi vlada Podobnika brutalno odstavila, bi ta nemudoma pojasnil, da je žrtev čistke. Ker je SLS+SKD, katere podpredsednik je Podobnik, včlanjena v vladajočo koalicijo, bi Podobnikova brutalna odstavitev povzročila koalicijske probleme. Če bi Podobnik ostal brez službe, ki vso energijo - te pa ima veliko - vložil v strankarsko politiko. Predsednik vlade in predsednik LDS Drnovšek pa nima nobenega veselja, da bi tudi v tem mandatu intenzivno občeval s Podobnikom. Bolj ali manj neuradne dvorne govorice pravijo, da Drnovškova vlada ob imenovanju novega direktorja Telekomove uprave ne bo ravnala tako, kot je ravnala Bajukova vlada. Higienski minimum ob imenovanju novega predsednika uprave pa bi bil ta, da bi direktorja iskali z javnim razpisom. Skratka, tudi Podobnik bi se lahko potegoval za direktorja, vendar bi na razpisu zmagal tisti kandidat, ki bi se predstavil z najboljšim programom in referencami. Za zdaj ni novic, da bi bil razpis, s katerim bi iskali novega predsednika Telekomove uprave, na obzorju. Podobnik torej vsaj za zdaj ostaja na čelu sistema.

Telekom in vpliv

Šefi PTT-jev so v 20. stoletju svoj socialni in politični vpliv črpali iz več vodnjakov. V starih udbaških časih se je nekako predpostavljalo, da ima šef PTT-ja dobre zveze s tajno policijo in ministrstvom za notranje zadeve, saj je telekomunikacijsko omrežje med drugim služilo za nadzorovanje prebivalstva. S politično liberalizacijo so vodilni uslužbenci PTT-ja dobili nov vzvod vpliva. Ker so morali državljani na telefonski priključek čakati leta in leta, saj jih je bilo vedno premalo, so PTT-jevci svoj vpliv lahko gradili na tem, da so temu ali onemu prednostno napeljali telefonski priključek. Na začetku devetdesetih let je državno PTT podjetje ustanovilo prvo visoko-donosno hčerinsko družbo. Leta 1992 je namreč začelo delovati podjetje Mobitel. Od tedaj naprej lahko človek, če v Sloveniji želi klepetati po telefonu, izbira med mobilno in fiksno telefonijo. Ljudje, ki so želeli dobiti fiksen telefonski priključek, so pred letom 1992 leta in leta čakali na milostni dan, ko jih bodo obiskali serviserji PTT-ja in jih priključili na omrežje. Z dnem, ko se je pojavil Mobitel, je telefonija dostopna vsakomur, brez dolgotrajnega čakanja na serviserje.

Če je leta 1995 na telefonski priključek čakalo 58 tisoč ljudi, je leta 1999 na priključek čakalo okrog 5700 ljudi.

Po letu 1995, ko je nekdanje PTT podjetje razpadlo na dva dela, Telekom in Pošto Slovenije, je Telekom postal najbolj dobičkonosno slovensko podjetje. Tik pod vrh top liste najbolj dobičkonosnih podjetij se uvršča tudi hčerinsko podjetje Mobitel. Po letu 1995 je Telekom svoj vpliv generiral iz dejstva, da telekomunikacije predstavljajo odličen posel.

Po letu 1990 je PTT oziroma Telekom vodilo pet ljudi. Življenjska dobila direktorja Telekoma torej znaša dve leti. Miloš Mitič, ki je PTT vodil ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let, je pred prihodom v PTT služboval na ministrstvu za notranje zadeve. Drugega direktorja, Janeza Grila, je postavila Demosova vlada, podjetje pa je vodil do jeseni 1994, ko je nepričakovano odstopil. Nekaj tednov kasneje je kot kandidat socialdemokratske stranke neuspešno kandidiral za celjskega župana. No, tudi Mitič, Grilov predhodnik, se je potegoval za politično funkcijo, vendar ne na splošnih volitvah, pač pa je leta 1989 neuspešno kandidiral za člana centralnega komiteja ZKS.

