Nekoč je bil neki šarmer

Ob spominu na nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita se pri ljudeh še zmeraj pojavljajo različni občutki. Nekateri, predvsem starejši, se s spoštovanjem spominjajo, kako so mu veselo mahali z zastavicami, mu ob morebitni, sicer zelo redki priložnosti stisnili roko in kako so vzneseno poslušali njegove idealistične govore o pravi državi, pridnih delavcih in koristnem učenju. Na drugi strani so seveda tisti, ki se še zdaj, po enaindvajsetih letih - kolikor je Tito pač pod rušo - s prezirom pridušajo, da nam je njegova vladavina nakopala komuniste in vso svinjarijo, ki je sledila. Toda slednjih je, po mojih sogovornikih sodeč, vseeno malo. Pa še ti nekako raje molčijo. Današnja mladina se Tita niti ne spominja, zato resnično ne more izraziti posebnega mnenja in morebitne pripadnosti, srednja generacija se spominja samo vihrajočih zastavic in šokantne črne črte, ki je davnega četrtega maja čez televizijski zaslon oznanila Titovo smrt, najstarejšim pa se ob spominu na nekdanjega partizana in zagovornika neuvrščenih še vedno zatakne v grlu.

Spomini

Naši dedki in babice so Josipa Broza Tita ohranili v prijetnem spominu, zato težko govorijo o njem. V vsakem stavku, v vsaki besedi je čutiti bolečino. Milka, priletna sivolasa gospa, ki prebiva v Domu starejših občanov za Bežigradom, se Tita spominja kot očarljivega in postavnega možakarja, ki je s pogumom in z uporom proti tujim in domačim okupatorjem navdušil ves svet: "Prvič sem ga v živo videla ob koncu vojne, leta 1945, ko je imel govor na Kongresnem trgu v Ljubljani. Bilo je zelo podobno kot pred kratkim, ko je bil pri nas na obisku Bill Clinton. Tudi takrat je lilo kot iz škafa. No, Clinton je imel majhen oder, Tito pa je govoril z balkona Univerze. Ne morem vam povedati, kolikšno navdušenje je bilo to! Če bi šel Kučan skozi mesto, ah, sploh ni primerjave ... Tudi jaz sem ga poslušala, s svojim fantom, kasnejšim možem sem bila. To so bili resnično lepi časi, polni upanja." Ostarele gospe, sicer močno zatopljene v kvačkanje in pletenje takšnih in drugačnih volnenih izdelkov, s komaj opaznim prikimavanjem nakažejo, da se strinjajo z njenim načinom razmišljanja. "Ja, Tito je bil čudovit! Še črnci so jokali, ko je umrl. Ne vem, zakaj vedno pravijo, da je bil komunist in da so bili partizani komunisti. Tito in njegovi partizani so bili navadni, delavski in kmečki fantje. Kje so pa kaj vedeli o politiki, prosim lepo. Delali so, politika jih ni zanimala, saj je niso razumeli! V Titovih časih se je lepo živelo, danes pa se samo še za vojsko dela," resnobno dodaja simpatična gospa Antonija Soklič. Pravi, da je prepričana, da se je veliko stvari delalo za Titovim hrbtom. Poboji in zločini naj bi bili podtaknjeno maslo drugih, tistih, ki so Titu skrivaj kopali grob. "Lejte, človek je bil internacionalist. Bil je zdrav, delavski, kmečki človek. Ni bil komunist. Če se on ne bi postavil za Slovenijo, kdo bi se? Kakšna samostojnost neki, za vedno bi ostali tam, kjer smo že od nekdaj bili ... Pod Nemci! Pa kako skromen je bil, številnim otrokom je bil boter. Ko je umrl, se je vse ustavilo. Nikoli ne bom pozabila tiste sramote, ki nam jo je napravil Peterle, ko je s stene snel Titovo sliko ... Da ga ni bilo sram! Peterle je prvi začel, vse je uničil. Kot da mu on ni mahal, ko je bil majhen! Naj se spomni devetega maja, vsi smo bili hripavi." Gospe pravijo, da so bile po malem vse ženske zaljubljene v Tita. Dokler se ni zredil ... "Očarljiv je bil in pravi nastop je imel. Šarmanten. Seveda sem bila nad tem, da sem videla Tita, navdušena. Ni bilo velikokrat priložnosti, veste. Če se le ne bi zredil. No, pa saj je bil tudi takrat še zmeraj prijeten na pogled, če se je oštimal v lepo belo uniformo," s smehom pripoveduje dvainosemdesetletna Milena K. iz Ljubljane. Pravi, da se najraje spominja svojih gimnazijskih dni, ko je bila na izletu, kjer je Tita celo osebno spoznala. Tako kot vsem drugim je tudi njej podpisal kartico, ki jo je kasneje nekomu poslala. Žal se več ne spomni, komu, verjetno pa komu, ki ga je imela rada. Presenetljivo je, da se Tita zelo dobro spomnijo tudi tisti, ki so zaradi starosti že precej senilni. Gospa, ki so ji lastna leta že ušla iz spomina, pravi: "Jaz sem mu tudi dala roko, vsi smo mu jo dali in on jo je dal vsem. Tito je bil zlat! Ker nas je osvobodil, ker smo zelo trpeli in gledali, kako gorijo slovenske vasi, kako so požgali Rašico pa Kokro ... Vse fante so pobili, vi seveda ne morete vedeti, kako smo trpeli, ker ste mladi. Verjamem, da so se tudi v tedanjem režimu delale napake, ampak brez njega! Tito je bil res zlat!" Oči se ji rahlo ovlažijo, v grlu je čutiti cmok, za trenutek se prijetno kramljanje s starejšimi občani sprevrže v neprijeten in docela mučen molk. No, nekateri se Tita sicer ne spomnijo, zato pa sanjajo o njem! Mimi, živahna gospa in že na prvi pogled prava zvezda v štrikanju levih in desnih, je o Josipu sanjala ravno na dan našega obiska. "Tito je prišel v Ljubljano in ušel ..." In to je bilo to.

