Zadnji dnevi Slobodana Miloševića

Zadnje dejanje, ki ga je doživel na svobodi, je bilo izpeljano s scenografijo, po kateri je znano obdobje njegove trinajstletne vladavine - nenavadni obrati, kri, skandiranje privržencev, streljanje in vojaki. Malo je manjkalo, da bi se načrt aretacije zaradi razkolov znotraj vladajoče koalicije izjalovil.

Začetek akcije se je časovno ujemal z obiskom predsednika ZRJ Vojislava Koštunice v Ženevi, aretacijo pa so deloma spodkopali tudi Miloševiću zvesti policisti, varnostniki in generali. Milošević se je nazadnje vendarle znašel v zaporu, začetek preiskave proti njemu pa se je z njegovim priznanjem o denarni in vojaški pomoči Krajini in Republiki srbski sprevrgel v resno krizo, ki bi Srbijo še za dolga desetletja lahko prisilila v odplačevanje reparacij.

Ozadje aretacije

Nasprotja med predsednikom srbske vlade Zoranom Đinđićem in predsednikom zvezne države Vojislavom Koštunico so vidna že dalj časa. Na osebni ravni ta nasprotja simbolizirajo razkol med "trdo" oziroma "nacionalistično" in bolj "mehko" oziroma "liberalno" linijo v DOS, vladajoči Demokratični opoziciji Srbije. Ta spor se je najbolj zaostril prav ob vprašanju Miloševića. Đinđić je na čelu tistih, ki zagovarjajo stališče, da bi bilo Miloševića treba izročiti mednarodnemu tribunalu v Haagu. Koštunica pa je že pred časom izjavil, da po njegovem Miloševića ni treba poslati v Haag, saj naj bi to sodišče delilo "selektivno pravico", selektivna pravica pa "ni pravica".

Koštunica je zelo grobo ukoril tudi jugoslovanskega veleposlanika v ZDA Milana St. Protića, ko je ta pred dnevi napovedal aretacijo Slobodana Miloševića. Vojislav Koštunica je bil prav zato deležen udarcev z "liberalne" strani, ki jo predstavlja največji "radikalec" v DOS, Nenad Čanak. Ta je pred nekaj dnevi Koštunico osmešil v intervjuju za NIN: "Če bi bil legalist tipa Vojislav Koštunica izvoljen na položaj predsednika Nemčije leta 1945, bi v Nemčiji še danes sežigali Žide, saj ne bi bilo mogoče spremeniti Hitlerjevih zakonov." V zvezi z Miloševićem pa je dejal, da bi bilo Koštunico treba vprašati, "zakaj ne želi izročiti Slobodana Miloševića pravici oziroma v kakšnem dogovor sta". In še, da je bilo po njegovem nekaj časa videti, "da bi bilo namesto enega treba aretirati dva predsednika".

Politični razcep je očiten; na eni strani so Koštunica, načelnik generalštaba Pavković in črnogorski socialisti (SNP), na drugi večji del DOS z Đinđićem na čelu. Vse to se je pokazalo tudi med prvim poskusom aretacije Slobodana Miloševića. Vojislav Koštunica je za akcijo izvedel šele v petek popoldan, uradno pa ga je notranji minister Mihajlović o njej obvestil šele v soboto, 31. marca, ob 8. uri zjutraj. Bilo je očitno, da je zaradi razkola v DOS republiška oblast - ki jo vodi Điđić in ki zagovarja radikalne ukrepe proti Miloševiću - akcijo izpeljala na svojo roko.

Vendar je celo na tej ravni prišlo do nekoordinacije. Predsednik srbske vlade Đinđić je v trenutku, ko so se posebne policijske enote zagozdile pred Miloševićevo rezidenco, mirno dejal, da o "aretaciji ne ve nič" in da s svojim sinom Lukom "gleda Gladiatorja", zvezni premier (SNP) Zoran Žižić pa je celo zagrozil z odhodom svoje stranke iz zvezne jugoslovanske vlade, saj bi bila republiška oblast z aretacijo morala počakati vsaj do konca aprila.

