Slovenski pari intimno

Hm, sprva sem si pričujoči zapis zamislil v obliki dnevnika in ga kot takega tudi predstavil uredniku. Pa sem začel pisati. Po spominu sem brskal za datumi. Našteval in pretresal podatke. Oživljal in podoživljal situacije na setih, kjer smo ob pomoči štirih slovenskih parov, ki se jim na tem mestu v imenu celotne ekipe še enkrat zahvaljujem za sodelovanje in pogum (evo, že govorim kot kak poštirkan in zametuljčkan oskarjevec), pisali eno zanimivejših poglavij domače pornografske senzibilnosti ter se ob tem celo smejali. In ugotovil sem, da to ne pelje nikamor. V zraku sta viseli dve opciji. Ali popišem pol Mladine, kajti tale filmček je suma sumarum vendarle nastajal na podlagi skoraj dveletnih terenskih izkušenj, zato bi v kronološkem popisu težko izpustil katerikoli dan, ali pa se osredotočim na prgišče golih dejstev, ki bi se zaokrožila v kakih 3000 znakov.

Mislim, da nad nobeno od opcij ne bralci ne urednik ne bi bili pretirano navdušeni, zato sem sklenil, da urežem nekakšno bližnjico ter začnem na začetku.

Nekateri smo za vroče

Moje intenzivno ljubezensko razmerje s pregrešnimi fotkami, obscenimi filmčki in pogrošnimi teksti se je začelo zelo zgodaj, v časih, ko je bilo potrebno tozadevno duhovno hrano karseda previdno tihotapiti čez severno oziroma zahodno mejo, ki sta nas ločevali od kapitalističnega potrošniškega raja ter njegove dekadence. Zvedavo osnovnošolsko mularijo je še zlasti zanimala prav slednja, vzroke za ta interes pa gre pripisati kratkohlačniški kljubovalnosti, ki fantke v predpubertetnih letih peha, da z neizmernim veseljem ušpičijo nekaj, kar je v kričečem nasprotju s pravili lepega obnašanja, dobre vzgoje in primernega vedenja, s katerim so žugale tršice.

Če si hotel izstopati kot frajer, si moral zasebno kolekcijo letom neprimernega materiala in artiklov z učiteljske črne liste redno dopolnjevati s polnimi naboji, ki jih je JLA trosila po okoliških streliščih. Arsenal pištol in revolverjev na plastične kapseljne, ki takrat še niso veljali za politično nekorektne igrače, si moral čim prej obnoviti s štartnim orožjem, ki je tako ljubko grmelo, če si se kavbojce in indijance igral na blokovskem stopnišču. Zračna puška je bila zaželjena, a zaradi zasoljenih cen in nizkih žepnin težko dosegljiva dobrina, bolj fascinantni so bili noži na vzmet. Stvar je v vsakdanjem življenju enajstletnega mulca praktično nepogrešljiva, smo spoznali, ko se je v lokalni kino prirolal triler Škorpijon ubija, v katerem se Umazani Harry pred podivjanim psihopatom s šmajserjem v roki reši tako, da mu poskočni pipec do ročaja zarine v bedro. Jep, ko smo si tako orožje omislili, nam niti na kraj pameti ni padlo, da bi ga nosili s sabo. Ste nori? Kaj pa, če ga izgubiš? Ali pa ti ga kak huligan ukrade? Nožek smo povsem nedolžno odpirali in zapirali izključno v zavetju doma, pred očmi najboljših kolegov. Niti salame si nisem upal rezati z njim, da se mu ne bi kaj poznalo in da ne bi zaradi kakšne meni neznane kemijske reakcije izgubil leska.