"Vem, da je bil Tito dober in vljuden do Slovencev. Še posebej do Slovencev. Zakaj pa mislite, da je prišel umret v Slovenijo?! Ker je našim zdravnikom bolj zaupal kot pa tistim, srbskim! Jaz nisem šolana, na politiko se ne razumem, toda ko je umrl, smo vsi jokali," pravi gospa Cerar, ki bo kmalu praznovala osemdeseti rojstni dan. Tita se spomni kot simpatičnega in sila privlačnega princa v beli uniformi, ki je rad jahal na belem konju. Kdo bi si mislil, da so imele naše babice tako pregrešne misli ... Pa vendar, misel o Titovi dobroti še vedno prevladuje. Kristina Lerman, učiteljica biologije, ki je svoja prva službena leta preživela v Preddvoru, pretresljivo pripoveduje, kako je srečala Tita: "Tam, kjer sem učila, so bili trije gradovi, tretji grad je bil dom bosanske mladine. To so bili zelo ubogi, zapuščeni in revni otroci z juga, ki so po drugi svetovni vojni ostali brez staršev in niso imeli kam. Pa so jih poslali k nam. Po obrazu so imeli hude znake opeklin peterokrakih zvezd, z vžiganjem katerih so jih hoteli hudodelci za zmeraj iznakaziti. Skratka, zelo nesrečni otroci so to bili ... No, Tito pa je pogosto prihajal na Brdo, kar je zelo blizu Preddvora. Vsa vas ga je občudovala. Kadar je prišel, je bil zmeraj praznik. In mi smo si enkrat zaželeli nekaj nenavadnega. Otroci so si zaželeli, da bi Tita lahko obiskali. In res smo se odpravili, bosi in brez vsega, toda Tito nas je vseeno sprejel. V beli uniformi, kajpada. Dober človek, ne? Seveda je tudi naše otroke, tako kot zmeraj, vprašal 'Deco, kako učite?' in otroci, do konca prestrašeni, so komaj izjecljali 'Dobro se učimo, dobro'. Potem so nas še lepo pogostili, Tito pa nam je ob slovesu obljubil, da bo mislil na nas. Ob tem je še vprašal, kaj si najbolj želimo, in otroci so povedali, da bi radi videli Postojnsko jamo, ki jim je takrat pomenila nekaj nedosegljivega ..." Čez nekaj dni jih je v jamo odpeljal dvorni vlak, Tito pa jim je ob priliki poslal tudi kakšen priboljšek za pod zob, ponavadi telečje meso. Po besedah gospe Kristine so otroci zrasli, postali ugledni arhitekti, univerzitetni profesorji in umetniki, Tita pa še zdaj hranijo v spoštljivem spominu.