Odločitev, da nekdanjega predsednika Miloševića preselijo v Centralni zapor, je bila zato sprejeta šele po dolgotrajnih prepirih v DOS pozno popoldan 31. marca. To, da se je rok za sodelovanje s haaškim tribunalom, ki ga je postavil ameriški kongres, iztekel 31. marca in da je dan poprej predsednik ZRJ Vojislav Koštunica odpotoval v Ženevo, je Đinđiću vsekakor pomagalo pri prvem spodletelem poskusu 30. marca. Kasneje je Koštunica s stališčem, da "nihče, niti Slobodan Milošević, ne more biti nad zakonom", vplival na uspešnost vnovičnega poskusa aretacije.

Akcija

Akcija se je začela nadvse nerodno. Policija je imela sprva le informacijo, da Milošević v vili menda skriva večje količine orožja. To bi bilo dovolj za privedbo. Zato je bil napisan sodni nalog za preiskavo rezidence. Takrat kakšnega posebnega sodnega naloga za privedbo policija sploh ni imela. Kljub temu je bila pripravljena še "rezervna različica". V rezidenco bi moral vstopiti pripadnik policije Miloš Pokrajac, ki je bil določen za novega Miloševićevega čuvaja. Novi varnostniki bi nato Miloševića, če bi se upiral, preprosto aretirali in odpeljali k preiskovalnemu sodniku.

Načrt je propadel, ker je Milošević spregledal igro. Sodni kurir, ki se je pred vrati njegovega doma pojavil s kolono blindiranih mercedesov (in vozilom prve pomoči), ni dobil zelene luči gardistov in Miloševićevih varnostnikov za vstop v rezidenco. Ko se je kolona vrnila v mesto, je to med ljudmi sprožilo govorice o aretaciji in alarmiralo Miloševićeve privržence. Ta "cirkus" je kasneje kritiziral tudi jugoslovanski predsednik Koštunica. Policijska prisila bi bila nujna šele po tem, ko bi Milošević zavrnil sodni poziv. Po jugoslovanskih zakonih bi bilo dovolj, če bi poziv nalepili na vrata, vendar sodni sluga tega ni storil.

Nato so poskusili z drugim načrtom, z zamenjavo straže. Vodja Miloševićevih varnostnikov je takoj ugotovil, da je nekaj narobe. Po predhodnem dogovoru naj bi zamenjali samo štiri policiste, pred Miloševićevo vilo pa se jih je pojavilo trideset z novim poveljnikom Milošem Pokrajcem. Poveljnik čuvajev, ki so varovali Miloševića, je zato - verjetno zaradi suma, da poskušajo bivšega predsednika odpeljati v Haag - prekinil komunikacijo z novo skupino stražarjev. Vojska je zatem dobila ukaz, naj se umakne iz rezidence. To je sicer storila, vendar tako, da je ključe vhodnih vrat izročila Miloševiću zvestim, ne pa novim varnostnikom. Zaradi tega so jo ministri srbske vlade obtožili obstrukcije.

Nato so v akcijo v noči s petka na soboto stopile posebne policijske enote (SAJ). Kmalu se je pokazalo, da s hitro akcijo ne bo nič. Policisti so sicer "jurišali" prek ograje pri zadnjem vhodu v vilo (čeprav so nedaleč stran manjša vrata), vendar so jih ustavili streli iz hiše. Da bi bila nerodnost še večja, so specialci na vilo jurišali v civilnih oblekah (kavbojke, usnjeni jopiči, športne copate, maske), zato so Miloševićevi varnostniki z izgovorom, da "hočejo tipi v civilkah z nogavicami na glavah ugrabiti Miloševića in upleniti pet milijonov dolarjev nagrade", izstrelili nekaj dobro merjenih rafalov.