Ker brez kulture in umetnosti ne gre niti v najrosnejših letih, si moral med vrstniki - in kakopak tudi vrstnicami, ki kdo ve zakaj nikoli niso bile posebej dovzetne za skavtske običaje sošolcev - briljirati v tej panogi. Obširna stripovska knjižnica, oplemenitena z izbranimi italijanskimi zvežčiči iz serije sesso e violenza, ter bogat arhiv švedskih, nemških in italijanskih super color revij z razgaljenimi strici in tetami v čudnih položajih sta bila pri tem strateškega pomena. Stripov se kajpada ni posojalo, izjema so bili naj-naj-najboljši prijatelji, ki so dali častno Titovo, da jih vrnejo v brezhibnem stanju, medtem ko so pornjaki prosto krožili. Pokovci smo bili še posebej ponosni, če se je za našo zbirko zanimal kak starejši vrstnik ali pa resnejši sosed, ki se nam je za zaupanje oddolžil z odvečnimi izvodi iz lastne kolekcije ter postal član kluba, ki je v enoumnih časih nevede prispeval k svobodi mišljenja, gledanja in izražanja, od znotraj najedal socialistično moralo delovnih ljudi in občanov ter pripomogel k sesutju represivnega režima. E, tako smo v naših krajih preživeli socializem in odrasli v pridne davkoplačevalce.

Pravijo, da se zresniš, ko odrasteš. Pojma nimam. Vem le, da se z leti zamenjajo igračke, predrugačijo zbirke in spremeni izrazoslovje za tisto, kar kopičiš na policah. Jep, fetiši ostanejo. In fino je, da jih vsaj poskušaš razumeti, če se jim že ne moreš upreti.

Pogled od blizu

Novembra 1999 sem jo mahnil v Berlin, na razvpiti Venus, sejem erotike in pornografije, ki velja za največjega in najtemeljitejšega na tleh stare celine. Meka porno biznisa. Vstopil sem skozi portal berlinskega razstavišča in se znašel v moderni inačici Sodome in Gomore, skoncentrirani na 20.000 kvadratnih metrih razstavnega prostora. Že prvi vtis je odpihnil vse, kar se mi je zgodilo v letih mojega prijateljevanja s pornografijo in raziskovanja njene usodne privlačnosti, ki, zgolj za ilustracijo, samo v ZDA po uradnih podatkih letno ustvari skoraj deset milijard dolarjev prometa. Po neuradnih pa še kak dolar več. Na Hammarskjöldplatzu mi je postalo približno jasno, zakaj je temu tako. Tam je vse še večje in še bolj rajcig. Tisti, ki pornografski ekspresivnosti že tako ni naklonjen, bi po obisku berlinskega sejma pornjake zasovražil v dno duše. Proces pa hvalabogu poteka tudi v obratni smeri, privrženci torej porniče po Berlinu naravnost vzljubite. Na lastne oči preverite, da se neprimerno več socialne patologije skriva v sovraštvu do pornografije kot v ljubezni do nje. Stoprocentno.

Da, berlinski sejem postaja iz leta v leto večji, boljši, uglednejši, glamuroznejši. V bistvu je že tako popularen, da je celo v Sloveniji izšla videoreportaža o vsakoletnih berlinskih pornofernalijah, in najradovednejši si jo lahko omislite v izpostavah Venera Shopa širom po domovini. V Berlinu se zberejo vsi. Lahko čvekate z razkošnimi znankami in vzdržljivimi znanci z malih zaslonov, ki znajo o življenju in umetnosti povedati več kot na primer slovenske dramske umetnice. Okej, kakor katera, a nasplošno v družbi porno starlet zanesljivo ne uživa samo vaš recimo temu pokvarjen pogled. Nekaj ultimativno vitalnega je na teh grešnih bitjih, ko nas preko televizijskega ekrana obvladujejo z brezhibnim upredmetenjem moških seksualnih fantazij, ki si jih mnogi ne drznejo zaupati niti svojim partnerkam, kaj šele ženam, in se morajo potem kvalitetno prazniti ob pomoči plačljivega flodra, kot bi to strokovno formuliral Blaž.

