Zadnje Trohovo pismo

Sredi decembra lani sem med pošto dobil pismo majorja Trohe. Pismo je imelo enako vsebino kot tisto, ki ga je teden prej v državnem zboru komisiji za nadzor tajnih služb predstavil Zmago Jelinčič. Na prvem listu je pisalo še, da se želi pogovoriti glede morebitne objave in naj mu, če Mladino to zanima, telefoniram na zapisano številko mobilnega telefona. Zgodba je bila seveda zanimiva. Čeprav je Troha del svoje kredibilnosti zapravil s skorajda nekakšnim klovnovstvom, je bil major v času, ko naj bi bil Moris podstavil bombo pod avto Zmaga Jelinčiča, poslanca in predsednika ene od političnih strank, zaposlen v Morisu, bil je celo poveljnik odreda za intervencije. Bil je priča. In kljub vsemu je bil človek, ki je že nekaj časa trdil, da želi samo povedati resnico, da preprosto ne more več molčati o trgovini z orožjem in terorizmu, s katerim naj bi se bili ukvarjali njegovi bivši kolegi.

Trohi sem telefoniral in dogovorila sva se, da se dobiva v lokalu nasproti obrambnega ministrstva. Prišel sem morda kakšno minuto prezgodaj. Ko sem vstopil, Trohe še ni bilo. Je pa bilo tam kar nekaj oficirjev v uniformah in verjetno še nekaj drugih uslužbencev ministrstva v civilu. Usedel sem se za šank, si naročil kavo, in ko sem jo dobil, je vstopil Troha. Pozdravil sem ga in se mu predstavil. Potem mi je rekel, da greva mimo šanka po stopnicah navzdol, kjer ima lokal še en prostor. Ta je bil popolnoma prazen. Troha je ponovil, da hoče vsebino pisma na vsak način spraviti v javnost. Da ga je sicer strah, vendar se je odločil in si ne bo več premislil. Glede denarja, ki naj bi ga bil zahteval za neke dokumente od različnih ljudi, politično povezanih z "najvplivnejšimi", je namignil, da je šlo samo za preskus. Češ, če bi kdo denar res ponudil, bi to pomenilo, da gre za "pokvarjene" ljudi. In potem morda o Janezu Janši sploh ne bi mogel več govoriti. Že zaradi tega, da ne bi pomagal njegovim političnim nasprotnikom. Tudi sicer, da mu je težko. Ampak glede na to, da na njegovem preskusu nihče ni padel, resnico pač mora povedati. Potem ga je zanimalo, na kakšen način bi lahko Mladina objavila njegovo pričevanje in, kljub vsemu prej povedanemu, tudi to, kolikšen bi bil njegov honorar. Rekel sem mu, da se mi, glede na to, kako znan je, zdi še najbolje objaviti kar njegovo pismo, v katerem je povedano tako rekoč vse. Poleg tega bi mu ga tako lahko honorirali kot avtorsko delo. Recimo s 50.000 tolarji. Nad tem ni bil ravno najbolj navdušen. Mogoče je hotel intervju. Ali pa, da bi članek napisal kakšen novinar. Ali pa, da bi bil honorar večji. Čeprav tega ni omenil. Sklenila sva, da se slišiva čez nekaj dni in se takrat dogovoriva. Nekaj minut preden sva odšla, sta v kletni del bifeja prišla uniformirana častnika. Jasno je bilo, da Troho poznata. Ko sva odšla, ju je pozdravil in onadva sta prijazno odzdravila. Tudi sicer Troha strahu ni kazal, čeprav se je zdel ob njunem prihodu vseeno malo živčen. Izbiro lokala pa je mogoče pojasniti samo s tem, da je Troha hotel vse početi javno, da se nikakor ni želel skrivati.

Čez nekaj dni mi je Troha res telefoniral. Vendar z novico, da za zdaj ne želi objave. Čas desete obletnice osamosvojitve, na katero njega in tiste, ki jih sedaj obtožuje, vežejo skupni spomini, se mu ni zdel najprimernejši. Pa še božični praznični čas miru se je bližal. Kot da tega ni vedel že prej. Čeprav je tudi povsem mogoče, da na te stvari do zadnjega trenutka pač ni pomislil. Kakorkoli, dogovorila sva se, da mi bo ponovno telefoniral po novem letu. A po novem letu Troha ni več klical. In tudi jaz nisem klical njega. Očitno je bilo, da si je premislil, povsem nesmiselno in neetično pa bi ga bilo seveda v karkoli siliti. Sredi januarja sem nato, kakšnih deset dni, preden je major izginil, slišal govorice, da se je za objavo svoje zgodbe dogovoril z Večerom. Pismo je pač očitno poslal na več naslovov in se nazadnje odločil za po njegovem najugodnejšo možnost objave.

Pismo sedaj objavljamo, čeprav za to nimamo izrecnega dovoljenja majorja Trohe. Za to po majorjevem izginotju in po tem, ko je Zmago Jelinčič pismo izročil tožilstvu, vendar je njegova vsebina javnosti kljub temu ostala skrita, po našem obstajajo utemeljeni razlogi. V njem, kar se tiče dejstev, pravzaprav ni veliko novega, je pa pismo pomemben dokument o tem, kako je Troha razmišljal konec lanskega leta in kakšni motivi so ga vodili.