Specialci so skupili dve lažji prestrelni rani in ustavili akcijo. Šele nato je srbski notranji minister Mihajlović ostro zahteval zamenjavo straže, izpeljal "diferenciacijo stražarjev" in javno predstavil besedilo policijske kazenske prijave, na podlagi katere je tožilec zahteval preiskavo proti Miloševiću. Preiskava zoper Miloševića od tedaj (sobota zjutraj) poteka zaradi suma zlorabe uradnega položaja in "spodbujanja h kaznivim dejanjem". Milošević je osumljen, da je od leta 1994 organiziral skupino funkcionarjev in jim dajal naloge, s katerimi "so sistematično kršili zvezne predpise", kar je povzročilo "monetarno nestabilnost in škodo v proračunu Republike Srbije in ZRJ v višini 1,8 milijarde dinarjev in 200 milijonov nemških mark". Del denarja naj bi bili porabili tudi za financiranje Miloševićeve stranke. Kaznivih dejanj, ki jih navaja haaška obtožnica proti Miloševiću, v tej kazenski prijavi ni.

Voždov protinapad

Miloševiću so kazensko prijavo pokazali neposredno pred izročitvijo oblastem (v nedeljo, 1. aprila). Ko jo je prebral, je odmahnil z roko, češ da so "vse to neumnosti", in "prostovoljno, v spremstvu odvetnika in osebnega šoferja" odšel v Centralni zapor. Takoj zatem je sledil njegov pravniški protiudarec. V svojeročno spisani pritožbi zoper pripor je priznal, da so sredstva res zbirali na omenjeni način, da pa je bilo to potrebno, ker je bila s temi sredstvi financirana pomoč "Republiki srbski in Republiki Srbski krajini", to pa ni bilo mogoče prikazati v proračunu, ker je "šlo za državno skrivnost". Mimogrede - tajne proračune poznajo skoraj vse države, za katere so veljale sankcije. Vendar pa je za sodišče v Haagu to Miloševićevo priznanje že prvi dokaz mednarodnih razsežnosti vojne na Hrvaškem in v Bosni. Iz tega je mogoče sklepati, da Miloševića očitno ne bo mogoče spraviti za zapahe brez mednarodnega vidika zadeve - oziroma da bi obsodba Slobodana Miloševića v Haagu nujno pomenila tudi obsodbo države, s tem pa bi Srbija postala odgovorna za plačilo okoli 80 milijard DEM vojne škode, kolikor od ZRJ pred mednarodnimi sodišči zahtevata Hrvaška in Bosna. Česa podobnega druge države na Balkanu, tudi če so dejansko pomagale pripadnikom svojih narodov v drugih državah, nikoli niso priznale.

Če mednarodno sodišče v Haagu obtožnico proti Miloševiću razširi še na dejanje genocida, ima lahko takšno priznanje resne posledice. Tedaj je država, ki je izpeljala genocid in kršila vojno pravo, dolžna državljanom države, ki so bili žrtve genocida, plačati odškodnino. Priznanje bivšega predsednika države pa je enako priznanju države. Iz tega zornega kota je zadržanost Vojislava Koštunice do Haaga verjetno razumljivejša. Hkrati je Miloševićeva osebno spisana pritožba dejanski opomin jugoslovanskim oblastem, naj se ne igrajo z njim, ker lahko njegovo pričevanje pokoplje državo.

Ponavlja se zgodba, znana iz trgovine z orožjem in drugih "manjših" lumparij; tam, kjer države opravljajo velike ilegalne posle, razkrivanje okoriščanja posameznikov brez škodovanja državnim interesom skorajda ni mogoče. Kritikom aretacije bo vsekakor koristilo tudi to, da bo ZRJ kljub aretaciji od ameriškega kongresa za začetek dobila samo 5 in ne 50 milijonov dolarjev. Vse drugo pa šele potem, ko bo Miloševića izročila Haagu. Kljub temu se sumi, da je Milošević organiziral kazniva dejanja, po prvih pričevanjih osumljenih zdijo vse verjetnejši. Skupaj z Miloševićem so za ista kazniva dejanja obtoženi še drugi najvišji funkcionarji prejšnjega aparata - Nikola Šainović, Jovan Zebić, Mihalj Kertes in Rade Marković.

