Vsi drugačni - vsi enaki

Računsko sodišče je pod revizorski mikroskop postavilo lanske volitve. Ugotovitve računskega sodišča so zaskrbljujoče. Niti ena stranka se ni povsem držala zakona o volilni kampanji. Računsko sodišče je ob koncu vseh revizij zapisalo enako mnenje: "s pridržkom". Dejstvo, da je računsko sodišče pri vseh strankah odkrilo večje ali manjše nepravilnosti, sicer še ne pomeni, da bi moral zaradi tega kdo v zapor. Računsko sodišče namreč ni sodišče, ki bi koda obsodilo, pač pa revizorska institucija. Obstaja precejšnja verjetnost, da se bo vsaj pol strank moralo zagovarjati pred sodnikom za prekrške, saj računsko sodišče ugotavlja, da so nekatere stranke kršile tudi tiste člene, katerih kršitev zahteva finančne sankcije.

Skrajno čudaško je, da niti eni stranki ni uspelo, da bi se povsem držala zakona. Kako naj stranke korektno vodijo državne finance, če pa še svojih financ nimajo urejenih? Če državljan narobe izpolni davčno napoved ali če zamuja z njeno oddajo, se mu dogajajo same zoprne reči. Finančno poročilo o volilni kampanji je za stranke nekaj takega kot za državljane davčna napoved. Ob vsakih volitvah morajo poročati, kako so poslovale. No, vsaj po eni značilnosti pa se davčna napoved od strankarskega finančnega poročila vendarle razlikuje. Tudi če je davčna napoved pravilno izpolnjena, večina državljanov na osnovi davčne napovedi potem državi plača določen znesek. Pri strankarskih finančnih poročilih pa je zgodba ravno obratna: ko stranke oddajo finančno poročilo, dobijo od države povrnjen del denarja, ki so ga porabile za volilno kampanjo.

Revidiranje volilnih kampanj ni pretirano ustvarjalen posel. Nekoliko spominja na opravilo, ki se je vsako jutro pripetilo tistim državljanom, ki so pred desetletjem in več služili v jugoslovanski ljudski armiji. Ko so bili vojaki postrojeni v jutranji vrsti, so natanko vedeli, kaj jih čaka. Kaplar bo pogledal, ali so se pravočasno postavili v vrsto, ali so brezhibno obriti, ali so puškine cevi čiste, ali so škornji zloščeni, ali nogavice ne smrdijo preveč ... Revizorji računskega sodišča najprej preverijo, ali so stranke svoja finančna poročila oddala pravočasno. Potem preverijo, ali so stranke odprle poseben žiro račun, na katerega nakazujejo vsa finančna sredstva, namenjena financiranju predvolilnih opravil. Pravila določajo, kdaj mora biti odprt poseben žiro račun. Sledi zahtevnejši del posla: revizorji natančneje pregledajo finančne vire. Ali so stranke navedle imena pravnih in fizičnih oseb, ki so strankam darovala zneske, višje od pol milijona SIT? Sledi preverjanje, ali so stranke denar res porabile za volilno kampanjo ali za kaj drugega. Revizorji preverjajo tudi, ali so v strankarskih računovodstvih pravilno sešteli prihodke in odhodke. Kako je bilo z vmesnimi poročili? So stranke pravočasno oddale vmesna poročila, v katerih že pred volitvami poročajo o višini zbranih in pokurjenih sredstev? So stranke oddale poročilo o polletnem finančnem poslovanju stranke kot celote? Potek revizije je torej predvidljiv, delo revizorjev spominja na izpolnjevanje formularja. Se je vojak pravočasno postavil v vrsto? Ne! Je njegov obraz vzorno obrit? Ni! Je očistil puško? Slabo. Kaj je s škornji? Vsi po vrsti so slabo zloščeni.

Stranke se morajo torej držati enostavnega zaporedja, ki je zapisano v zakonu o volilni kampanji. Zakon ne zahteva nobenih izjemnih intelektualnih ali fizičnih naporov. Enostavno je treba iti od člena do člena in odkljukati, ali je stranka že postorila vse predpisane postopke. Urnik zahtevanih opravil je enostaven, načrtovanje ni zapleteno.

Ko so revizorji računskega sodišča slovenske stranke postavile v vrsto in si postrojeni oddelek natančneje ogledali, so ugotovili, da v vrsti stoji enota, ki kot celota ne izpolnjuje higienskega minimuma. Resnici na ljubo je treba povedati, da so nekatere stranke poslovale skorajda povsem zakonito, nekatere pa so si privoščile večje nezakonitosti.