Jeseni 1994 je vodenje PTT-ja prevzel Adolf Zupan. Pred prihodom na čelo sistema je bil direktor novomeške podružnice PTT-ja, še pred tem je vodil novomeško komunalno podjetje, po strankarski pripadnosti pa sodi v LDS. Pod Zupanovim vodstvo se je podjetje PTT razcepilo na Telekom in Pošto Slovenije. Leta 1997 je vodenje Telekoma prevzel Peter Tevž. Tevža sicer nismo zasledili na nobeni strankarski kandidatni volilni listi, sodi pa med ljudi, ki so blizu LDS. Tedanja uprava Telekoma je bila, če jo gledamo skozi strankarska očala, koalicijsko sestavljena. Miran Kramberger, drugi mož uprave, je namreč na lokalnih volitvah leta 1994 kandidiral na listi krščanskih demokratov.

Kljub temu, da Podobnikovi predhodniki niso bili politično brezbarvni, je Podobnik prvi direktor Telekoma, ki je na čelo tega podjetja prišel naravnost s strankarskega vrha. Je izrazit strankarski človek, politik od nog do glave, dorasel vodenju občutljivega tehnološkega sistema? Ali lahko sedanji prvi mož Telekoma Slovenijo popelje v zlato dobo nove ekonomije? Kje pravzaprav stoji Slovenijo, če jo postavimo ob bok drugih držav?

Slovenija v orbiti nove ekonomije

Ameriško podjetje Meta group se ukvarja s svetovalnimi in raziskovalnimi projekti, povezanimi z novo ekonomijo. Med drugim se ukvarjajo s primerjalnimi analizami držav. Na indeksih, ki govorijo o propulzivnosti nove ekonomije v posameznih državah, Slovenija praviloma zaseda mesta na dnu lestvice. Ker na lestvici nastopa 47 držav, podatek ni tako tragičen. Na lestvici globalne tehnološke kompetitivnosti so Američani uvrščeni na vrh, tik za njimi pa so Japonci, Nemci, Francozi in Finci. Madžarska zaseda 23. mesto, Rusija 39., Poljska je na 40. mestu, Češka na 42., Slovenija pa na 45. mestu.

Slovenija se nekoliko bolje odreže na indeksu, ki meri, v kolikšni meri je država digitalizirana. Indeks "digitalne ekonomije" sestavljajo podatki o deležu prebivalstva, priključenega na internet, deležu investicij, ki je namenjen telekomunikacijam, deležu uporabnikov računalnikov in razširjenosti elektronskega poslovanja. Na indeksu "digitalne ekonomije" Slovenija zaseda 31. mesto. Nerodno pa je, ker je sosednja Madžarska po podatkih podjetja Meta group bistveno bolj razvita. Uvrščena je na visoko osmo mesto, celo pred Japonsko in Švedsko. Čehi so na 20. mestu, Poljaki pa na 40. mestu. Dejstvo, da Madžari in Čehi Slovenijo močno prehitevajo na indeksu digitalne ekonomije, ni navdušujoče, saj obe državi na klasičnih ekonomskih indeksih za Slovenijo zaostajata. Najbolj klasičen indeks, ki govori o bruto-družbenem proizvodu na prebivalca, pravi, da je ta v Sloveniji občutno višji kot pri Madžarih in podoben Čehom.

Res pa je, da dejstva o zaostanku za Madžari in Čehi ne smemo gledati zgolj črno-belo. Slovenija je namreč na indeksu "digitalne ekonomije" daleč pred sosednjo Italijo in skorajda poravnana s Francijo.