Da je še marsikaj nejasnega, kaže ravnanje preiskovalnega sodnika; ta je Miloševićevo kaznivo dejanje že deloma prekvalificiral (in ublažil), aretiranega šefa srbske SDV Radeta Markovića pa je - zaradi sodelovanja v preiskavi - preprosto umaknil s seznama osumljenih za kazniva dejanja.

Za zidovi vile

Kaj se je med aretacijo zares dogajalo za zidovi vile v Užiški ulici 11

Ker Miro Marković, soprogo srbskega predsednika, poznamo že več kot desetletje - leta 1991 smo se z njo prvič pogovarjali za Mladino -, smo bili v zadnjih dnevih pred aretacijo v telefonski zvezi in tudi na obisku v vili, kjer se je odigralo zadnje dejanje Miloševićeve drame.

"Ko pridete aprila, boste spoznali Sloba!" Tako je dejala Mirjana Marković, soproga nekdanjega srbskega in jugoslovanskega predsednika Miloševića, ko sva se s Svetlano z njo pogovarjala 30. marca opoldne. Ob našem zadnjem srečanju pred desetimi dnevi je bila na Dedinju že pomlad. Takrat smo v rezidenci, kjer je prebival Slobodan Milošević z družino, končali nadvse zanimiv intervju. Presenetilo me je, da je bila Mira Marković že drugič v nekaj dnevih pripravljena skoraj tri ure odgovarjati na zanjo očitno nič kaj prijetna vprašanja. Kljub njenim odločnim in na trenutke celo prav zabavnim odgovorom so mi med pogovorom misli neprestano uhajale. Srebal sem kavo iz ličnih porcelanastih skodelic in se čudil okusno opremljeni notranjosti sobane, v kateri je nekoč posedal onstran ograje v Hiši cvetja pokopani Josip Broz. Bi ta prijazna profesorica z govorno napako lahko izdajala povelja za odstranitev političnih nasprotnikov? Za uboje Slavka Ćuruvije, Ivana Stambolića, Vuka Draškovića in številnih drugih, ki sem jih poznal? Se je prav v teh razkošnih prostorih odločalo o zločinih?

Spominjal sem se, kakor da bi bilo včeraj - bilo je lani poleti, v rokah sem imel kovček Branke Prpe, soproge Slavka Ćuruvije, ki mi je v podhodu pred svojo hišo kazala, kje so morilci s streli v glavo pokosili njenega soproga. Veliko dejstev je kazalo, da je za ubojem stala oblast. Vendar nedvomnega odgovora na te domneve še zmeraj ni.

Hiša, v kateri smo se pogovarjali z Miro Marković, je bila dobro zastražena. Ko smo se poslavljali v veži rezidence, se je na vogalu, samo nekaj metrov stran od nas, v popolni bojni opremi sprehajal gardist. Nekaj metrov naprej je bilo za drevesi in grmičevjem opaziti drugega. In malo za njim še enega. Mira Marković jim ni posvečala nobene pozornosti. Bili so posejani povsod in v letih vladavine Slobodana Miloševića so postali del običajne favne v njegovi okolici.

Tudi travnata površina, ki se razprostira okoli hiše, je bila na vsakih nekaj metrov posejana z velikimi, vsaj metrskimi podolgovatimi svetilkami, ki so štrlele iz tal. Da je neopažen prihod v vilo v Užiški ulici nemogoč, so opozarjali zlovešči rdeči snopi varnostih kamer, ki so z višine nekaj metrov na vseh koncih osvetljevale dvorišče. V notranjosti hiše so bili razporejeni policisti, telefonsko centralo in vozni park so imeli pod nadzorom kratko postriženi fantje z značilnim krajinskim naglasom. Kavice so prinašali natakarji. Na zunaj ni bilo prav nikjer opaziti, da Miloševićev dom ni več rezidenca predsednika ZRJ. Dom, ki ima tako kot vse stavbe v okolici tudi svoje ime - Mir.