Kamor pridejo vsi, tudi Slovenci ne manjkajo. Z Aljošo, lastnikom kranjske Alteke in urednikom Vročega Weekenda, sem se ob plastičnem glažu piva neobvezno zadebatiral o pornografski situaciji doma in seveda si nisem mogel kaj, da ne bi vsevprek šimfal naših porno revij. Vseh po vrsti, tudi njegove. Ni se pretirano razburjal, kaj šele da bi vzrojil in me prevpil z diskvalifikacijami, kot je navada med slovenskim podjetniškim življem. Kritike je stoično sešteval, navrgel besedo, dve o specifiki slovenskega trga in me na koncu vendarle utišal. Vešče, malodane tako, kot te znajo pogledati tiste frajle od igralk, da ti sesujejo koncentracijo in te hočeš nočeš zaščemi med nogami, kar močno vpliva na dolžino in globino tvojih vprašanj. In profesionalno, tako da zaradi narave svojega poklica niti v sanjah nisem zmogel reči ne. "Okej, ker vse veš, imaš tu Vroči Weekend, pa ga urejaj," je rekel. A? Prestavljajte si tole: pride Manca Košir k Severju in začne razkladati, češ, Jani, ta Mladina je živ kurac, in začne naštevati, kaj vse jo moti, Jani pa reče: "Na, Manca, tu imaš Mladino, pa jo naredi boljšo." Okej, Manca nikoli ne bi rekla živ kurac, malce pretiravam, da si boste lažje predstavljali, kako mi je padla ta ponudba. Nisem čakal, da bi se Aljoša premislil, in poklicni izziv sem zgrabil z obema rokama - ter prevzel nase veliko mero odgovornosti. Vroči Weekend je bil namreč že leta 1999 slovenski najbolje prodajani zabavno informativni mesečnik seksualno eksplicitnega značaja.

Max Hardrock

Vroči Weekend je dobil urednika in urednik je potreboval ime. Heh, pod psevdonimi se ponavadi rojevajo sila markantna dela, ob katerih povsem pozabimo na prava imena avtorjev, ne. Mark Twain. Se v desetih sekundah spomnite, kako se je v resnici klical? No, vidite. Iskal sem nekaj internacionalnega in kolikor toliko zvenečega. Pa se spomnim na onega gospoda s kavbojskim klobukom, ki je v Berlinu stikal za svežim češkim mesom ženskega spola. Čehinje in dekleta iz vzhodne Evrope grejo v ZDA na videu odlično v prodajo, kajti Američani so se definitivno preobjedli silikonskih oblin in bejb z imeni, polnimi iksov in ipsilonov. Omenjeni gospod sliši na ime Max Hardcore, o njem pa smo se zmerno razpisali že v obeh reportažah z Venusa, tako da tudi našemu občinstvu ne predstavlja popolne neznake. Kul, če imajo Ameri Maxa Hardcora, zakaj ne bi Slovenci dobili Maxa Hardrocka? In zadeva je bila ocvrta, bi se reklo po domače.

Porno revija ostane revija, ne glede na posplošene predstave, ki krožijo med laično javnostjo. Pridevek porno ne pomeni, da se v narodno buditeljski fikciji lahko pojavljajo tiskovne in slovnične napake, zato poleg urednika potrebuje tudi lektorja. In ker je revija, zraven nazornih fotografij potrebuje tudi zanimive prispevke, intervjuje in reportaže. Vroči Weekend zdaj vse to ima. Ima pa še nekaj, kar mainstream revije nimajo. Privatne posnetke svojih bralcev. Ko sem se z domačimi porno časopisi ukvarjal od zunaj, se pravi kot kupec in raziskovalec tega fenomena pri nas, sem bil zmeraj neizprosno skeptičen do privatnih posnetkov bralcev, za katere so uredniki in lastniki trdili, da so za prmejduš pristni. Bil sem prepričan, da režejo sličice iz tujih revij in jih prodajajo kot naše. Motil sem se. V uredništvo Vročega Weekenda vsak mesec dobimo najmanj dvajset amaterskih posnetkov, erekcij, penetracij, ejakulacij, koitusov, raztegnjenih sramnih ustnic in najrazličnejših faličnih objektov, zasajenih v najrazličnejše telesne odprtine. Fotografije so stoodstotno pristne. Narejene v domačih spalnicah. V lastni režiji. Nekatere motne, zmaknjene, zamegljene in preosvetljene, posnete v vročici trenutka, druge skrbno aranžirane in brezhibno odškljocane. Estetske nianse in umetniški vtis niso pogoj za objavo.