Računsko sodišče udari drugič

Računsko sodišče je volilne kampanje tokrat revidiralo drugič. Leta 1998 so revizorji pregledali, kako je bilo z zakonitostjo predsedniških volilnih kampanj. Pred tremi leti rezultati niso bili pretirano dobri, vendarle pa so se predsedniški kandidati odrezali bolje kot dve leti kasneje stranke. Računsko sodišče je namreč leta 1998 tri predsedniške kampanje ocenilo kot brezhibne. Pozitivno oceno so tedaj dobili organizatorji volilne kampanje kandidatov Milana Kučana, Marjana Poljška in dr. Bogomirja Kovača.

Revizija, izvedena leta 1998, po predsedniških volitvah, je pokazala, da so imeli največ težav organizatorji volilne kampanje kandidata dr. Jožeta Bernika. Revizija je med drugim razkrila, da so volilno kampanjo financirala podjetja, ki so v državni lasti, kar pa je bilo protizakonito.

Pred letom 1997 Računsko sodišče volilnim kampanjam ni namenjalo posebne pozornosti, ker za to ni bilo prave pravne podlage. Na začetku leta 1997 pa je parlament z novelo zakona o volilni kampanji Računskemu sodišču naložil bolj pedanten pregled poslovanja strank. Ozadje te odločitve je politično modro. Finančne vsote, katerih porabo preverja računsko sodišče, sicer niso vrtoglavo visoke. Po drugi strani pa je finančna higiena pri volilnih kampanjah izjemno pomembna, ker so finančne mahinacije med volilnimi kampanjami naravno okolje, iz katerega rastejo mnogo hujše deviacije: denimo korupcija in klientelizem.

Rezultati tokratne revizije po eni strani ne razkrivajo zelo spektakularnih nepravilnosti. Po drugi strani pa tudi niso odkrili stranke, ki bi poslovala brezhibno. Predvsem se zdi, da so bile finance nekaterih lanskih volilnih kampanj vodene skrajno amatersko.

Žiro računi

Ena najbolj odbitih nepravilnosti, ki so jih odkrili revizorji računskega sodišča, je povezana z odpiranjem posebnega žiro računa, na katerega sponzorji nakazujejo finančne prispevke, stranke pa s tega posebnega žiro računa plačujejo vsa volilna opravila. Novela zakona o volilni kampanji, ki je bila sprejeta februarja 1997, temelji na predpostavki, da je treba zagotoviti transparentnost volilne kampanje. Transparentnost volilne kampanje pa je mogoče zagotoviti tako, da ima stranka za volilno kampanjo en sam žiro račun, na katerem se zgodi vse, kar je povezano z volitvami. Zakonodaja torej predvideva, da je finančni del volilne kampanje centraliziran. Ob tem ne gre zgolj za to, da je s tem zagotovljena večja preglednost strankarskih financ. Takšno pravilo strankam tudi olajša poslovanje. V glavnem volilnem štabu naj bi vedeli za vsak poslovni dogodek, ki se pripeti na terenu.

Dve stranki, SLS+SKD in DeSUS, sta načelo o enem žiro računu razumeli zelo svojeglavo. DeSUS je odprl 36 posebnih žiro računov, hkrati pa je nekaj lokalnih odborov upokojenske stranke za volilna opravila uporabljalo kar siceršnje žiro račune. SLS+SKD je odprla kar 45 posebnih žiro računov, prek katerih je financirala volilno kampanjo. Dejstvo, da sta dve stranki množično odpirali posebne žiro račune, prek katerih sta financirali kampanjo, je težko razumljivo. Sam, denimo, imam strahovite težave, ko mi kdo naroči, da moram odpreti žiro račun. Tovrstna administrativna opravila me navdajajo s čisto grozo. Terenski aktivisti DeSUS-a in SLS+SKD pa so serijsko hodili na podružnice Agencije za plačilni promet in veselo odpirali žiro račune.

Težko si predstavljam, kakšen bi bil motiv, ki bi stal v ozadju te kršitve zakona. Pesimistična interpretacija pravi, da v DeSUS-u in SLS+SKD slabo berejo in niso dojeli, da stranka potrebuje en sam, centraliziran volilni žiro račun. Zvijačna interpretacija pravi, da so v obeh strankah ocenili, kako bodo, če bodo imeli na desetine žiro računov, lažje "mutili" z denarjem. Pač, revizorjem bo težje rekonstruirati finančne tokove, če se ti pretakajo preko desetin žiro računov. Revizorji računskega sodišča so imeli ob pregledu poslovanja DeSUS-a in SLS+SKD res največ težav, saj je pregledovanje desetin računov bolj zamudno kot preverjanje enega samega računa. Vendar zmešnjava revizije ne onemogoča, pač pa jo zgolj podaljša in podraži.