Vse to predsedniško razkošje nekdanjega predsednika - sedanji predsednik Koštunica še naprej stanuje v svojem majhnem stanovanju v navadnem stanovanjskem bloku - oblasti vse do 30. marca očitno ni posebej motilo. Ko se je začela kriza, je iz množice gardistov, policistov, varnostnikov in oboroženih pripadnikov JUL in SPS nastala visoko eksplozivna mešanica. Zaradi trojnega obroča straž vse do sobote nobeden od uradnikov sploh ni prišel do Miloševića. Zato Milošević - vsaj uradno - najprej sploh ni vedel, kaj želijo od njega. To nam je potrdila tudi Mira Marković.

Vsega tega v tistih ključnih trenutkih mediji niso zaznali. Večina jih je zelo očitno padla na izpitu iz preverjanja informacij. Potem ko so vse televizije s CNN vred 30. marca zvečer objavile spektakularno novico o aretaciji Slobodana Miloševića, se je tistim, ki so dogajanje spremljali iz notranjosti vile, vse skupaj zdelo kot bedno režirana tragikomedija - še posebej, ko se je kolona policijskih džipov odpravila izpred vile proti Palači pravice v središču mesta. Sivolas možakar v tretjem avtomobilu, ki bi bil iz letala verjetno podoben Miloševiću, se je nerodno skrival za visokim ovratnikom dežnega plašča. Kasneje so analitiki ugotovili, da je bil ta spodrsljaj namenjen Miloševićevim privržencem, saj jih je policija tako želela odstraniti iz bližine vile. Toda množica večinoma starejših oboževalcev Slobodana Miloševića ni doumela sporočila. Pa tudi do mesta je daleč. Zato so kar vztrajali pri vili. Namesto da bi avtorji potegavščine prevarali domačo javnost, so skoraj potegnili za nos ameriškega predsednika Busha mlajšega. Reporterji iz Washingtona so sporočali, da je "po informacijah, ki jih ima Bela hiša, Milošević že aretiran" in da je "State Department o tem prepričan 98-odstotno".

Novica je bila vredna preverjanja. Ob polnoči 30. marca, ko so na CNN novice še zmeraj opremljali z velikimi podnaslovi "Milosevic arrested", mi je iz obkoljene hiše na Užiški v Beogradu odgovoril znani glas Mire Marković. "Aretiran? Kje pa, tukaj je, poleg mene," je Mira Marković odgovorila na vprašanje, kje je pravzaprav njen soprog. Ko smo ji sredi dogajanja še nekajkrat telefonirali, je zatrdila, da se mu nobeden od policistov "ni niti približal" in da zato ni mogel zavrniti nobenega sodnega poziva. Priznala je, da se ji sploh ne sanja, kaj naj bi pomenil ta cirkus, ki ga spremljajo na televiziji. Šele v tistem trenutku sem se zavedel, da spadam v majhen krog ljudi, ki vedo, da Milošević še ni aretiran. Ko sem ji dejal, da bi bilo to morda vendarle treba nekako razčistiti, sprva sploh ni vedela, kako bi to naredili.

Nekaj minut kasneje se je Slobodan Milošević pojavil pri vratih svoje vile in pomahal oboževalcem. Potem je dal izjavo tudi za radio: "Pravkar pijem kavo s svojimi prijatelji in se zelo dobro počutim. Na vse to gledam tako kot vsi državljani Srbije. Pred hišo so se zbrali številni državljani, ne samo privrženci Socialistične stranke Srbije, pač pa mnogi, ki sta jim pri srcu naš narod in nacionalno dostojanstvo. Vsi skupaj smo ponosni, ko vidimo takšno razpoloženje." Kamere in mikrofoni so vse skupaj posneli in Christiane Amanpour je na CNN začela govoriti o "neke vrste aretaciji".