Po ekshibicionistični plati se Slovenci prav nič ne razlikujemo od ostalih narodov. Baše nas le majhnost, zato zraven genitalij na fotkah redko vidimo tudi obraze, ki jim pripadajo. Zato namesto dva tisoč fotografij, kot je norma v Nemčiji, mesečno dobimo le dvajset fotk. Glave so odrezane, obrazi preštrihani s črnim markerjem. Tisti, ki niso, jih počrnimo mi, razen če ni drugače dogovorjeno.

No, ključna razlika med pornografskim in ostalim tiskom je ta, da je pornografski tisk, kdo ve zakaj, izjemno nepopularen pri oglaševalcih. Pornografski tisk je potemtakem edini popolnoma neodvisen oziroma v celoti odvisen od prodaje in rednih bralcev.

Pri nekaterih potencianih oglaševalcih sem poskušal priti stvari do dna in vsakič naletel na enak odgovor: z oglaševanjem v Vročem Weekendu, ki je po zasnovi pornografska revija, tvegamo, da izgubimo oglasni prostor v določenem segmentu medijev s konzervativnejšim predznakom. In tega si preprosto ne moremo privoščiti. Ja, zdaj veste, zakaj Pop TV ne vrti ne mehkih ne trdih porničev, ki so jih ob ustanovitvi tako samozavestno obljubljali. Bojijo se gospodarske škode. Ne vemo pa, od kod jim pogum za razbohoteno oglaševanje vročih linij, podprtih s telopi joškatih blondink v vzburljivih pozah. Početje, ki vleče na poniževanje gledalčeve inteligence in očitno pristranskost pri popularizaciji fuka.

Porno film

Kako v Sloveniji posneti porno film? Na voljo so tri variante: lahka, draga in naporna. Kar se lahke variante tiče, ni skrivnosti. V avto naložite boljšo digitalno videokamero, vkrcate profesionalnega snemalca in se odpeljete proti Budimpešti. Najdete agencijo, ki zastopa profesionalne modele (ni težko, verjemite, naslove in telefone vam dobesedno mečejo v glavo), pogledate katalog, v katerem so fotografije kakih stotih punc in pol toliko fantov, ter sestavite najprimernejši par, trio ali skupino za vašo ciljno publiko. Cene se gibljejo okoli tristo do petsto mark po modelu na dan, odvisno pač od tega, ali boste samo fotografirali ali tudi filmali. Ker nimate lokacije, boste morali proračun povečati za dvesto mark. Če ste brez tehnične ekipe, vas bo toliko stal tudi najem fotografa oziroma snemalca, pri čemer vam nihče ne zagotavlja, da bo končni izdelek željene kvalitete. Pametno se je torej opreti na lastne sile.

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da se vse, kar odstopa od straight seksa (analni seks vključen), plača posebej. Skratka, za dobrih 1200 mark lahko posnamete soliden fuk in ga prodate kot intimne igrice Janka in Metke iz Zgornjega kašlja. Če želite, da bo publika nasedla, morate posnetke nato sinhronizirati v slovenščino, kar svinjsko podraži proračun in vse skupaj približa spodnji meji drage variante.

O dragi varianti sva z Aljošo sanjarila kar nekaj časa. V Slovenijo pripelješ eno izmed slavnih porno zvezd in posnameš ognjevit fuk na prepoznavni lokaciji, recimo v pletnji na Blejskem jezeru, s cerkvijo na otočku v ozadju. Pristno. S kančkom simbolike. Predstavljajte si, slovenski kerlc nese Gino Wild po stopnicah do vrha, na koncu se poročita in se preselita na gorenjsko kmetijo, kjer srečno živita do konca svojih dni. Tradicionalno. No, slavnih porno zvezd žal ne dobiš izpod jurja mark na dan plus stroški, ki vključujejo prevoz in bivanje. Slavne porno zvezde ne potujejo v ekonomskem razredu in ne spijo v hostlih, kar proračun v šusu dvigne za dva do tri jurje mark. In hej, slavne porno zvezde tudi ne fukajo s komerkoli. S sabo pripeljejo najljubšega žrebca in lastnega snemalca, ki zagotavlja, da bo delo opravljeno picikato in v najkrajšem času, producentova denarnica pa bo s tem tanjša za dodatnih tri tisoč mark. Torej, šest jurjev mark, prej ko kdo s kurcem migne, če me razumete. Pozabimo. Na Filmski sklad ne moremo računati.