Tretja interpretacija dejstva, da sta dve stranki odprli desetine žiro računov, predpostavlja, da lokalni strankarski odbori premorejo toliko politične moči, da denarja enostavno nočejo izpustiti iz svojih rok. Predvsem denarja nočejo dati državni centrali. Lokalni odbori hočejo nadzorovati tudi financiranje volilne kampanje.

Kdo bi vedel.

Prvaki letošnje kampanje

Če primerjamo poročila računskega sodišča in skušamo ob branju poročil ugotoviti, katera stranka se je odrezala najbolje in katera najslabše, moramo na dno liste postaviti DeSUS. Finančni del volilne kampanje te stranke je bil najmanj pregleden, revizorji so odkrili največ napak. Generalni sekretar DeSUS-a se je v pismu računskemu sodišču pokesal, "da nepravilnosti niso bile storjene namerno, temveč so posledica pomanjkanja strokovnih delavcev in ne dovolj dobrega poznavanja predpisov." Upokojenci so imeli ob poročanju o volilni kampanji nemalo težav s seštevanjem in odštevanjem. Ko so revizorji računskega sodišča ponovno sešteli, koliko denarja so zbrali v DeSUS-u, so ugotovili, da so zbrali slabih 39 milijonov SIT, ne pa slabih 42 milijonov, kakor so trdili v poročilu upokojenske stranke. Hkrati je stranka potrošila za 341 tisoč SIT več kot so navajali v poročilu. Računske napake, ki so jih pridelali v DeSUS-u, so, če jih izrazimo v odstotkih, zelo zelo visoke. V poročilu so namreč navedli, da so zbrali za dobrih 7 odstotkov več denarja kot so ga zbrali v resnici. Največjo nesrečo si je upokojenska stranka privoščila ob obračunavanju stroškov za predvolilno prireditev v Mariboru. Estradnim zvezdnikom, ki so nastopili na strankini prireditvi, so namreč honorar plačali v gotovini, "na roko". Estradni umetniki so dobili 700 tisoč SIT. Morda največja nesrečna okoliščina volilne kampanje DeSUS-a pa je ta, da imajo danes v parlamentu le štiri poslance, za volitve pa so pokurili nesorazmerno visoko vsoto denarja. DeSUS je za volilno kampanjo porabil štirikrat več denarja kot Stranka mladih, obe stranki pa imata danes v parlamentu štiri poslance.

Je pa res, da si je tudi SMS, druga generacijska stranka, privoščila podobno knjigovodsko polomijo kot DeSUS. SMS je edina stranka, ki je zamudila rok oddaje finančnega poročila. Hkrati je stranka za volitve najela kredit, vendar kredit ni bil nakazan na žiro račun, ki je bil odprt posebej za kampanjo, pač pa na strankin žiro račun. Potem so denar s strankinega žiro računa prestavili na volilni žiro račun. Stranka ni korektno poročala o popustih, ki so jim jih priznali neposredni izvajalci volilne kampanje. Neposredni izvajalci volilne kampanje so denimo tiskarji, ki tiskajo volilne plakate. In neposredni izvajalci so šli mladcem zelo na roko, saj so jim priznali za dobra dva milijona tolarjev popustov in oprostitev plačil. Popusti pa morajo biti v knjigovodstvu volilne kampanje natančno prikazani.

