Katoliški prispevek k sodni teoriji in praksi

Krščanstvo je množično nasilje nad drugače mislečimi začelo že leta 314. Ko so s Konstantinom Velikim (vladal 312-337) kristjani pridobili privilegiran status v rimskem imperiju, so pod cesarjevo zaščito v Egiptu krščanski fanatiki pomorili stotine poganov. Z arijansko herezijo (ki ni priznavala svete trojice) se je teror naselil med same kristjane: v letih 336-361 so v severni Afriki pobili milijon arijancev. Leta 380 je cesar Teodozij (vladal 379-395) razglasil krščanstvo za uradno vero rimskega cesarstva. Drugačna verovanja so postala prepovedana in zanje je bila zagrožena smrtna kazen. V tisočletni zgodovini absolutne katoliške oblasti sta nasilno pokristjanjevanje in pregon vseh drugače verujočih zahtevala smrt 40-60 milijonov ljudi.

Leta 389 je Teodozij ukazal zažgati knjižnico v Aleksandriji, zaprl je javne šole in poučevanje dovolil samo krščanskim duhovnikom. Leta 529 je Justinijan Veliki (527-565) zaprl slavno atensko filozofsko šolo. Leta 590 je dal papež Gregor Veliki (svetnik, vladal 590-604) požgati palatinsko Apolonovo knjižnico, škofom je prepovedal, da bi laike poučevali latinščino, in obsodil sploh kakršnokoli izobraževanje izven krogov duhovščine. Tehnološki, znanstveni, umetniški in civilizacijski dosežki antične dobe so postali prepovedani in pozabljeni. Evropa je potonila v srednji vek, v nepismenost, neznanje in praznoverje.

Pod vladavino rimskokatoliške cerkve so svobodno misel, znanost in empiricizem nadomestile bolestne fantazije: svetu so zavladale sile krščanskega pekla. Na vrhuncu krščanske "znanosti" je Joannes Wierus v svoji knjigi Pseudo-Monarchia Demonorum (1577) naštel 7,405.926 demonov, organiziranih v 72 bataljonov, vsakega naj bi vodil demonski kralj, princ, markiz, vojvoda ... V takem svetu so bile lahko naravne nesreče, bolezni ali celo trivialne neprijetnosti le posledice delovanja satanskih sil in njihovih pomočnikov - heretikov, čarovnikov in čarovnic.

Ob vseh grozodejstvih rimskokatoliške cerkve izstopa delovanje inkvizicije kot najbolj kruto, nesmiselno, nepojmljivo. Če bi morda še lahko razumeli, zakaj je katoliška cerkev tako neusmiljeno iztrebljala vsa drugačna verovanja, se racionalnemu umu upira sadizem, s kakršnim so katoliški inkvizitorji, po papeških ukazih, žrtvam izsiljevali izmišljena priznanja. Mnogi narodi so uporabljali za današnji čas povsem nesprejemljive metode torture kot kazni ali da bi na primer iz vojnih ujetnikov izvlekli tajne podatke. A kakšen je lahko smisel mučenja, katerega namen je, da žrtev prisili v priznanje laži, ki so si jo izmislili sami izpraševalci?

"Edini namen terorja je teror," je zapisal veliki inkvizitor neke druge vere - Feliks Edmundovič Dzieržyski, ustanovitelj Čeke (ki je kot rimskokatoliška inkvizicija večkrat spremenila ime: v GPU, NKVD in nazadnje KGB). Samo ljudem, ki živijo v stalnem strahu, je mogoče brezprizivno vladati. Javno izživljanje nad obtoženci in široko razglašeni procesi z izsiljenimi priznanji, vsesplošna strahovlada in nekritični izpadi nasilja vzbudijo med ljudmi preživetveno mrzlico: skoraj vsak v trepetu premišlja, kako se je lahko zameril oblasti in kaj bi moral storiti, da se ji prikupi in ne postane njena naslednja žrtev. Ali so dejansko kaznovani pretežno tisti, ki resnično prekršijo norme oblasti, je povsem nepomembno. Kdor se je psihozi strahovlade sposoben upreti, je lahko s svojim neodvisnim umom oblasti nevaren - zato ga je treba uničiti, ne glede na to, kaj je dejansko storil. Teror zaradi terorja je najučinkovitejši branik absolutne oblasti: to je osnovna logika nacizma, fašizma, stalinizma, kulturne revolucije na Kitajskem - in rimskokatoliške inkvizicije.

http://www.antichrist.com.au/2000/0003/0003crusades.html

http://www.netcolony.com/arts/yperiwn/
victims_of_the_christian_faith.html

http://www.antichrist.com.au/crimeline.html

Charles W. Sutherland: Disciples of Destruction; Prometheus Books 1987

(nadaljevanje je v rubriki Narava in Družba)

povezava

povezava

povezava