Zlato v bakrenih vodih

In kako izgledajo sodobne telekomunikacijske tehnologije iz žabje perspektive, iz perspektive običajnega uporabnika? Nekaj mesecev stara družinska anekdota izgled takole: Andrej, moj bratranec v drugem kolenu, je marljiv in bister mladenič. V Kaliforniji, na UCLA, piše doktorat. Ker se mu je zdelo, da bi bilo danes, v času modernih telekomunikacij, zelo čudaško, če bi vse gore papirjev in knjig, ki jih potrebuje za študij, iz Maribora tovoril na obalo Pacifika, je sklenil, da bo s to goro podatkov nakrmil domači računalnik. Potem pa bi iz Kalifornije pred telekomunikacijskih vodov obiskoval svoje domače skladišče podatkov. Predstavljal si je, da takšna operacija ne bo predstavljala posebej visokega stroška. Če bi v Kaliforniji najel dovolj zmogljiv bakreni vod in potem računalnik priključil na žico, bi ga vse skupaj stalo 39 USD.

Zanimalo ga je, skratka, koliko bi stalo, če bi vod najel v Sloveniji. Ko je dobil predračun, je okamnel. Sama instalacija najetega voda bi ga stala okrog 400 tisoč SIT. Hkrati pa bi plačeval še 340 tisoč SIT mesečne naročnine. Zgolj instalacija bi ga torej stala okrog 2 tisoč USD. Seveda si tako drage storitve ni mogel omisliti. Ker postavitev digitalnega skladišča podatkov, ki bi ga obiskoval na daljavo, ni bila nujno potrebna, visok strošek ni usodno vplival na študijski proces. Bil pa je neskončno začuden, kako lahko takšne cene požre gospodarstvo. Če hoče slovensko podjetje na trgu konkurirati ameriškemu, se že na izhodiščni točki znajde v slabšem položaju, ker nujne telekomunikacijske storitve za ameriška podjetja predstavljajo zanemarljivo nizek strošek, za slovenska podjetja pa so ti stroški nikakor niso zanemarljivi.

Kaj pa izdatki za telekomunikacije, ki jih plačujejo gospodinjstva? Po podatkih slovenskega Statističnega letopisa ti izdatki sicer niso zelo visoki, a so vsako leto višji. Povprečno gospodinjstvo namreč petino proračuna nameni za hrano in brezalkoholne pijače, dobrih 17 odstotkov pa za stanarino, vodo in energijo. Za komunikacijske storitve, torej za pošto, telefonijo in druge telekomunikacijske servise, je leta 1998 povprečno gospodinjstvo namenilo 1.5 % celotnega družinskega proračuna. Zanimivo pa je, da se ta delež močno povečuje, saj je leta 1990 povprečno gospodinjstvo za komunikacijske storitve namenilo 0.9 % celotnega družinskega proračuna, leta 1998 pa, kot rečeno, že 1.5 %. Domnevamo lahko, da je ta odstotek do leta 2000 še močno narasel, saj je v zadnjih dveh letih Slovenijo pretresla eksplozija števila uporabnikov mobilne telefonije. Ob koncu leta 2000 je imel vsak drugi prebivalec Slovenije svoj mobilni telefon.

Slovenija je v nekaterih telekomunikacijskih segmentih relativno razvita. Dejstvo, da ima vsak drugi prebivalec Slovenije svoj mobilni telefon, nas uvršča med spodobno razvite dežele. Do največjega razcveta mobilne telefonije je prišlo leta 1999, ko se je na trgu pojavil drugi operater mobilne telefonije, Simobil, in je Mobitel izgubil monopol. Mobitel se je na pojav konkurence odzval premišljeno, z nižjimi cenami paketov, in je na trgu obdržal prevladujoč položaj. Bum mobilne telefonije pa je neposredno povezan z liberalizacijo in konkurenco. Najbolj uspešna svetovna telekomunikacijska podjetja vzporedno razvijajo tri dejavnosti. Ob samoumevni skrbi za izgradnjo infrastrukture vzpostavljajo tudi bolj zapletene servisne sisteme, hkrati pa skrbijo, da uporabniku telekomunikacijskih storitev ponujajo tudi vsebino. Eden največjih telekomunikacijskih konglomeratov, AOL-Time-Warner, združuje internetnega ponudnika ter največje medijske korporacije, torej korporacijo Time, CNN, ter Warner.