Če sta generacijski stranki pridelali največ finančnih nepravilnosti, se je idealu vzorne kampanje približala socialdemokratska stranka. Revizorji računskega sodišča so razkrili dve nepravilnosti. SDS je želela biti po volitvah prijazna do volivcev in je objavila zahvalo za zaupanje. Stroške za zahvalo pa je poravnala z volilnega žiro računa. Takšna zahvala pa po mnenju računskega sodišča ni strošek volilne kampanje, ker povolilno zahvaljevanje ne vpliva na volitve. Stroški povolilne zahvale so znašali dobrih 100 tisoč SIT. Socialdemokrati so zagrešili še eno manjšo nepravilnosti. Če stranke s svojega rednega žiro računa denar prenesejo na volilni žiro račun, mora že v prehodnem poročilu o volilni kampanji, ki pride v javnost še pred volitvami, natančno poročati, kako je v zadnjih šestih mesecih poslovala stranka kot celota. Socialdemokrati pa predhodnemu poročilu niso dodali poročila o šestmesečnem poslovanju stranke kot celote. Poročilo o poslovanju stranke kot celote so pripravili šele za zaključno poročilo. Ob tem velja dodati, da dve stranki, DeSUS in ZLSD, računskemu sodišču sploh nista predložili poročila o šestmesečnem poslovanju stranke kot celote. Zaradi te kršitve zakona pa lahko stranko kaznuje tudi sodnik za prekrške. Mimogrede, gre za resno kršitev zakona, ne zgolj za knjigovodski kiks. Šestmesečno poročilo, ki govori o tem, kako je stranka poslovala pred volitvami, je pomembno zato, ker iz tega poročila javnost lahko razbere, kaj se je s celotnimi strankarskimi financami dogajalo v obdobju, ki je ključnega pomena za uspešno izvedbo volilne kampanje. Kdor se je še pred uradnim začetkom volilne kampanje kaj sprehajal po ulicah, je lahko opazil, da je Združena lista že poleti po plankah lepila plakate, na katerih je predsednik stranke Borut Pahor plaval metuljčka in razkazoval svojo spretnost. Javnost je že tedaj na Združeno listo naslovila očitek, da krši zakonodajo o volilni kampanji, saj se lahko ta začne šele trideset dni pred volitvami. Združena lista pa je plakate lepila bistveno pred 15. septembrom, ko bi se volilna kampanja lahko začela. V stranki so se branili, da ne gre za predvolilno kampanjo, pač pa za redno komuniciranje z volilno bazo. Iz šestmesečnega finančnega poročila o uporabi strankinega rednega žiro računa bi lahko razbrali, koliko denarja je Združena lista porabila za tisti del volilne kampanje, ki menda še ni bil volilna kampanja.

Sodnik za prekrške bi moral preučiti tudi ugotovitve računskega sodišča, ki govorijo o poslovanju SLS+SKD. Že uvodoma smo omenili, da si je SLS+SKD omislila kar 45 posebnih žiro računov, prek katerih so financirali volilno kampanjo. SLS+SKD je poročila o poslovanju nekaterih od teh računov predložila šele med obiskom revizorjev računskega sodišča. Smisel poročil o volilni kampanji pa ni v tem, da so ta dostopna revizorjem, ki potrkajo na vrata strankarske pisarne, pač pa morajo biti poročila dostopna javnosti. Ko smo po volitvah brkljali med finančnimi poročili o volilnih kampanjah, nas je namreč zmotilo dejstvo, da je v finančnem poročilu en podatek manjkal. Zakon določa, da morajo stranke navesti imena tistih sponzorjev, katerih prispevek je presegal trikratno povprečno mesečno plačo. Finančno poročilo SLS+SKD je govorilo zgolj o tem, da so od velikih sponzorjev prejeli 2.2 milijona SIT, imen velikih sponzorjev pa kljub velikim mukam nikakor nismo našli. Sklepamo torej lahko, da so se imena velikih sponzorjev znašla v tistih poročilih, ki so bila oddana šele med obiskom revizorjev.

LDS, NSi

Janševo SDS smo že nagradili s komplimentom, da se je volilna kampanja te stranke najbolj približala pozitivni oceni. Relativno blizu pozitivni oceni sta še LDS in NSi. NSi je del volilne kampanje financirala mimo posebnega volilnega žiro računa. Nekateri kandidati so namreč del stroškov volilne kampanje krili iz svojega žepa, ne pa s strankinega centralnega volilnega žiro računa. Vsota nepravilnosti ni vrtoglavo visoka; dobrih 200 tisoč SIT stroškov volilne kampanje Nove Slovenije so kandidati te stranke požrtvovalno (in hkrati nezakonito) krili iz svojega žepa. NSi je z volilnega žiro računa plačala stroške povolilnih zahval, povolilne zabave in dejavnosti, ki so potekale še pred začetkom uradne volilne kampanje. Celotna vsota teh nepravilnosti znaša dobrih 165 tisoč SIT.

In LDS? Revizorji računskega sodišča so ugotovili, da je stranka po volitvah objavila zahvalo, strošek pa je znašal dobra dva tisočaka. Ob tej zanemarljivi napaki so revizorji odkrili še eno, ki je večja. LDS je dobrega pol milijona SIT stroškov volilne kampanje krila z rednega računa stranke, morala pa bi ga kriti s posebnega volilnega računa stranke.

Kaj pa Jelinčič? Do tega trenutka revizorji računskega sodišča še niso končali vseh opravil, ki se tičejo Slovenske nacionalne stranke. Postopek se je namreč zavlekel zaradi pritožbe.