Ostane torej naporna varianta, ki pa je na srečo tudi najbolj avtentična. Torej snemati na amaterski osnovi z amatersko ekipo. Lani je Mišo Novak na tak način posnel Slovenske debitantke, o čemer ste bili bralci Mladine v sliki in besedi promptno obveščeni s strani vašega dežurnega pornografa. In pazite, film je bil dobesedno razgrabljen, do konca leta pa se je prodaja zaokrožila v dobrih tisoč izvodov, kar je le štirikrat manj od številke, ki jo je pri nas na videoformatu dosegla planetarna uspešnica Titanik.

Plan je bil jasen. Delali bomo izključno s slovenskimi pari ali pa sploh ne bomo delali. Če se nihče ne javi na oglas, zapremo štacuno. V primeru pozitivnega odziva se bomo zgledovali po najpopularnejši nemški seriji Happy Video Privat, ki jo od druge polovice osemdesetih dalje režira Harry S. Morgan. S snemalcem obiskujeta pare, ki so pripravljeni razkrivati svoje posteljne vragolije, Harry jih predstavi gledalcem, sprašuje o tem in onem, nato pa šov vodi par. Okej, recimo, da stvar vžge, kdo bo Harry, sem vprašal. "Ja, ti, ne." Ja, šur. Sicer pa, saj tako ali tako ne bo prostovoljcev.

Intimnosti

"Spoštovani pari brez predsodkov. Mi vemo, da ste seksi. Hočete, da to diskretno zvejo in se na lastne oči prepričajo tudi ostali? Ni problema. Zdaj je čas. Pokličite nas in pokažite, kaj znate in zmorete, v ekskluzivni rubriki Vročega Weekenda, ki jo vsak mesec pripravlja Max Hardrock. Za vse poskrbimo mi. Za erotično fotografiranje, za objavo in za dober honorar. Če si želite, da bi vašo strast videli tudi drugi, brez oklevanja zavrtite našo telefonsko številko. Pridemo tudi na dom. Pokličite nas tudi, če želite nastopati v domačih erotičnih in pornografskih filmih. Pošljite nam svoje erotične fotografije ali video posnetke in pripišite telefonsko številko, da vas lahko pokličemo nazaj. Vaše ponudbe, želje in vprašanja so dobrodošli na telefonski številki uredništva." Tako se glasi spodobno povabilo, ki ga je Vroči Weekend prvič objavil lani spomladi. Mobi je zvonil noč in dan, jaz pa sem v glavnem vljudno zavračal frajerje, ki so v oglasu prepoznali edinstveno priložnost za pustolovski fukec, ki bi mu sledilo še dobro plačilo. Ko sem pojasnil, da pridejo v poštev samo pari, je vsak drugi zatrjeval, da je nadpovprečno obdarjen. Fino, potem pa nam pošljite fotko, da sami presodimo. "Ee, veste, nimam kje razviti fotk." Ja, na vsakem vogalu vam jih razvijejo v eni uri. "Ampak takih ne morem nesti kamorkoli." Aha, poba bi rad nastopal v porniču, pa se boji, da bo neki iks fotograf slučajno vrgel pogled na njegovega tiča. Takim kandidatom sem omenil, da lahko fotke (brezplačno) naredimo mi in mimogrede preverimo še operativno sposobnost orodja. Pogovor se je enostransko zaključil.