Ko govorimo o mobilni telefoniji, Slovenija sledi trendom vzporednega razvoja infrastrukturne graditve omrežja, uvajanja novih servisov (izbrani so koncesionarji za tretjo generacijo mobilne telefonije), ter ponudbe vsebine. Oba ponudnika mobilne telefonije že ponujata WAP storitve, torej internetne vsebine, uporabne v mobilni telefoniji.

Bolj počasi pa gre v fiksni telefoniji. V devetdesetih letih je moral Telekom predvsem dograditi omrežje. Investirati je moral v bakrene kable, položene v jaške, razvoj servisov, ki nadgrajujejo infrastrukturo, pa ni tako hiter kot v svetu. Telekomov največji tržni hit v tem trenutku je še vedno ISDN tehnologija. Slovenija z uvajanjem bistveno bolj zmogljive ADSL tehnologije zamuja več let. Na trgu se je pojavila šele v teh dneh. Za uporabnike pa ključni problem predstavlja dejstvo, da so cene novih tehnologij, ko se te pojavijo na trgu, izjemno visoke.

Nervoza na Cigaletovi?

Novi zakon o telekomunikacijah, ki bo to področje liberaliziral, naj bi bil sprejet v naslednjih tednih. Tri mesece zatem, torej še pred poletjem, naj bi Slovenija dobila vse potrebne podzakonske akte in predvsem agencijo za telekomunikacije, regulativni organ, ki bo določal pogoje vstopa konkurence na telekomunikacijski trg. Se bodo cene sodobnih telekomunikacijskih storitev z vstopom konkurence znižale? Telekom bi moral, če bo zakonodaja sprejeta, konkurenci bakrene vode odstopiti po strokovni ceni. Ceno vodov pa bo izračunala agencija za telekomunikacije.

Novi državni sekretar za telekomunikacije, dr. Tomaž Kalin, ne slovi kot človek, ki bi ga Telekomovci ljubili. Še v času, ko je Telekom vodil Peter Tevž, je Kalin Tevžu omenil, da se zaveda, kaj bi Telekomovci želeli storiti z njim: "Vem, da bi me najraje imeli nagačenega."

Sedanje vodstvo Telekoma se s Kalinom ni spustilo v odkrito bitko, res pa je, da je pred tedni dr. Kalina naskočil nekdanji državni sekretar za telekomunikacije dr. Miro Rozman. Med drugim se je lotil vloge dr. Kalina v Arnesu, jezno pa je tudi raztrgal novi osnutek zakona o telekomunikacijah. V zadnjem komentarju, ki ga je dr. Rozman objavil v Financah, je upravi Telekoma svetoval, naj zamenja upravo Mobitela, hčerinskega podjetja, češ da se ob Mobitelovih privatizacijskih načrtih dogajajo čudne reči.

Dr. Rozman pa ni zgolj nekdanji državni sekretar, pač pa tudi sedanji svetovalec Telekomove uprave. Ob komentarjih sicer piše, da gre za avtorjevo osebno stališče. Kljub osebni naturi teh stališč pa lahko sklepamo, da bodo telekomunikacije v prihodnjih mesecih ključno torišče političnih bitk. In glede na to, da svetovalec Telekomove uprave (četudi kot zasebnik) ostro kritizira telekomunikacijsko politiko sedanje vladajoče koalicije, si težko predstavljamo, da bi bila sedanja Telekomova uprava pripravljena sodelovati pri izvajanju LDS-ovskega e-programa.

Kaj bo torej ukrenila vlada? Bo Podobnika prepričala, naj izvaja LDS-ovski e-program? Se bo e-programu odrekla? Ali pa bo e-program izvajal kdo drug?