Rojeni po

Današnja mladina se s Titom ne obremenjuje preveč in ne kaže kakšnega posebnega čustvenega odnosa do njegovih nekdanjih dejanj. Rahla nostalgija pa seveda ostaja. V Šiški se je pred dobrim letom odprl lokalček oziroma klub Športno društvo Tito, prava poživitev za tiste, ki želijo posedeti in se sprostiti v nekoliko drugačnem okolju. Lastnik lokala, štiriindvajsetletni Saša Nemanič - Nemo, do Tita sicer ne goji kakšnih posebnih čustev, vseeno pa rad pove, kako je dobil avto, starejši BMW, ki je bil pred leti v lasti slovenske vlade, nekoč pa naj bi se bil z njim prevažal tudi Josip Broz. Na registrsko tablico si je dal izpisati ime Tito, ravno tako je poimenoval tudi svoje podjetje, ki se ukvarja s prodajo opreme za gorsko kolesarjenje in motokros. Za ime 'Tito' se je odločil, ker se mu je zdelo fajn, ker gre hitro v uho in si ga ljudje laže zapomnijo, kar je bržkone dobro za posel. Osebno pa se Saša Tita ne spomni, saj je umrl, ko je mladi podjetnik štel komaj štiri leta. "O njem res ne vem nič. No, vem, da je umrl. In vem, da nam, vsaj naši družini, v njegovih časih ni nič manjkalo. Zelo dobro smo živeli. Kar se tiče celotnega naroda, pa mislim, da nas je Tito držal skupaj, kaj takega verjetno ne uspe vsakemu." Notranjost kluba Tito je seveda opremljena v Brozovem slogu. Nekakšna mini rezidenca, le da bolj domača in preprosta. "Ja, presenetljivo je, da ljudje kar sami prinašajo te stvari, kipe, slike ... Pridejo sem na pijačo in vidijo, kaj imamo, pa pravijo, da imajo tudi oni nekaj doma. Potem kar vprašajo, ali lahko naslednjič prinesejo. Drugače smo veliko stvari kupili na bolšjaku, nekaj so dali prijatelji, veliko sem imel pa sam doma." Poleg tega pripravljajo še druge dejavnosti. Letos poleti bo društvo organiziralo izlet v Kumrovec, za 25. maj, nekdanji dan mladosti, pa pripravljajo zdaj že tradicionalno praznovanje v Titovem slogu. Pečen odojek, tamburaš, veseli obrazi itd.