Naposled je le prišla prva resna ponudba. Oglasila sta se Nejc in Nina iz Nove Gorice, ki sta nastopala v Slovenskih debitantkah in sta vajena seksa pred kamero. Ni nujno, da sta Nejc in Nina in da prihajata iz Nove Gorice, pari so si namreč sami izbrali imena in kraj bivanja, vsekakor pa sta bila odlična partija za prebijanje ledu. Skoraj istočasno sta polaroide poslala Urška in Toni iz Metlike, zato smo organizirali skupno snemanje v Škofji Loki. Ivo je prinesel kamero, Aljoša reflektor, jaz pa tremo. Nekdo je moral poskrbeti tudi zanjo, če je že nastopajoči niso imeli. Jebiga, po planu sem moral še skrbeti za organizacijo in dialoge seksajočih, usmerjati Iva in njegovo kamero, miriti Aljošo, ki je zunaj preglasno govoril, fotografirati, sestavljati vprašanja in odgovore za svoj moderatorski prispevek na začetku in koncu jebačine ter vse skupaj večkrat ponoviti. Madonca, kot bi delal za Kubricka. S tem da se mi je vsaka verzija zdela bolj mimo. Nejcu je zaradi mečkanja s strani tehnične ekipe popustila koncentracija in uplahnila morala, kar je vedno razpoložena Nina komentirala, češ Nejc, pa menda naju ja ne boš zdaj sramotil pred celo Slovenijo. In ko se enkrat začneš na porno setu režati, lahko za kako uro pozabiš na akcijo. In cumshote. Da bi ejakulacija karseda in čim hitreje uspela, sva z Ivom naštelala kamero ter pustila Nino in Nejca sama v sobi. V četrt ure je bilo konec in debelo sem si oddahnil.

Postavna, meter osemdeset visoka Urška in Toni sta se medtem ogrela v sosednji sobi. Akcija je stekla in ko je bilo dogajanje na višku, je začela postelja, na kateri se je intenzivno vršila aktivnost, tako neutolažljivo ječati, da nihče ni mogel ostati resen. Posledice so najbrž znane. Če kje velja Murphy, potem velja na snemanju amaterskih porno filmov. Brez uporabe jogurta ni šlo. In hej, v dobrih sedmih urah smo naredili za slabih sedemdeset minut posnetkov. Mislim, da bi mi Ed Wood iz srca čestital.

Med večerjo sem igralcem za vsak slučaj namignil, da bo pred končno verzijo filma morda treba nekatere scene ponoviti, in rekli so, da ni problema. Naj pokličemo. Kadarkoli. Nato sva z Aljošo po napornem dnevu pregledovala posneti material. Horor. Čisto vse bo treba ponoviti, sem jamral. "To je za en kurc. To ni noben film, to je porno verzija tistih dveh nerod iz 'A je to'!"

Po nekajmesečni pavzi se je oglasila Anabela iz Ankarana, ki je že solo pozirala za naš mali list. Naposled je le pregovorila svojega trenutnega spremljevalca Aleša. Naslednji dan smo leteli v Radovljico, kjer nas je čakal Dalibor iz Zagreba. Slišal je, da snemamo film, pa je prišel malo pogledat. In mimogrede posnet epizodo za hrvaški trg. Hej, v tem poslu pa dober glas hitro seže v deveto vas. Evo, pa imamo internacionalno produkcijo. Škoda, da mi ne moremo nič posneti na Hrvaškem. Naši vsi znajo hrvaško, vašim pa se še sanja ne o slovenščini, sem pristavil. Snemanje je steklo brez posebnosti. Če zanemarim svoj ekstra naštudirani in štirikrat ponovljeni nastop za konec epizode, ki ga je nekdo - to smo kajpada ugotovili šele naslednji dan - med pregledovanjem posnetkov skoraj v celoti zbrisal. Jeba, vam rečem.

K Tanji in Stojanu sva se kot izkušena rutinerja prejšnji mesec z Aljošo odpeljala sama. Oba sta bila neverjetno razpoložena in v dveh urah sva naklepala uro in pol materiala. Zato je zadnja epizoda v filmu najdaljša. In najimpresivnejša.

Priznam, ko smo v profesionalnem studiu posnetke spustili čez montažno mizo, jih kmalu ne bi prepoznal. "Hej, saj to je čisto spodoben filmček," sem olajšano vzkliknil. "Harry je dobil konkurenco, he he." Ne, resno. Film je preživel končni test, in sicer Andreja iz nemške Videorame, ki vedno skritizira vse, kar v Sloveniji naredimo za popularizacijo pornografske miselnosti. Slovenskih parov intimno ni razsul. Omenil je celo, da obstaja realna možnost odkupa nezmontiranih posnetkov za nemški trg.

Bil sem iskreno šokiran.