Po polomu policijske akcije so se začela dolga pogajanja med Miloševićem in vodjo poslanskega kluba DOS Čedomirom Jovanovićem. Ko je Milošević izvedel, kaj zahtevajo policisti, je zahteval, da ga preiskovalni sodnik zasliši v hiši. Zaradi suma, da ga nameravajo odpeljati v Haag, je trdil, da se bo skupaj z varnostniki boril do konca, da ve, da v tem spopadu ne more zmagati, in da bo nazadnje sodil sebi in svoji družini. Po deseturnih pogajanjih, v katere se je vključevala tudi Mira Marković, je nazadnje zahteval le jamstvo za svojo družino, dovoljenje za začasno bivanje družine v vili in zagotovilo, da ga ne bodo odpeljali na beograjsko letališče. Nato je v spremstvu odvetnika Toma File odšel na zaslišanje, kjer mu je preiskovalni sodnik odredil enomesečni pripor v Centralnem zaporu. Na naše skorajšnje srečanje s Slobodanom - če bo na novi lokaciji to sploh izvedljivo - bo zato verjetno treba še malce počakati.

Še pred tem se je v hiši dogajala prava mala družinska drama. Milošević naj bi si bil med pogajanji dvakrat uperil pištolo v glavo, hčerka Marija pa ga je prosila, naj strelja vanjo in v mater. Vili so medtem - po preizkušenem receptu, znanem iz nedavnih vojn - izključili elektriko, nato pa še vodo in telefon, kar je imelo na ženski del Miloševićeve družine precejšen psihološki učinek. "To je strašno!" nam je priznala Mira Marković. Sama med napetimi pogajanji menda ni potrebovala zdravniške pomoči, zato pa je morala ves čas miriti hčerko Marijo. Ta je v trenutku očetove odločitve, da odide pred preiskovalnega sodnika, iz pištole v zrak izstrelila pet nabojev in menda vpila na očeta: "Gnida, zakaj se nisi ubil?"

Ko je v vilo prišla policija in temeljito pregledala zgradbo, je našla v njej velike količine orožja in dva oklepnika (našteto najverjetneje res večinoma pripada srbski SDV in varnostnikom). Miri Marković se je takšno varovanje zdelo običajno. "Saj ste sami videli, da sta Sloba varovali vojska in policija. Vsak bivši predsednik ima takšno varovanje, še posebej tisti, ki je kandidat za haaško ječo," mi je dejala na vrhuncu krize.

Miloševićevo varovanje se je v teh dnevih radikalno spremenilo. V celici Centralnega zapora - domačini jo po znani verigi hotelov imenujejo Hayat - ima od privilegijev le še toplo vodo in kabino za prhanje. Druge priče pa so medtem spregovorile. Predvsem Mihalj Kertes, nekdanji direktor carine (ki je prišel v zgodovino z izjavo: "Zakaj se vi Srbi bojite srbske politike, če se je jaz, ki sem Madžar, ne bojim?"), in Rade Marković, šef tajne službe, naj bi bila s svojimi pričevanji zelo obremenila Miloševića. Kertes z izjavami o zlorabi carine za finančne malverzacije, Rade Marković s pričanjem o tem, kako naj bi bila Slobodan Milošević in Mira Marković v podzemlju naročala uboje političnih nasprotnikov; to naj bi bilo po besedah predsednika srbske vlade pravi "družinski posel". Zoran Đinđić zato meni, da naj bi bil Milošević - morda pa tudi Mira Marković in njun sin Marko Milošević - že v dveh mesecih obtožen tudi za ta kazniva dejanja.

Njun odnos je pred leti v nekem intervjuju še najbolje opisal Slobodan Milošević: "Moja soproga je samostojna osebnost, ni moja spremljevalka ... In tudi če bi kdo koga moral spremljati, potem bi menda že jaz moral spremljati njo in ne ona mene." Danes je vse manj jasno, kdo je spremljal koga in kam ju bo ta pot nazadnje pripeljala, toda vse bolj verjetno je, da bosta pot končala tako, kot sta jo začela. Skupaj.