Podobno razmišljajo o Titu drugi mladostniki, čeprav vedo o njem samo tisto, kar so morebiti slišali v šoli ali pa so jim pripovedovali starši. "Osebno se Tita ne spomnim. Tako da bi ga sama videla kdaj v živo, ne. Niti s televizije se ga ne spomnim, ob njegovi smrti sem bila stara natanko leto dni. Torej ne morem vedeti ničesar. Poznam ga s slike in slišala sem, da je bil velik heroj. Drugega ne vem ... Kasneje so govorili, da so tudi njegovi partizani delali strašne zločine, zato si je zelo težko izoblikovati kakšno posebno mnenje. Vseeno se mi zdi, da so pod njegovo vladavino živeli srečneje, da je bilo več denarja, da je bilo za ljudi bolje poskrbljeno," pripoveduje študentka Ana Ž. iz Ljubljane. Pravi, da ji je o Titu pripovedovala babica. "Stara mama mi je pripovedovala, da je bil Tito pravi borec in da ni ničesar prepuščal naključju. Menda je imel vse pošlihtano. Kot mi je še povedala, je tisti dan, ko je na televiziji videla obvestilo, da je Tito umrl, nekako začutila, da je to začetek konca Jugoslavije ... Ženska intuicija pač." Tudi njena prijateljica Bernarda se strinja, da se dandanes premalo govori o Titu, da so spomini prevečkrat zatrti. "Ne vem, zakaj so odstranjevali socialistične kipe, potem pa se mi zgražamo nad Talibani. To je vendar isto." Po njenem je odstranitev kakršnih koli spomenikov grob poseg v kulturo, ki so jo izoblikovali predniki, zato naj bi bilo že samo po sebi jasno, da je dediščino treba negovati in ohranjati. "Sama se Broza ne spomnim, vem pa, da je imela moja teta v mladosti z njim zelo neprijetno izkušnjo. Ko je bila še majhna, jih je razredna učiteljica vprašala, kdo bi povedal kaj lepega o Brozu. Ta je bil takrat seveda še živ in čil in zdrav, železni časi so bili to ... No, in moja teta se javi ... Učiteljica ji da besedo, ona pa izstreli kot iz topa: Tito 'ma rit nabito, ker nam je pojedel vse žito! In potem je imela ona rit nabito. Tako je bila tepena, da je bila vsa marogasta. Toliko o ljubezni do Broza in o njegovem vračanju ljubezni," dokaj ostro nakaže svoje mnenje o Titu triindvajsetletna Aleša iz Ljubljane. O Titu sicer nima pojma. Spomni pa se, kako so takoj po vstopu v slovensko samostojnost v šoli zamenjali slike, ki so v vsaki učilnici visele nad tablo. Namesto Titovega portreta so v matematični učilnici obesili sliko nagajivega in kosmatega Alfa ... Na pouk to nikakor ni vplivalo, učiteljica pa je vseeno rada ponavljala železno pravilo: "Učite se, učite, da boste zrasli in boste učeni koristili državi itd." Čeprav je bila Aleša ob Titovi smrti stara komajda dve leti, se spomni, kako so se odrasli okoli nje odzvali ob tem dogodku: "Starejši brat je govoril, da Tito ni umrl, ampak 'poginil', moja mama pa ga je ob vsaki taki besedi 'počila' po ustih. Mislim, da je bil Tito kljub vsemu dober človek. Imel je svoje napake, tako kot vsi navadni ljudje. In tako kot vsi navadni ljudje, ki so se kdaj povzpeli na oblast, je tudi njega zapeljala lastna ideologija. Popolnoma človeško, torej. Zato se mi povojno dogajanje ne zdi nič posebnega in pretirano tragičnega." Tisti, ki so mlajši od Aleše, imajo mnenje o Titu še bolj neizdelano. "Vemo, seveda vemo, kdo je bil Tito! Josip Broz Tito. Bil je strasten lovec in imel je psa, ki mu je bilo ime Luks ali Luksi, nekaj takega, a ne? Drugače pa vprašajte starejše ..." so v eni sapi dahnili mimoidoči ljubljanski šolarji, petnajstletni Matjaž, Naja in Simona. Tita so sicer videli samo v postavi Iva Godniča, pa še ta menda ni ravno primerna imitacija. "Godniča gleda moja mama v Zoomu in ona je Tita nekoč videla tudi v živo. In če ona reče, da mu v resnici ni podoben, potem ji pač verjamem. Je pa smešen in, okej, tudi to nekaj šteje," meni Matjaž. Bi mu sam šel mahat z zastavico, če bi se zdajle pripeljal skozi Ljubljano? Ali, še bolje, bi šel mahat kateremu koli slovenskemu politiku? "Če bi zato v šoli odpadla kakšna ura, potem ja! Drugače pa ne ... In kakorkoli že, čeprav o Titu nisem poučen, mislim, da je nekaj navsezadnje le pomenil. Če toliko ljudi to pravi, potem bo menda že držalo, ne?"